Zanima me, kako lahko dolgoletna bulimija vpliva namentalne sposobnosti?
S to trdovratnico se bojujem že 10 let, z uspešnimi in spet neuspešnimi obdobji…Zadnje čase se mi dogaja ,da ogromno stvari pozabim, se ne spomnim, in tudi pri študiju mi gre vse težje…(baje naj bi ob kroničnem stresu ,ki je tudi bruhanje, bilo stalno povečanje glukokortikoidov, in s tem njihov vpliv na odmiranje nevronov v možganih-je to res?) Je potem možno, da se mi je tudi IQ zmanjšal?
Pa še nekaj, na faxu imamo obvezen sistematični pregled (kri, urin)+ pregled zob. Če ugotovijo, da imam bulimijo,ali grejo ti podatki v kartoteko?

Hvala vam za odgovor in lep pzdrav!

Kronični stres lahko povzroči motnje nastanka spominskega zapisa prek delovanja kortikoidnih hormonov. Ne poznam pa raziskav, ki bi potrdile, da lahko pride do izpada funkcij, ki so že vzpostavljane, zato ne pričakujemo sprememb dejanske kognitivne predstave. Seveda lahko do tega ride zaradi sočasne depresivnosti, ki pogosto spremlja bulimijo. Ta sama vpliva na zmanjšanje pozornosti in koncentracije in posledično na zmanjšano uspešnost pri učenju in priklicu že naučenih informacij.

Bolezni, ki so odkrite na sistematskih pregledih se zabeležijo v preventivne kartone, mislim pa, da se informacij ne sporoča automatsko tudi vašemu zdravniku, ki vodi vaš zdravstveni karton. Lahko pa se o tem posebej pozanimate.

Pozdrav,
M Anderluh

Sem 15 letno dekle, obiskujem gimnazijo in sem prvi letnik končala z odličnim. Redno treniram odbojko, kjer dosegam zavidljive rezultate. Tudi doma se zelo veliko ukvarjam s športom. Tudi drugače ne morem reči da grdo izgledam. Torej – vsakdo si misli: BLAGOR JI. POPOLNA JE! A ni res. Nihče na tem svetu ne ve kako trpim zaradi ene same stvari-HRANA!
Odkar pomnim se bojujem s tem preklestvom. Že moja mami je vedno pazila kaj poje, kupovala razne aparate in napitke za hujšanje, vedno je govorila kako je debela, da je nihče ne mara,… In vse to je prišlo tudi domojih oči in ušes. Potem je pa še govorila da tudu jaz zagotovo ne bom nikoli suha, saj imam tako zasnovo. Tudi ostali so se večkrat pošalili da sem debelušna. Pa veste kaj – ko gledam slike-nikoli nisem bila! Le moja sestrična je hudo suha in me vsakdo primerja z njo.
No, tako sem že od amlega pazila kaj pojem, a zares suha nisem bila nikoli. Nikoli? Ne bo držalo. Lanske počitnice sem imela že vsega dovolj in ne vem kje sem dobila toliko trdne volje, da sem res pazila na hrano. Pri višini 168cm sem imela 48kg. Takrat sem bila prvič v življenju zadovoljna s svojo postavo. Prvič!
Ampak kmalu me je začelo skrbeti, ko sem prebrala neko knjigo o prehrani, kjer je pisalo, da hujšanje v teh letih lahko zaustavi rast, razvoj…. ja res je-nimam še menstruacije, prsi nimam razvitih, nehala sem rasti… Takrat sem se malo prestrašila in začela normalno jesti. Potem pa-gimnazija in neredna prehrana. Sem vegeterjanka in v šoli nisem kupovala tistih sendvičev, zato sem bila od 6.00 pa do 16.00 brez hrane. Ko pa sem prišla domov, sem se pa tako nažrla (pardon izrazu), da se dobesedno nisem mogla premikati. Vsedla sem se pred TV in čakala da se bo malo pomirilo vse skupaj. Problem je bil pred treningom, ko nisem mogla trenirati. In kaj sem naredila? Bruhala. Tako sem vsaj na treningih bila vsaj malo prisotna. Skrbelo me je, da se bom spet zredila, zato sem redno torke in četrtke ostajala ves dan brez hrane. Ostale dneve pa vsak dan nažrta! Posebno ob sobotah sem spravila vse vase. Za primer: če vrjamete ali ne- pojedla sem redne obroke (zajtrk, kosilo, večerja), vrečo kosmičev in liter mleka, kg kruha z namazom, kompot, nekaj palačink, 4jajca na oko,… ne vem kam mi gre toliko hrane! In to es je še kar nadaljevalo in se še nadaljuje ;(
Zdaj sem prišla na 60kg!! Bruhanje je bolj kot ne redno.
Kaj naj naredim?!
Preprosto ne morem se odreči hrani-kar jem in jem, dokler ne morem niti grižljaja več. Tako lepo je to življenje-ko le ne bi bilo hrane. Vsak dan razmišljam o tem, koliko sem pojedla, ko gledam filme, gledam samo na to koliko so vse suhe, vsak dan pa sem širša. Vi ne veste kakšna muka mi je iti kakšen dan že v šolo, ko se počutim tako debelo… Včasih se sprašujem: a bo tako do konca življenja? Se splača živeti s tako obremenitvijo? Velikokrat zaradi tega tudi jokam. Zelo velikokrat.
Vendar nihče ne ve kaj prestajam. Vse pojem naskrivaj. Nikomur se tudi ne sanja, saj mislijo da mi je tako lepo…

