Na ta forum sem zašla čisto slučajno. In moram reči, da me je zelo presenitilo, koliko različnih ljudi ima takšne ali drugačne probleme s “hrano” oz. verjetno je hrana bolj posledica nekih drugih problemov.

Če je kdo pripravljen o tem spregovoriti, bi zelo rada zvedela, kako se je začelo, kakšni so bili razlogi, povodi, karkoli pač, da so se stvari obrnile v tako ekstremno stran.

žIVJO!! Kaj natnčno te pa zanima??
Nekateri sežejo po alkoholu, eni pa se tolažimo s hrano. Djansko ni važno kaj je predmet zasvojenosti, važna je zmešnjeva v glavi. Sama si dejansko želim, da bi bila zasvojena s čim drugim kot pa s hrano. Pojma nimam zakaj sem končala ravno tu.
Začelo se je pred 10-timi leti z idejo da sem debela. Sledila so obdobja stradanja in nažiranja; sledijo si še zdaj ampak v manjših razponih. Trudim se, da bi končno začela živeti normalno, ampak dvomim da mi bo kdaj uspelo.
Ljudjem k imajo normalen odnos do hrane je izredno teško razumeti, zakaj se nekdo nažira ali odpoveduje hrani. Mislim da tudi ti tega ne boš razumela, tudi če ti jaz in moji sotrpini razlagamo kako je. Nekatere stvari moraš doživeti, da jih razumeš. Me pa veseli da se nekdo zanima za nas in naše počutje. Hvala ti!!!

To, glede vzrokov, si to sama ugotovila, ali pa so te k tej ugotovitvi “pripeljali, vodili” drugi?

Me prav veseli, da kdo šteka. Točno tako je, vsi, ki se ukvarjamo (jaz temu pravim tako :)) s prehrambenimi hobiji, si želimo, da bi bili zasvojeni vsaj s čim drugim, da bi vsaj lahko dopovedali okolici, da z nami nekaj ni ok. Jaz se s tem ukvarjam že 11 let (imam jih 25) in ni videt, da se bo kdaj končalo. začelo se je pač na klasičen način: nezadovoljstvo s seboj, nasilje v družini, nerazumevanje, sovraštvo do same sebe. karavana gre dalje
lp
jena

Nikar take obupanosti. tako kot so pogosto jasne poti v bolezen, so jasne tudi poti ven. Vse je sicer v vaših rokah, lahko se bolezni lotite in jo poskušate premagati, lahko pa pustite, da gre karavana dalje. razmislili, če bi se morda splačalo kam obrniti po pomoč.

m anderluh

Ko berem ta forum, zraven jočem, ker imam tudi sam probleme s tem, že 19 let (stara sem 34). Ko to berem čutim sama potrebo po zaščiti, po tolžbi, po sprejemanju, po zavetju. Želela bi objeti vse, ki imate isto težavo in vas potolažiti in reči bodite to kar ste, rada vas imam. Vsi smo žrtve načina življenja, pritiskov, stresov. Včasih se mi zdi, da potrebujem možnost za nov, moj začetek. Ne znam razložiti, vendar ne vem, če se kažem svetu takšna kot v resnici sem. Na vsakem koraku bi bila rada drugačna kot sem, le z mojimi otroci sem jaz jaz. Želim si le, da oni ne bodo šli za mano, da bodo imeli sproščeno in polno mladost, ki sem jo jaz preživela v svoji sobi, ker me je bilo z vsakim grižljajem sram, ker sem preveč pojedla, ker sem “predebela”, kar nikoli zares nisem bila.

Kar pogumno! Forum je namenjen prav temu, da spoznate, da s takimi težavami niste edini in da slišiti vse tiste, ki se odločajo za spremembo in tiste, ki jim je motnjo hranjenja že uspelo premagati.
V dokaz, da to gre!

M ANderluh