stara sem 17 let in visoka nekaj čez 170 cm. Pred približno letom sem tehtala 91 kg (vem veeeliikooo). Zarad nenehnega zbadanja sem se pač odločila da hočem shujšati.. začela sem zavračat hrano, po praznovanjih in podobnem kjer sem morala jesti pa sem se odstranila za nekaj časa in tisto raje izbruhala.. sedaj imam 56kg.Prvič se mi zdi da v ogledalu vidim nekaj kar bi lahko bilo vsaj približno podobno nekomu z dobro postavo.Rada bi nehala z bruhanjem in stradanjem vendar ne prenesem občutka da je hrana v meni in se mi kopiči na trebuh in boke. Strah me je, da ko bom začela jest, ne bom nehala in se vrnila na prejšjo težo po drugi strani pa se tudi nočem otresti tistega občutka praznosti.. ko se ti zdi da bi skoraj lahko poletel.. Sedaj imam ob sebi vsaj fanta ki edini ve mojo skrivnost in me prepričuje naj neham..Rada bi nehala a kaj ko se mi zdi da je hrana v mojem želodcu kot nekakšen virus?!?

poizkusite najti primeren pester jedilnik, ki ne bo izključeval nobene vrste hrane. Hranjenje v normalnih količinah lahko, čeprav je redno, ohranja normalno težo. z nadaljnim stradanjem tako ali tako ne boš uspela priti drugam kot v resno podhranjenost. Poizkusi postopoma uvajati normalnih pet obrokov dnevno in bodi pogumna. pomembno je, da imaš poleg sebe nekoga, ki za tvojo skrivnost ve in ti bo skušal stati ob strani in ti pomagati. Z rednim hranjenjem lahko ohraniš težo v območju normale, okrog kg gor ali dol od te, ki jo imaš sedaj. zdravo prehranjevanje ne vodi v debelost. Na žalost ne vemo veliko o tvojem hranjenju v preteklosti pa tudi ne o tvoji konstituciji, lahko da si med tistimi malo močnejšimi že po naravi, vendar to ne pomeni, da bo normalno hranjenje ponovno vodilo v debelost. dolgotrajno hujšanje ali odpovedovanje kateri hrani, pa lahko posledično pri nekaterih privede prav tja.

pogovori se s fantom ali morda starši, če ti bodo oni tudi lahko v oporo, pa tudi s svojim zdravnikom.

m. Anderluh

Poskusite prebrati knjigo Helmuta Wandmakerja “Hočeš ostati zdrav? Proč s kuhinjskim loncem!” Jaz mislim, da vsak mora najti ravnovesje s seboj in ne sme biti obseden in odvisen od svoje obličnosti, torej kaj in kako zgleda, ker konec koncev je telo zato, da ti z njim izkušaš vso lepoto življenja in ne zato, da se boš nenehno primerjal in obremenjeval s težo etc. Najpomembneje je to, kaj je v glavi, ker potem tudi majhne nepravilnosti telesa ne percipiraš več kot take.
Nehaš pa tako, da se odločiš, z močno voljo. Pomisli, koliko ljudi gleda smrti v obraz po svetu, zato je brezveze, da se bi se ti po tako lepem uspehu znižanja teže vse to sprevrglo v anoreksijo. Vso srečo!!

Samo mnenje še nekoga.