No-nekomu sem morala povedati. In sem vesela da lahko vam. Veliko boste naredili zame že samo če preberete to sporočilo.

Hvala

neimenovana

Draga neimenovana,
hvala za tvoje zaupanje. Po tvojem opisu gre za motnjo hranjenja, bulimijo, ki se je tako mimogrede prikradla v tvoje življenje. Opisuješ različne rizične dejavnike, ki so se ob skrajno neurejenem hranjenju neugodno sešteli v bolezen. Bolezen pa je s sabo prinesla zaplete, ki jih opazujemo že skoraj po pravilu – znižano razpoloženje, žalost, na trenutke tudi obupanost in nemoč.
Nikar se tega ne sramuj, bulimija je na žalost danes zelo pogosta. Poskušaj najti nekoga od bližnjih, če je mogoče katerega od staršev, ki bi mu to lahko zaupala in ga morda prosila za podporo na poti v zdrav način prehranjevanja in življenja.
Svetujem tudi, da se obrneš na svojega zdravnika, ki te bo usmeril na strokovnjaka, ki te bo pri tem vodil.
Prvi korak na poti ven je pa vsekakor uvedba rednega hranjenja: poskrbi, da boš imela več obrokov na dan, idealno 5, enakomerno razporejenih. Presenečena boš, da lahko ob rednem zajtrku, kosilu (kolikor je mogoče, vsaj sendvič) in večerji ter dveh malicah (to je lahko sadje, jogurt…) zlahka premaguješ napade volčje lakote in se ob taki redni prehrani tudi ne rediš. Niti ni treba, da se kateri hrani izogibaš, tudi sladkemu ne, le vnaprej imej splanirano, koliko sladoleda, oz. 1 kos peciva, lahko poješ kot sladico po obroku.

Morda se sliši neverjetno, vendar izkušnje mnogih, ki so zbrale pogum za poskus, potrjujejo, da je to najhitrejša pot k normalnemu hranjenju.

Vesela bom, če se boš še oglasila.
Lepo pozdravljena!

Spet pozdravljeni!
Najprej hvala, da ste mi odpisali. Res.

Ne morem, ne morem in ne morem nikomur povedati! Sploh pa ne zdravniku! Moja mami… veškrat jo slišim kako tudi ona bruha v kopalnici in se tudi vse življenje ubada s kilogrami.
Vsi bi drugače gledali name, če bi izvedeli. Vidim kako negativno mnenje so imeli ob znanki, za katero so ugotovili, da ima bulimijo. Ne bi prenesla da em imajo vsi za neko…ne vem kaj.

Sploh pa… vsi so prepričani da se prehranjujem zelo zdravo, da sem neka velika športnica in sploh da zelo skrbim za zdravje. Saj navidez res. A kaj ko me nihče ne vidi kako naskrivaj bašem hrano vase. Pa se ne morem zadržati! Ne morem!!

Saj mi uspe nekaj dni zelo zdravo jesti, telovaditi,… potem pa kar nekaj pride in se vse podre!
Še huje je to, da po kakšnem tednu hoje v hribe, zdrave prehrane… so kilogrami še vedno tu. Niti 1 kg ne gre dol, raje gor!

Počitnice naj bi ible za sprostitev… meni so nedojemljiva muka nenehnega joka, hrane, joka,…

Še enkrat- ne morem poveati nikomur. Ne vem sicer kam me bo to pripeljalo… Vem samo, da celo življenje ne bom zdržala takih težav.

