Lepo pozdravljeni.
Najprej nekaj podatkov o sebi. Stara sem 24 let, visoka 164 in tehtam 45 kg. Ja še ena “borka” za svoje življenje. V teh približno 3 letih mojega zdravljenja (bienergetik, astrolog, klici na sos-telefon..) in nešteto prebranih knjig o anoreksiji in samopodobi sem še vedno..TU. S pisanjem dnevikov odkrivam vsak dan kdo sem, se zavedam, da razlog ne tiči več v hrani, pač pa znotraj mene. Ne vem še, kaj si želim v življenju početi, borim se sama s seboj in premagujem strah a vedno znova nastane ovira na moji poti. Moja preskrbna mama, ki je vse svoje življenje posvetila skrbi zame in me sedaj ko mi gre lažje, na tej poti v samostojnost vedno znova ” pomaga”. Samo povem kaj bom počela,kako mi je..(skratka po klepetu).. je že vse urejeno zame.. Tipična preskrb. Ker me to jezi, umolknem in grem v sobo, pa ji spet ni prav. Že trka in spašuje: “kaj je narobe, zakaj si tako tiho!” Po pogovoru, razume zakaj gre, pa vseeno naslednji trenutek ..stvar se ponavlja…..

Kako ji naj razložim, da nisem več njeja punčka, da ne potrebujem več take pomoči, kot takrat kot sem jih imela 13 let. Pač pa podporo pri doseganju svojih ciljev. Zakaj tako težko loči mejo med ljubeznijo in obsedenostjo. Vem, čutim, da jo je strah zame, samo…
Zaradi teh nenehnih prepirov trpiva obe, sama pa vedno znova izgubljam kontrolo nad svojim živlljenjem in teža spet pada.
Oprostite za dolgo pisemce, samo rada bi prikazala, da smo sicer anoreksike same odgovorne za svojo bolezen, pravila podpora najbližjih je pomembna, predvsem tista pozitivna, ki nam daje možnost da zaživimo svoje življenje.

Pogosto povdarjamo, da starši niso krivi za nastanek bolezni, so pa pogosto ključni pri tem, kako hitro bo minila, kako hitro bo lahko nekdo izplaval iz nje. Zdi se, da se podobno kaže tudi pri vas, da je vaša želja po zdravju močna, da pa ob vpetosti v vaših odnosih, to ne uspeva.
Poizkusite se o tem še pogovarjati, morda mami lahko tudi v obliki pisma izrazite svoje občutke in želje, kako naj se do vas obnaša, da vas bo podpirala v odločitvi za zdravje in samostojnost.
Morda se lahko z mamo pogovori kdo od strokovnjakov, ki je vam že pomagal na tej poti.
Včasih so pa stvari tako kompleksne, da starši težko sprejmejo karkoli drugega, kot to, kar sami mislijo in čutijo, takrat je pač to potrebno vzeti v zakup, prenehati pričakovati, da se bodo oni spremenili, ampak puskušati najti oporo nekje drugje in njihove neustrezne reakcije vsaj za nekaj časa enostavno preslišati. Ni pa to ravno lahko.
Držim pesti za vas in upam, da boste v svoji odločenosti za zdravje in samostojnost dovolj močni,

Marija Anderluh

Iskreno se vam zahvaljujem za odgovor. Imam veliko volje in ob omenjenih konfliktih z mamo, mi vedno znova pojenja in tu se pojavlja največ strahu pred izgubo le-te. Kjub vemu pa se vedno bolj zavedam, tako kot sporočate tudi Vi, da se moram najprej spremeniti sama in šele nato bom bistveno lažje “prenašala” odnos z mamo.
Zanima me še nekaj?
Nekje, v reviji sem zasledila, da v telesu, ki je dlje časa “stradalo” začne zastajati voda, ko ponovno zaužijemo malo več hrane. Dogaja se mi namreč, da imam otečena kolena in gležnje, pa tudi počutim se napihnjeno. Ali pa je to posledica pomankanja vitaminov, predvsem B- kompleksa, ker sem zadnje tri leta vegetarijanka.

Hvala za odgovor. Vsaka napisana beseda, je zame še večja motivacija da uspem. Vse dobro Vam želim.

