Lep pozdrav!!
Imam pravzaprav zelo preprosto vprasanje. S hranjenjem imam problem,priznam. Pa vendar nikoli ni bil velik oz. ni ušel izpod vseh vajeti. Se pravi nism bila prav anoreksicna, sm pa kazala znake, ker sm se odpovedovala hrani, se pocutla krivo ko sem jedla in tudi ze zacela precej hujsati. Vseeno pa sem nekaj jedla in ostala precej”zdrava”. Pol leta nazaj sem se odlocila, da moram razmisljanje glede hrane zares popraviti ker nocm kadarkoli imeti se hujsih problemov s tem. Zdaj jem vec in tudi zredila sem se nazaj, samo…no, zdaj me to redenje spet malce muči. Ne želim se preveč zrediti(zaenkrat se pa ne vidim kot debelo ali kaj takega)in vseeno imam vedno čudn občutek ko jem, nekako se moram prisilit in redko sproščeno uživam. Vem, da ne bom nikoli zapadla v hudo anoreksijo, močno si pa želim, da bi bilo vse popolnoma normalno in da bi lahko neobremenjeno jedla, brez teh nepotrebnih , neumnih misli. Hočm dokončno zgubiti občutek, da sem”neuspešna če jem”…kako se dokončno znebit tega?!Ali to sploh kdaj gre zares stran?!Upam, da ja.Kakšne nasvete imate zame?!(Aja, psihiatra že imam, ker sem bila v depresiji)
Hvala za odgovor,
Anja

Draga Anja,
poskusite se o tem pogovoriti z vašim psihiatrom. Morda vam bo on lahko pomagal najti kognitivne strategije, kako te misli vsaj utišati, če ne odpraviti. pogosto je namreč tako, da je potrebno dalj časa trajajoče redno hranjenje, da se ti občutki dokončno umaknejo. naučite se lahko tudi pozitivnih vzpodbud, misli, ki bodo podpirale redno hranjenje in zadovoljstvo ob tem.

Sicer pa je res najpomembnejše, da ostajate pozorna na vse nevarnosti, ki bi vas lahko pahnile čez rob v polno izraženo bolezen.

m. Anderluh

Menim, da tocno to enigmo resuje se N na 146-to potenco deklet, zensk.. nismo vec anoreksicne in bulemicne, nas pa ob vsakem grizljaju znova stiska. Najbrz nam je to v opozorilo.

sonca&srece