Pozdravljeni! Pišem vam, da mi pomagate samo v eni stvari! Ne bom prosila za nasvete, kako obrniti bulimiji hrbet, ker sem sama že poskusila nešteto mnogo stvari, da bi ustavila ta nagnusno ubijalski proces v meni, ampak vse je bilo zaman! Ne pravim, da ne bi rada ozdravela, nasprotno! Hrepenim po zdravju, po zdravem načinu prehranjevanja, zdravi pameti!! Rada bi, da se me obsedenost s prenajedanjem otrese in pusti pri miru!! Nimam več volje do ničesar, ne do faksa, do dela, do učenja ( v bistvu se niti učit ne morem, ker sem po bulemičnem dejanju samo še za »vležt se«), na čase pomislim tudi na to, da je nepomembno živet s to tegobo, a vseeno sem rosno mlada in pri 20. letih si ne bi rada totalno uničla ali vzela življenja!
Dogaja se mi že 3 leta a meni se zdi cela večnost! Res je da nekatere zdržijo tudi po 10 let… ampak meni se že zdaj meša in rada bi se nekomu zaupala! Pa ne samo vam, že to mi da nove moči, da lahko z nekom govorim o tem! Rada bi povedala svoji mamici, ampak ne vem kako to izvesti. Mami je »na dnu z živci« glede mene, saj sem se pred bulimijo 2 leti bojevala z tipično anoreksijo s telesnim indeksom 15,2 in ubogimi 45. kilogrami, glede na to da sem za žensko velika.
Prosim vas, dajte mi nasvete, kaj vse naj rečem, kako naj pristopim, kdaj naj izberem pravi čas, kako naj govorim, postavite se v mojo vlogo in mi povejte, kaj bi rekli vi!
Prosim vas!!
Hvala, obupana študentka

Odločila si se za pogumen korak, ki je prav gotovo stresen. Nisem čisto prepričana, če ti bo tole kakorkoli pomagalo pa vedarle.
Prvo kar moraš vedeti je, da ne glede na odziv tvoje mame in ostalih, ki bodo še morebiti izvedeli za tvoje težave, si v redu dekle in nisi nič drugačna od drugih kar se tiče problemov. Vsi ljudje jih imajo. Razlika je le v tem na kakšen način se pojavijo in kako težki so. Razlika je tudi v tem ali jih ljudje podelijo z osebami, ki jim zaupajo, so jim blizu, ali jih potisnejo vase. Včasih, kadar bližnjim ne moremo zaupati, je dobro se obrniti na koga zunanjega – terapevta, svetovalca, psihiatra, podporno skupino,…

Kakorkoli bo tvoja mama odreagirala ti nisi odgovorna. Nikogar ne moreš prisliti, da se bo vedel na določen način, zato ne prevzemaj odgovornosti za njeno počutje. Seveda naj bi starši otrokom pomagali, jim stali ob strani in jih razumeli, vendar dostikrat ni tako. Kadar se to zgodi, to ne pomeni, da je problem v otroku in da je otrok kriv za vse, temveč, da starši ne znajo ali ne morejo pomagat. Včasih pa se zgodi, da zaradi lastne zagledanosti vase tudi nočejo pomagati otrokom. To ti govorim, da te pripravim na vse.

Torej kako jim povedati? Najbolje je, da najdeš čas, ko vaju nihče ne bo motil, da bosta samo vedve, če želiš povedati samo njej. Na začetku ji povej, da ji želiš povedati nekaj res pomembnega in da naj te ne prekinja, dokler ne končaš, ker drugače ne boš mogla nadaljevati (včasih te lahko vmesna vprašanja ali druge stvaRI ZMEDEJO). Pomembno je, da se tebi in njej nikamor ne mudi. Dobro bi bilo, ko bi se najprej usedla sama in skušala to, kar želiš povedati mami, napisati na papir. Tako boš lažje našla besede kasneje, ko se boš z njo soočila na 4 oči. Pismo lahko tudi komu pokažeš, če želiš predebatirati. Preden se lotiš pogovora lahko tudi na glas vadiš, kaj bi ji rada rekla in kako. Mami povej, da imaš problem s hrano in če kaj okrog tega že delaš. Če si že iskala pomoč, kaj si že probala. Prej pa razmisli kaj pričakuješ od nje, da ji boš lažje povedala. Kakšno podporo, kakšno pomoč?

