Čaw..
Še ena obupanka, ki se bojuje z bulimijo…sicer se je stanje v zadnjih 2 mesecih Nekoliko izboljsalo, saj ne bruham vec, predvsem zato ker enostavnonimam casa, ker se moram uciti za izpite, pa se cimra je skos doma tko da ne funkcionira…ampak vem da v sebi se nisem premagala zelje po bruhanju…fulll mi je bad…ker se bojim…kaj bom…kaj bo z mojim zivljenjem…in na splosno z mano…ali bom kdaj to prerasla…moje obnasanje se mi zdi TAKO otrocje…a vendar ne vem kako prenehati in postati bolj odlocen, da ti bo nekaj uspelo…

Ce ima sse katera podobne tezave in se zeli pogovoriti bi bila zelo vesela kaksnega mejla..:)

Do takrat pa Try to smile …look aroun you….the world is colourful..:)
Let your mind me colourful 2:)

CawBaw, Nina

Caio Ninica!
Men se tut vcasih zdi da ni izhoda. Ful sm žalostna ko vidim druge okol sebe ki so veseli. Tudi jaz bi bila pa ne vem če sploh še znam biti. Nasmejim se že lahko, sam se mi zdi da je vse samo igra. Spominjam se kako sva vcasih s frendico tekmovale kateri se bo prej ratalo umirit. Res me je bil sam smeh. Zdaj sem pa zaprta vase. Kar hocem rečt je da če nisi še tako daleč pejt ven, bodi med ljudmi, saj sama praviš, da ko je cimra doma ne moreš bruhat. Pa še pomagal ti bojo da ne boš mislila samo na hrano. Smeh je pol zdravja pravijo, zato ti želim veliko smeha. Drži se!

Hello Nina!
kok si pa stara, pa kok časa maš že to? Men se zdi to ful dolga doba 2 mesca. Res je da sm jst šele pol leta v tem, ampak vseen. To sam pomen, da morš bit skos aktivna. Jst zmeri najdm čas za to. Razn ob vikendih, k me ni doma.
K sm pred mescom prvič brala kle mejle sm dejansko čutila tako olajšanje da nism sama v tem, da ni z mano neki hudo hudo narobe. Včasih me kr prime, da bi povedala kolegici, pa vem da ne bi razumela, čeprou bi me poskušala razumet. Vem, da sama ne bom mogla nehat. Pol leta sm u tem pa se mi zdi uspeh, če sam enkrat na dan bruham. Rada bi shujšala sam še par kilc čeprou vem, da vse tko pravjo.
Največji problem vidm u tem k še zmeri mislm da je problem v kilah. Vem, da moram drugje začet, sam kje?!?
Piš kej, če želiš!!

Pa, pa

Uhhh….moja bulimična zgodba jee ze kr dolgggaaa….vse sse je zacela enkrat v dugem letniku….cist ko—bom sam probala…no res sm parkrat sam probala pa ni slo…nism mogla bruhat in sm si misla ok..pol pa nc…pol neki cajta nism niti probavala…sam pol sm si pa enkrat v glavo vpicla da js MORAM SHUJSAT…ceprav dejansko z mojo tezo ni blo nic narobe…pri 1666 sm sm mela 53kg(cist idealna teza)..ampak moji mozgani so mi rekli drugace…naenkrat sm nehala jest meso..za malco jedla sam jogurte…doma za kosilo pa se nazeravla….tle se je pojavu problem…ce se bom tolk nazirala..ne bom mogla shujsat…in takrat sm se spomnila na moje poskuse bulimije…evo-resitev…lahko se naziras s hrano in vseeno ostajas suh-ali celo shujsas….spomnim se tistega popoldanskega matranja nad WC skoljko, ko sem tako dolgo vztrajala dokler nisem zakapisala sistema bruhanja…in od takrat sem ga samo se izpopolnjevala in nadgrajeval…nadaljevalo se je z zmernostjo do 4.letnika…takrat zacela hodit z enim tipom…fulll sportnik…tut sam sm se zacela ukvarjat s sportom…tip full rpisegal na lepo postavo brez kancka mascobe(on je ni imel) meni pa je vcash vrgel kaksno mastno pod nos-ceprav dejansko NIEM bila debela, ampak pac nisem imela lepe sportne postave…no in takrat se je vse se samo posalbsalo…v tistm letu sem shujsal…zeloo…VSE kar sem pojedla sem zbruhala…potem so bili tukaj se zvici z maturo…bulimija se mi je zacela kazati tudi navzven…lasje so mi zaceli izpadati, zobje rumeneti, podocnjake sem imela, bila kronicno neprespana, ves cas me je zeblo,….itditd…..iskala sem uteho na forumih…doma nisem upala nobenemu povedati, saj sem vedela da bi bili razocarani…tudi tip ni vedel….potem pa prisla na fax…s cimro sva full dobre kolgice skos skupi, tut jest hodle skupi, od zacetka sm se bruhala, potem blo vedno bol neizvedljivo(jeva na bone in se mi res ne da laufat po usranih gostilniskih wc-jih)tko da se je stanje zacelo normalizirat….s unim tipom sem koncala, ker HVALA BOGU ugotovila da ni blo to to…ja ko sem rekla da ze 2 mesca nism nc bruhala…ni cit res…zato lk mam una obdobja ko res nc ne bruham po en mesec ampak pol pridem domov(prav domov) in tam je naenkrat prevec hrane , ki bi jo rada pojedla…sladkarije, vse…in takrat kot da nebi bla to vcec js…sploh ne razmisljam ampak samo ZREM!!in takrat se sovrazim…vem da mi lahko uspe, ampak tistega motiva , da bi cisto nehala enostavno NE najdem!!!plus tega sem pa tudi jaz postala cist zaprta, smeh…tudi jaz sm se prej skos smejala…sedaj tudi kot dabi ga samo igrala…ne najdem se vec…