Ja, v začetnem zdravljenju podhranjenosti, ki spremlja anoreksijo nervozo, lahko pride do otekanja okončin. Pravi vzrok nam ni znan, zakaj se pojavljajo, najverjetneje gre za seštevek večih dejavnikov, lahko tudi upočasnjene cirkulacije. Svetujem vam, da se oglasite pri svojem zdravniku, da opravi osnovne laboratorijske preiskave in zdravljenje samo spremlja. Večinoma otekanje sicer mine samo po sebi, vendar je prav, da če se z rednim hranjenjem lotevate v domačem okolju, tudi to spremlja zdravnik.

Svetujem vam tudi, da redno jemljete vitaminske nadomestke. Posebej ob vegetarijanski hrani je to dodatno potrebno, kot razmišljate tudi sama.

Pozdrave, oglasite se še kaj,

M Anderluh

Draga neuslišana,
sem popolni laik na tem področju, a o anoreksiji sem veliko prebrala, saj imamo v družini sorodnico, ki trpi že zelo dolgo, z njo pa je vedno slabše.
V njenem in tvojem primeru je ključna oseba mama.
Nemogoče je pričakovati, da se bo mama spremenila, saj se ne more, pa če si še tako želi. Njena skrb je tako globoka, njen strah pa tako velik, da nikoli ne bo mogla čez in nuditi opore in pomoči tako, kot bi jo vidve potrebovali.

Absolutno ti svetujem, da se odseliš od nje, to je tvoja edina rešitev, če želiš kdaj ozdraveti. Poskusi najti kakšno sorodnico ( babico, teto ) ali prijateljico, ki bi te bila pripravljena sprejeti k sebi, vsak za nekaj časa in ki ti ne bi vsakodnevno težila, pač pa bi ti le stala ob strani. Samo to potrebuješ, da končno sama prevzameš kontrolo nad svojim življenjem.
Dokler bosta z mamo skupaj, ti žal ne more uspeti, to sama zelo dobro veš.

Ko berem takšne zgodbe, kot je tvoja, se prav zgrozim, ko vidim, kakšno zlo lahko naredi preveč materine ljubezni in skrbi. Škoda, da se ji nisi zmogla upreti v puberteti, takrat bi šlo najlažje, zdaj te že ima v krempljih.
Uprla si se ji na svoj način, z anoreksijo. Tu ti ne more blizu, zato vztrajaš.
Odidi od doma, drago dekle, čimprej! Pretrgaj popkovino! Zaživi!

Pred časom sem gledala dokumentarec na to temo. Dekleta so poslali od doma v neko terapevtsko skupnost v Kanadi, kjer so ozdravela edino zato, ker ni bilo v bližini mater ( niso jih smele niti obiskovati!).

Tudi sama sem mama, imam odraslo hčerko, a se tudi včasih zalotim, da jo za trenutek obravnavam kot otroka, pa četudi je to n.pr.samo skrb, da je ne bi zeblo. Hvala bogu, hči je močna osebnost in se mi ne pusti. Prav natuli me in prav ima. Ti svoje mame ne na natuliš, ampak škoduješ sebi, kar je tisočkrat hujše. Kontrolo nad svojim življenjem udejanjaš edino v kontroli nad hrano, kamor mame ne spustiš.

Tako rada bi ti pomagala, draga neuslišana.
Želim ti vse dobro, iz srca.

Najlepša hvala osebi SHI. Preden nadaljujem, bi rada povedala, da ste mi poslali sporočilce ravno na moj rojstni dan. Hvala za darilo! Je to usoda?
Ja, res je. Težko je. En del mene ima mamo rad, drug del pa se ob njej počuti tako omejeno. Velikokrat se sedaj tudi “oglasim” a tudi to ne zaleže.
Ne vem..Včasih se počutim tako nemočno. Se mi zdi, da sama sebe dojemam kot odraslo, zanjo pa sem še vedno “njena punčka”.
Res najlepša hvala in upam, da se vaša hči zaveda, da ste ji dali SVOBODO, da zaživi prevsem s svojim srcem.
Stanje se počasi spreminja, a verjamem, da mi bo oz. nama z mamo upelo najti sporazum.

Lep pozdrav vsem, ki premaguje ta boj s hrano…kakorkoli že.