pozdravljeni,mozeva hcerka(iz prejsnje zveze)je vecino casa pri nas,in noce jesti kar skuham.Najprej se mi je zdelo,da je to zanalasc,ker jaz kuham,ampak ni tako,ne je niti v soli-oz.zelo malo,in niti v gostilni,kadar gremo.In se to je le par stvari,spagete,pomfri,svaljke,mesa skoraj nic.Navajena sem bila doma da kar je skuhano to se poje,tukaj pa ni tako,niti poskusi ne ce ni tistih par stvari ki sem jih prej nastela.Skrbi me da je anoreksicna.Ce pa slucajno ni ,ne vem kako naj jo pritegnem k hrani,je v puberteti in se razvija,in me res skrbi njeno prehranjevanje.Imam obcutek vcasih da hoce,da se zanje nekaj posebej naredi,recimo ce bi vsi jedli nedeljsko kosilo,ona tega pac ne bi,bi pa pomfri,se mi zdi,ker je to posebej zanjo.Ne vem,nisem vec pametna,prosim svetujte kak pameten odgovor.

SPoštovani,
glede prehranjenosti mora verjetno dati besedo njen zdravnik, o obisku pri njem se mora z njo pogovoriti tisti, ki ji je tudi sicer najblizje.
Če je dekle že ogroženo bo potem on odločil o potrebnih ukrepih.
Sicer pa nekaj osnovnih sugestij glede hranjenja: poizkušajte ohranjati med obroki hladno kri in ne odpirati čustvenih debat, kadar hrano odklanja. Raje se poizkušajte z njo več pogovarjati med obroki, v čimbolj nevtralnih trenutkih. Tako v osnovi ločujemo komuniciranje od hrane, oz. ne dovolimo, da hrana postane način komuniciranja v družini. Situacija, ki jo opisujete je lahko za odraščajočega otroka čustveno težavna, zato je pomembno, da otrokovo stisko, ki se lahko kaže tudi z odklanjanjem hrane vzamete zares. O tem se pogovorite tudi z možem, ki bo verjetno lažje kot vi uspel z dekletom o teh stiskah spregovoriti.
Glede kuhanja posebej zanjo, poizkušajte najti pravo mero, do kje ji s tem pokažete neko naklonjenost, če lahko začutite, da išče to, in od kod dalje je to nemogoče, nesprejemljivo in tudi nepotrebno. Pogovorite se z možem, morda vam bo skupaj to lažje uspevalo.

Z lepimi pozdravi!