Težko je povedati to in to ji reci, ker samo ti veš kaj se dogaja s tabo in kaj je tisto kar si pripravljena podeliti. Bi rada govorila o hrani, ali tudi vajinem odnosu, oz. še o čem drugem? Žal ti ne morem polagati besed v usta, lahko pa ti predlagam v branje knjigo, ki ti bo mogoče vsaj malo pomagala skozi pogovor – Prave besede za težavne pogovore od Anne Dickson. V tej knjigi sicer ni navodil o tem, kako povedati bližnjim, da imaš MH, vendar pa boš mogoče našla kakšne usmeritve glede pristopa.

Verjamem, da po letih boja z MH in po različnih poskusih reševanja le teh, se zdi kakor, da nikoli ne bo bolje. Vendar je lahko bolje, zaupati moraš vase. Včasih traja nekaj časa preden najdeš način pomoči, ki ti ustreza in jih moraš več zamenjati, vendar to ne pomeni, da si brezupen primer. Pri tebi je anoreksija prešla v bulimijo praviš. to mi pove edino to, da se vzroki zaradi katerih so se Mh pojavile niso predelali ali razrešili in mi ne pove nič o tebi ali o tem, da se ti ne bi dovolj trudila. verjamem, da ko si na tleh, je težko verjeti, da bi lahko bilo bolje in da zaradi utrujenosti, včasih ne moreš naprej. Če je pri tebi trenutno tako, potem počivaj nekaj časa, da si nabereš novih moči. Nihče ne more ves čas delati na sebi, res nihče. In vsak ima pravico do počitka. Potem pa pogumno naprej, če je treba tudi s strokovno pomočjo.

Srečno,

Tatjana

Draga nelly…iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da bulimija vpliva na tvojo zavest, in sicer pod vlipom te bolezni nisi nikoli povsem zavedna…življenje kar gre mimo tebe…Z bulimijo polno življenje ni mogoče…Ni mogoče polno doživljati čustev…Ni mogoče biti popolnoma prisoten…zato ti gre tako težko…za odmiranje nevronov nevem…če pa je to res…te lahko potolažim, da se nevroni obnavljajo, in če boš ozdravela se ti popolnoma obnovijo (tako je tudi pri odvisnikih, ki uživajo prepovedane droge)…priporočam ti knige za osebno in duhovno rast… želim ti da boš prišla do čim več novih spoznanj, ki ti bodo pomagala da se odrešiš…

hojla imam uprašanje…2 leti sem obsedena z bruhanjem po kosilu ali po sladici…zanima me če so kašne posledice?

Pozdravljena,

prisilno bruhanje dolgoročno privede do posledic in sicer pride predvsem do poškodb požiralnika, zaradi česar se lahko zgodi, da boš opažala kri zraven bruhanja, poleg tega kislina poškoduje sluznico. Problem nastane tudi pri zobeh zaradi kisline, bolj razpadajo, zadahu v ustih, tudi z želodcem se začnejo pojavljati težave,… Posledice seveda so. Kdaj se bodo pri kom začele je odvisno od posameznika. Že kaj opažaš od naštetega ali še kaj kar nisem omenila?

LP

Tatjana

Živjo,

tudi jaz sem imela bulimijo, preko 10 let! Bruhala sem vsak dan, tudi po 5krat in več. Ker smo imeli doma trgovino z živili, sem imela neomejen dostop do hrane, če je ni bilo dovolj v kuhinji, sem jo preprosto ukradla. Tega obdobja svojega življenja se spomnim kot najbolj temačnega, groznega, strese me totaln srh, če samo pomislim, da bi morala samo še en dan tako preživet. Bruhanje mi ni samo uničilo telo, uničilo mi je dušo, srce, pomedralo čustva. Od prekomernega prenajedanja in bruhanja abstiniram že več kot 10 let. Meni je pomagalo obiskovanje skupin Oa (overeaters anonymous slovenija) in delovanje po njihovih 12 korakih in izročilih, imajo spletko in seznam srečanje ter kontakte. Hočem vam sporočit, tej grozoviti pošasti se da ubežati, jaz sem ji in verjamem, da lahko tudi vam uspe. Zame je OA deloval in še deluje.

Pozdravljena “Bulimičarka”,

iskrena hvala za deljenje tvojih osebnih izkušenj. Dovoli mi, da ti čestitam za borbenost in pogum, da si vztrajala na poti okrevanja. Verjamem, da ni bilo lahko. Srčno upam, da bo tvoja izpoved komu vlila pogum, da bo kljub težkim trenutkom nadaljeval na poti okrevanja.

