Lep pozdrav!!
Že nekaj let imam probleme z prenajedanjem. Včasih mi uspe, da se nekaj dni prehranjujem zdravo, včasih pa se nažiram po več tednov skupaj. Trenutno sem v fazi prenajedanja. Neglede na to, da se mi to stanje vleče že nekaj let, nimam občutka da je psihično kaj narobe z mano. Zdi se mi da preprosto nisem dovolj močna, da bi se temu uprla in spremenila to rutino. Zato bi rada nasvete vseh, ki se tej navadi uspešno upirajo in predvsem -kaj storiti v trenutku krize? Kaj naj storim, da bom končno spet jedla normalno?? Hvala za odgovore in nasvete!!!

Jona, vidim, da že dolgo čakaš na “nasvet” kako se upreti prenajedanju. In dvomim, da odgovora nisi dobila zato, ker bi tvoje pismo spregledali ali zato, ker ni nikogar, ker bi mu uspelo. Dejstvo je, da lahko pregledaš odgovore na druga pisma in nasvete skušaš uporabiti, a popoln recept zase boš morala najti sama. Ni lahko, a ni nemogoče.

Meni recimo so pomagali redni obroki – in več let terapije pravzaprav (glede na to, da sem jo prekinjala). Ker ni stvar v hrani, je treba pošteno pospraviti “podstrešje” in “klet” psihe, da bo v “dnevni sobi” vse ok. Pa seveda ne padat na škodljive zunanje vplive, kot so opazke, ukazi medijev, drugi ljudje, ki podlegajo detnemu načinu življenja…
In še marsikaj. Počasi – a vztrajno!

Priporočam tudi kakšno literauro na to temo in spletne strani (tujih je kar nekaj – priporočam “something fishy” in “anorexicweb” – tam boš našla vse o motnjah in načinih kako se spopasti z “zlodejem” v glavi. Najbolj učinkovita pa je pomoč v “živo”!

Veliko poguma in uspeha ti želim:)

Sassi!! Hvala ker si mi odgovorila. Res sem kar nekaj časa redno pregledovala če sem dobila kakšen odgovor. Danes sem po naključju in iz čistega dolkčasa spet malce preberala odgovore. Najlepše se ti zahvaljujem za nasvet, ampak nisem prepričana da ga bom upoštevala. Nekako se mi dozdeva, da je vsa stvar v meni in da ne potrebujem zdravniške pomoči. Mogoče pa le lažem sama sebi. Prihajam tudi iz majhnega kraja, kjer v bližini ni društev kamor bi se lahko obrnila po pomoč. Ostane mi le Ljubljana. Kako je potekalo tvoje zdravljenje?? Vesela bom če se mi boš še oglasila. lep pozdrav

Hej:)

Vsa ta stvar je v tebi, ja, ampak, če imaš občutek, da sama ne zmoreš spraviti jo na plano, ni nobene sramote v tem, da si poiščeš pomoč. S tem se ne ukvarjajo zgolj zdravniki, tako da se lahko obrneš tudi k organiziranim oblikam pomoči, ki jih nudijo osebe s podobnimi izkušnjami (Društvo Muza, Zavod Pu, Ženska Svetovalnica …), so pa tudi strokovno podkovane (psihologija, socialno delo …). Kontakte lahko najdeš na netu in se za začetek pomeniš o svetovanju prek pošte. Korak za korakom pa boš videla kaj in v kolikšni meri ti kaj pomaga. Sama sem najprej navezala stik z Žensko svetovalnico (priporočam) pa potem z Muzo (priporočam) in šele nato sem iskala pomoč pri psihiatru (imela sem res turobne faze in sem kot kura letala sem in tja – namesto da bi dovolj dolgo vztrajala pri eni). No iz lastnih izkušenj ti lahko svetujem takole: najbolj te razumejo tisti, ki so preživeli podobno, amapk zdravniki imajo hkrati tisto potrebno “distanco”, ki ti lahko pomaga, da se na svojo motnjo ne “navežeš” preveč, če me razumeš. S poudarkom na “lahko” – dostikrat pa so “prehladni” za to občutljivo obliko zasvojenosti in hitro ponudijo tablete…Zapomniti si moraš, da je zgolj OD TEBE odvisno, kako boš napredovala in ne od njih – ti odločaš in delaš poteze – oni pa so tu zato, da ti pomagajo osvetliti večplastnost tovrstnih težav, da ti stojijo ob strani, ko to potrebuješ itd. …
Pogumno naprej pa oglasi se še kaj:)