Kako zelo si želim da bi kdo razumel, me imel rad taksna kot sem. Ne upam se ven ker vem da me vsi gledajo. Kaj je pa z njo narobe? Rada bi prijatelje. A kaj ko me je preveč strah, preveč sram. Kaj naj odgovorim, ko me vprašajo kaj delam v prostem času? Ja že pet let se intenzivno ukvarjam s stradanjem!?! Nimam življenja, sem kot robot. Ura je osem cajt za zajtrk. Ura je osem pa štirinajst, še eno minutko pa bo užitka konec. Ura je 12.59 – počak še eno minuto, ne bodi požrešna. Iz dneva v dan enako. Dost mam vsega. Kje je izhod?

Mogoče bi vam bilo izhod lažje zagledati, če se pogovorite s kom, ki je imel podobne izkušnje. Oglasite se lahko v skupinah za samopomoč v Ženski svetovalnici ali na Muzi. Videli boste, da obstaja pot ven, čeprav ni lahka.
Mogoče si lahko tudi preberete kakšno knjigo s tega področja , pobrskajte po netu – ena od možnih strani je Eating Disorders Association. Seveda bodite selektivni, na mreži je veliko tudi takih strani, ki podpirjo bolezen in izgubljanje sebe in svojega časa v mislih na hranjenje.

M Anderluh