Imam prijeteljico , staro 26 let. Ima bulimijo že približno 4 leta. O tem se je pogovarjala samo z menoj. Zaradi bolezni se ji pojavljajo nekatere posledice: 3x je že omedlela ko smo bili zunaj (bil prisoten alkohol, zakajen prostor), vrtoglavica, grabi jo včasih v srcu, izpadanje las. Ne vem če je vse posledica bulimije. Ima tudi izjemno nizek krvni pritisk.

Bolezen ima dobro naštudirano, zato ima kar nekaj vrst tablet s katerimi nadomešča izgublene snovi – kalcij, b kompleks, elektroliti. Ne vem če pišem prav a to mi je ostalo v spominu. Sama pravi da ima stvari pod kontrolo, a vseeno še vedno bruha 1x tedensko, vsak dan pa ima težave s hrano – živi v svojem svetu. Ker misli, da ji je vse jasno in da zdravniki itak ne morejo pomagati, k njim raje ne gre. Najhuje bi ji bilo če bi zvedeli starši kar je še eden od razlogov da ne poišče pomoči.

Ker me skrbi za njeno zdravje je moje vprašanje naslednje: kako se taka zgovdba konča? S predpostavko da ne bo nikoli poiskala pomoči, sama pa očitno ni sposobna nehati! Ali je 1x na teden veliko? Ali bo slej kot prej ji nekaj odpovedalo (srce, jetra). Ali bo z leti sama postopno prenehala v primeru, da se poroči in dobi otroke – ali začetek družine vpliva na bulimične osebe pozitivno? Ali obstajajo primeri, da si bulimičen 10, 20 ali več let – vso življenje?

Ali je moja dolžnost, da jo pripravim, da gre k zdraviku / po pomoč?

Vnaprej hvala za odgovore!

Pozdravljen,
bulimija lahko traja tudi več desetletji. Enkrat tedensko bruhanje je pod tisto mejo, ki je nekako umetno določena za postavitev diagnoze, torej – ni ugodno, vendar lahko bi bilo glede tega še slabše. Pomembno je, da bi si redno kontrolirala koncentracijo elektrolitov v krvi – še posebej, ča karkoli v obliki tablet dodaja. Komplikacije so lahko posledica elektrolitskih motenj, lahko pa so bile njene težave tudi posledica nizkega krvnega pritiska in alkohola. To je zdaj težko presoditi.
Vsekakor – poskušajte jo pomiriti glede staršev, veliko ljudi ima take strahove, potem e pa stvari vse dobro iztečejo, večinoma nam najbližji tako ali tako poazijo, da z nami ni vse najboljše že prej. Četudi ničesar ne rečejo.
Vzpodbudite je, da se obrne po pomoč, vsaj v samopomočno skupino – Muzo ali Žesnko svetovalnico – tega starši brez njene volje ne bodo izvedeli.
Glede nosečnosti pa – pogosto se težave med nosečnostjo samo izboljšajo, vendar se lahko potem, ko je kritično obdobje za otroka mimo, ponovno vrnejo.

Da pa je to vaša dolžnost, ni mogoče reči, gre za odraslo osebo, ki je odgovorna zase.

Lepo pozdravljeni!