V glavnem punce, ki vas mika kako izgleda bulimija–ne bodite naivne….BULIMIJA JE BOLEZEN IN VEC VAM VZAME, KOT DA!!!!

Mah upam da vam nisem prevec zamorila…ce bo sploh kira to prebrala… bi bila pa vesela vsakega komentarja-…
LEpo se mejte in uzvitie v soncku…:)
Caw

Včasih okoliščine poskrbijoza to, da si ne moremo delat škode …In temu jaz rečem: hvala Bogu 🙂
Resno, fino, da se zavedaš, da te še ni minilo – mnogo oseb ravno nasprotno prehitro meni, da so že ozdravele pa potem padejo nazaj. Tvoja izkušnja kaže, kaj ti dejansko pomaga, da se ne zatekaš v hrano – prisotnost drugih in zaposlenost. To lahko vključiš v svoj načrt abstinence – ker vsaj še nekaj časa verjetno ne boš mogla spontano živeti, je fajn, da imaš načrt: kaj kdaj početi. Tudi za prosti čas je fajn imeti načrt oz. opcije, kaj takrat početi. Mesec, dva ali trije minejo hitro in nenadoma se ti bo bulimija zazdela spet “nenaravna” .

Poleg načrtovanja in ozaveščanja moraša razviti tudi konstruktivnejše strategije za shajanje z občutki, ki te običajno pahnejo nazaj v začaran krog: je to žalost, jeza, zapuščenost, osamljenost, ljubosumnost, otopelost, strah …

In predvsem: tudi, če še kdaj “padeš”, to ne pomeni, da ni izhoda!!! Samo takole pogumno naprej!!!

Ohm*

Hvala za zaupanje vaše zgodbe. Vztrajajte z rednim hranjenjem in s tem, da si redno privoščite v zmernih količinah tudi tisto hrano, ki vas doma še vedno premami. Sicer pa čestitke za vse dosežke in spremembe, tako v razmišljanju o sebi in svojem telesu kot v vedenju,

lepo pozdravljeni,
M Anderluh

Pozdrav!

Se ena tukaj, ki se ukvarja s temi zadevami.Pa ne tako malo casa.Ampak sploh ne vem, kdaj so minila ta leta…In da sem jih zivela tako….Stara sem 18 let, hrana pa je moj problem od 13 – ega leta.

No, ja.Pa kaj naj spet vse to govorim…Sama sebi sem ze dolgocasna, ker tako ne bom mogla v tem trenutku nicesar spremeniti.
Samo oglasiti sem se zelela…Ce bo katera kdaj potrebovala kaksno besedo, lahko pise tudi na moj email…Hm….Za druge imam dosti besed, sebe pa ne znam drzati pokonci…..

P.s.:Tista, ki je napisala, da ima bulimijo pol leta, jo lahko nekoliko potolazim, da se se da kaj narediti….Razen ce nimas volje….Ceprav se zdi pol leta dolga doba, ni tako zelo.Se imas cas, da se pocasi spravis iz tega.Upam, da ti bo uspelo….Leta hitro minevajo…Skoda jih je zapraviti zaradi nenehnih misli na hrano…Ni vredno…

Lep pozdrav in oglasite se kaj!