Še sama ne vem, kaj je z mano. V glavnem, že približno tri leta bruham, ampak občasno. Včasih se zgodi, da tudi po tri tedne nič, ponavadi dvakrat na teden, ko se občutno preveč najem. Moj zobozdravnik je že lani opazil, da imam načeto sklenino. Nimam nobenih drugih težav, prav nobenih, ampak glede hrane pa nimam razčiščenih pojmov. Od jutra do večera namreč obsedeno razmišljam, kaj bom jedla, česa ne smem, bom danes hujšala, ne bom, bom jutri začela ipd. Nikoli nisem imela prenizke teže, najmanj je znašala 53 kg pri 169 cm. Zoprno se počutim, ker mi teža namreč že vsa ta tri leta niha VSAK TEDEN od 56 do 60 kg. Pa 56 kg en teden. Pa 60 kg drug teden. Pa jovo na novo……En teden stradam, drug teden jem vse v normalnih količinah. Če pa se kak dan dobesedno nažrem, pa hitro bruhat. Potem se počutim očiščeno. In spet mal hujšam…
Je to sploh bulimija? Ker res ne bruham pogosto. Ampak ko se prenajem, me v želodcu tako tišči, da si ne morem pomagat, kar samo od sebe gre ven…

tudi to je oblika bulimije, pri kateri se izmenjujejo obdobja prenajedanja z bruhanjem in obdobja stradanja, oz. premajhnega vnosa hrane. sicer pa sama definicija niti ni pomembna. Pomembno je, če vas to ovira in če elite svoje hranjenje in odnos do hrane spremeniti. poškodbe sklenine so že eden od alarmov, ki vam lahko pomagajo pretehtati, ali je tako hranjenje za vas ustrezno in ali si to želite. na žalost brez jasne želje po spremembi in posledičnega truda ni pričakovati, da se bo samo od sebe karkoli spremenilo.

razmišljajte, kaj vam tako hranjenje prinaša in kaj odnaša iz vašega življenja. imejte pred očmi vaše šolsko ali poklicno delo, zadovoljstvo s sabo, odnose z drugimi, vaše družabno življenje… pogosto vidimo, da bulimija okupira številna področja življenja. takrat so razlogi za spremembo bližji in tudi sprememba sama bolj dosegljiva.

m anderluh