moja zgodba se je začela ob koncu šestega razreda osnovne šole, in sicer z odpovedovanjem hrani in nadaljnjim izpuščanjem obrokov. na začetku se to na teži ni veliko poznalo, zato sem s početjem nadaljevala. po par mesecih pa se je moje početje pokazalo tudi na tehtnici, z izgubo približno štirih kilogramov. mama je to opazila in me odvlekla k zdravniku. tako sem nekaj mesecev redno hodila na tehtanje in preglede krvi. vzdrževala sem dobljeno težo in kazalo je že na boljše pa…spet se je v moji glavi zgodil preobrat in ponavljati se je začela že zapeta pesem. nisem preveč izgubila na teži, se je pa moja obsedenost večala in večala. takrat pa je nastopil vstop v srednjo šolo, s tem pa novo okolje, ljudje, lahko rečem, da se mi je začelo neko novo življenje. pridobila sem na samozavesti, samozaupanju, izžarevala sem pozitivno energijo, moji dnevi so bili polni smeha in veselja-pravo nasprotje pretekli kalvariji. dobila sem fanta, ki sem mu takrat svojo zgodbo tudi opisala. mislila sem, da sem na dobri poti reševanja iz te gnusobe. pričela sem kolikor toliko normalno jesti, prevevala me je stiska ob uživanju hrane, vendar ni bila tako intenzivna in obsedujoča kot sprva. tudi na tehtnico nisem stopila več mesecev, saj se mi to še zdaleč ni zdelo potrebno, pa tudi čutila sem nek prikrit strah pred preveliko številko na njej. a prišel je dan, ko sem bila to prisiljena storiti in takrat me je dobesedno zadelo. zmešalo se mi je. takrat se je prava kalvarija šele pričela. po tem, ko sem zopet vzpostavila dokaj normalno težo, dobila menstruacijo in že skoraj dosegla normalno mentaliteto, se je pojavila ta številka, ki dejansko ni bila velika (le v moji glavi).
zašla sem v skrajnost in drastično zmanjšala obroke ter vnos kalorij. v mojih možganih se je pričela stekati številčnica podobna tisti v matrici, le da so bile in so še vedno na njej kalorične vrednosti. to sem počela toliko časa, dokler nisem ugotovila, da sem v treh mesecih izgubila osem kilogramov. otipala sem si že vsako kost, začelo se mi je vrteti, treningov atletike, s katero sem se aktivno ukvarjala, naenkrat nisem več zmogla, meglilo se mi je pred očmi, bila sem lačna, zelo lačna, a sem ta občutek skušala zatreti. opazila sem, da mi je skoraj vsa garderoba prevelika, a ne le jaz. to so začeli opažati tudi moji bližnji-mama, oče, fant. vsi so mi hoteli pomagati. fant me je napotil k zdravnici, ki me je s svojimi diagnozami spravila v obupan jok, zazdelo se mi je, da ni in ne more biti rešitve. ugotovila je skrčen želodec in uničene stene, pokvarjena jetra in nepravilno delovanje ščitnice, vnet desen jajčnik, onesposoblo črevesje in nepravilno delovanje ledvic, vendar so me le nekoliko potolažile njene besede o pravočasnem obisku in vzpodbuda, da je vse to mogoče ozdraviti. vlila mi je voljo in energijo.
po obisku sem še bolj intenzivno začela razmišljati o svojem početju in v ogledalu tudi zazrla svojo resnično podobo. končno sem spregledala. ugotovila sem svoje napake in se z vsakim grižljajem borila z notranjim glasom te hinavske bolezni, ki mi greni življenje. zanimivo je, da vem, kaj moram početi in česa ne smem, da bom čimprej ozdravela, vendar mi udejanjanje mojih misli le s težavo uspeva. ko stopim na tehtnico, se mi zdi napisana številka imenitna, vendar vem, da za 17-letno dekle ni realna, da ne more biti, saj so mi najmanjše številke oblek premajhne!!! pogledam svoje roke, ki so podobne rokam okostnjaka v učilnici biologije, le da so pokrite s kožo. slišim opazke ljudi, ki mi jih na srečo tudi povedo, a ne dvomim, da jih je še mnogo prikritih in krožijo med opazovalci. nočem biti kot tisti okostnjak, ki mu lahko preštejejo rebra in analizirajo vretenca, pa vendar sem skoraj taka. po malem me je sram, vendar se moram s tem, vsaj za sedaj, sprijazniti. skušam se zrediti, pa mi vendar nekaj pravi, naj tega ne počnem, da sem taka lepa. včasih sem popolnoma obupana, saj ne vem, kateremu glasu naj prisluhnem.
prosim, povejte mi, kako naj odreagiram, kako naj se obnašam, saj se počutim že v breme svojim bližnjim, ki mi želijo le pomagati?
kako naj se rešim te obsedenosti štetja kalorij?
kako naj se znebim strahu pred tem, da se zredim?
kako naj nadzorujem težo, da ne bo prehitro poskočila, saj vem, da to tudi ni prav?
prosim, pomagajte mi, saj si sama ne zmorem, pravzaprav zmorem, a si nekako ne dovolim!!! kako naj ljudem razložim, naj me ne silijo jesti, saj hrana še zdaleč ni tisti pravi problem in da ni le grižljaj tisti, ki me lahko ozdravi?!
verjetno se tudi vam ne slišita dobro meri 168,5cm in 46,5kg, kajne?!
trudim se, pa vseeno rabim še kak koristen nasvet! zelo si želim, da mi prisluhnete in pomagate, ker je to res že obremenjujoče in neznansko dolgo traja!

že vnaprej hvala!
srčno upam, da sem s to zgodbo vsaj malo pripomogla k odvrnitvi misli na hujšanje vam, dekleta in fantje, ki ste lahko srečni, da ste še vedno zdravi in vam življenja ne grenijo take neumne pomislice!

V pismu lepo opisujete razdojenost, ki skoraj po pravilu spremlja prve korake iz anoreksije. Tu gre res za bitko, na eni strani realnost in želja po zdravju in koncu vsega tega, na drugi pa bolezen, ki govori, da boš usešna, lepa, zadovoljna, srečna… le če ostaneš suha. Poizkusite o tem spregovoriti z nekom, ki vam je blizu in vam je lahko v pomoč na poti proti zdravju. Tako vas bo bolje razumel in vam tudi lažje pomagal.
Sama pa lahko pišete pismi nekomu, kot iz pet let v prihodnosti. V prvi verziji podrobno opisujte, kako ste in kako vam v življenju gre v primeru, da skozi vsa ta leta ostaja situacija glede bolezni nespremenjena, drugega pa v primeru, da v tem času popolnoma ozdravite. Seveda ni treba, da ta pisma komurkoli pokažete – to je za vas in vam v podporo v bostki za zdravje.
Mogoče bi bilo fino, če najdete tudi strokovno pomoč, vsaj v kateri od samopomočnih skupin, kot sta Muza in Ženska svetovalnica. Tja se lahko obrnejo po pomoč tudi vaši starši, če tako želijo.

V upanju, da vam bo uspelo vas lepo podzravljam. Oglasite nam še kaj!