Prenajedanje?
Lep pozdrav,
zadnje čase sem opazila da se pri meni vse vrti okoli hrane. Kaj bom pojedla in potem ali sem se zredila. Sama bi najbrž to opazila kasneje, vendar me je fant opozoril da se…prenajedam. Jem ko sem lačna in ko začnem jesti zelo težko neham. Že kot majhno so me učili da se hrane ne meče stran, vendar gre sedaj že čez vse meje. Jem dokler v želodcu ne čutim skorajšne slabosti in še bi lahko jedla…najbrž do takšne slabosti da bi morala bruhati. Bojim se da se bo s časoma to tudi zgodilo. Ko jem padem v nekakšen trans in jem in jem in jem….dokler ne zmanka hrane, vsaj na krožniku pa čeprav sem se že zelo najedla. Ko neham jesti (kar včasih zelo težko), bi po nekaj urah ali še manj spet jedla pa čeprav nisem lačna in v želodcu čutim še prejšnji obrok. Po vsem tem pa se vsak dan večkrat tehtam, kar mi pri vsem tem ne pomaga ampak kvečemu škodi.Velika sem 153cm in težka 53kg kar je dokaj normalno (želim imeti 45kg kar bi bilo še bolj vredu). Če pomislim da bi malo shujšala me prevzame še večja sla po hrani. Vem da jem narobe vendar si sama ne znam pomagati. Prosim mi lahko pomagate kam naj se obrnem saj me osebna zdravnica z odgovorom ”Manj jej” res ne potolaži in mi pomaga. Kje v Lj. bi si lahko poiskala pomoč?
Draga Zoja,
prvi nasvet je, da za zdaj opustite misel na hujašanje. Vaša je teža je znotraj normale. Druga stopnica pa je, da začnete redno jesti v vsaj petih obrokih dnevno in da ne dopuščate situacij, ko ste po šest in več ur brez hrane, ki privedejo do nepotešljive lakote. Seveda naj bodo ti obroki primerni, vsi naj vsebujejo tudi ogljikove hidrate. S tema dvema stopnicami lahko zmanjšate pogostnost nekontroliranega hranjenja. Pogosto pa je nato potrebno tudi nekaj pomoči od zunaj. Vzpodbude in pomoči pri razčiščenju situacij, ki še vodijo v prenajedanje. Po pomoč se lahko obrnete na katero od skupin za pomoč, npr. Muza ali Žesnka svetovalnica, lahko pa h kateremu od psihiatrov, ki se ukvarja s tem področjem, čeprav je čakalna vrsta običajno kar dolga.
Z lepimi pozdravi,
Marija Anderluh
Zoja, popolnoma te razumem. Sama sem ista. Jem in jem-dejansko sem kot sod brez dna. Nikoli nism sita in v vsakem trenutku lahko pojem karkoli. Sama ne razumem ljudi ki mi rečejo :” men pa trenutno ne paše jest”, ker meni vedno paše. Sej včasih se kontroliram in celo kakšnih 10 dni jem normalno, potem me pa spet nekaj prime in se nažiram kakšen teden. Zgodba se ponavla že nekaj let. Zdaj saj toliko pazim da so nihanja u teži manjša. Prej pa sem se bila sposobna u ene letum zredit za 15 kil in shujšat za 20kil, pa spet zredit….. Sama seb grem na živce ker sem naveličana tega, ampak ne morem pa nehat. Tudi sama bi rabila kašen dober nasvet-kako naprej. Zoja nisi sama!! Uglasi se še kaj.
Rešitev je v rednem in zadostnem hranjenju. najverjetneje je hranjenje, ki ga omenjate kot normalno, preskromno in povrne kot bumerang udarec nazaj. Pogovorite s kakšnim strokovnjakom o vašem jedilniku, primerjajte ga z zdravimi vnosi glede na vašo starost in aktivnost. če bodo napadi pretirane lakote še trajali, vam svetujem, da poiščete strokovno pomoč. pogosto lahko prepoznamo psihične vzroke v ozadju, če je potrebno pa pogostnost teh napadov z začetka zmanjšujemo tudi z zdravili – antidepresivi. Vednar je zelo pomemno, da se o tem odločite samo ob vodenju pri psihiatru.
m anderluh
Najlepša hvala za odgovor ga. Anderluh. Luna, res je lepo slisat da je se nekdo z enakimi težavami. Včasih se res počutim sama…s hrano.
Najverjetneje si bom poiskala pomoč pri psihiatru. Dve leti nazaj sem že hodila na terapijo k psihiatru, vendar zaradi drugih težav…ugotovili so anksioznost. Težave imam tudi na drugih področjih zato se mi zdi da bo res najbolje če se vrnem po pomoč. Zanima me samo, če bi mi vi lahko priporočili kakšnega strokovnjaka saj mislim da je dr. Hrastar, katerega sem obiskovala že v pokoju.
Najlepša hvala za odgovor še enkrat
Dr. Reljič. ki dela v ambulanti na Nazorjevi 1, Lj
Klinični oddelek za mentalno zdravje, Zaloška 29, Lj, Dr. Mrevlje, Sernec
Lahko se oglaiste tudi na Polikliniki pri katerem od drugih zdravnikov, kot tudi pri ambulantnih psihiatrih, ki delujejo v dispanzerjih po ostalih zdravstvenih domovih po Sloveniji, nekateri med njimi imajo tudi izkušnje z zdravljenjem tovrstnih motenj.
V pomoč so lahko tudi samopomočne skupine, oz svetovanja v Ženski svetovalnici in Muzi.
Lepo pozdravljeni!
Še ena, ki se lahko podpišem pod tam post…
Kot rešitev omenjate redne obroke, zadostne količine. Problem je, da so količine mojih obrokov lahko 2x porcija normalnega (pa nisem kaka anoreksična suhica z nerazjasnjenimi pojmi normalnega), obrokov imam lahko tudi več kot 5 na dan, pa ne pomaga… Najsi vsebuje vekiko OH ali nič, je mastno ali ne…, nič ne pomaga. Želja po hrani in misel na njo je vseskozi prisotna… In potem so sprehodi do omare in hladilnika neizogibni in preštevilni!
J e tu sploh kakšna rešitev?