Želim ti vse dobro,

Tatjana

Jaz bi se lahko kar podpisala pod post od bulimičarke. Tudi jaz sem se borila kakšnih 13 let z bulimijo (pred tem pa par let z anoreksijo) in tudi jaz se tega obdobja spominjam z grozo v srcu. Ko kdo reče, da mu je bilo v srednji šoli najlepše, me kar stisne pri srcu, ker jaz sem pa takrat najbolj trpela. Ta obsedenost s hrano, nenehno prenajedanje, bruhanje, potem sem kar nekaj let zlorabljala tudi alkohol… Grozljivka. Tudi jaz sem bila nekaj časa pri OA in jih moram tudi pohvaliti, čeprav sem bila pri njeh samo kakšno leto dni. Ampak je res tako, kot je napisala že terapevtka, MORAŠ nekomu povedati, moraš z nekom deliti to svojo grozo. Ker tudi jaz si dosti let nisem mogla niti zamisliti, da bi komu o tem povedala, da bi se komu zaupala. Moji starši so za to izvedeli iz mojega dnevnika in reagirali tako strašno, da jim nikoli ne bom odpustila (ne branja dnevnika in ne njihove reakcije). Namesto, da bi mi pomagali ali vsaj poskušali razumeti, so me obsojali in psovali. In največja sreča v mojem življenju je to, da sem se rešila tega pekla. Še vedno imam kak trenutek slabosti (po skoraj 10 letih okrevanja) in grem bruhat, ampak to je samo nekajkrat na leto. IN niti za en dan se ne bi želela vrniti v tisto grozno temačno obdobje. Uničilo mi je moja najlepša leta in vse bi dala za to, da moji hčerki ne bi bilo treba iti skozi ta pekel. Če pa bo slučajno že imela takšne probleme, prisežem, da ji bom prisluhnila in ji pomagala, nikoli ne bom reagirala tako kot moji starši!!
Vesela sem tudi, da mi bulimija ni pustila preveč posledic na telesu – razen poraznega stanja zob (ampak imam vse popravljene, veliko mi jih manjka in imam mostičke – vse to zaradi bulimije), kakšnih 5 let nisem imela menstruacije, ker sem bila presuha, ampak hvala bogu se je to uredilo in imam zdaj 4 zdrave otroke.
Hotela pa sem napisati to, da JE rešitev (čeprav sem se 10 let bala, da zame ne obstaja, razen samomora), da je življenje lahko lepše! Da lahko normalno sedeš k mizi in poješ obrok, ne da bi se po njem počutil grozno krivega in razmišljal samo o tem, kako boš šel neopažen na stranišče in tisto izbruhal, da lahko dnevi minevajo brez načrtovanja požrtij in iskanja skritih krajev za bruhanje… Ja, to smatram za moj največji dosežek v življenju, da sem ušla iz tega pekla, ne pa diploma, dobra služba, svoje stanovanje…

Pozdravljeni Anastazija,

najlepša hvala, da ste delili svoje izkušnje na forumu. Prav imate, ko pravite, da se izhod iz brezna začne z dnem, ko začnemo deliti kaj smo doživljali, kaj doživljamo in svoje občutke ob tem. Najdragocenejše na tem svetu je, da imaš ob sebi ljudi, ki ti prisluhnejo. Na žalost je včasih res tako, da to niso starši, vendar to ne pomeni, da ni človeka, ki bi razumel kaj se dogaja v nas.
Vesela sem za vas, da ste kljub reakciji staršev vztrajali in poiskali pomoč in da ste dobili podporo. Čestitam vam. Ste pa upravičeno razočarani nad njuno reakcijo. In z ničemer si niste zaslužili takšnega ravnanja z njune strani.
Rada bi vas vzpodbudila, da si vzamete čas zase takrat, ko imate še vedno potrebo po bruhanju. Da je to nekajkrat na leto je res velik napredek. In ne pomeni koraka nazaj. Pomeni pa, da nekaterih stvari še niste razrešili in so ostale odprte. So pomembne za vas, drugače ne bi šli bruhat. Poiščite podporo v tistih trenutkih. Nič ne bo narobe tudi, če greste še na nekaj srečanj ali v OA ali h kateremu drugemu terapevtu oz. svetovalcu. Pomembno je, da raziščite kakšne situacije in občutki vas vodijo v bruhanje.

Veseli me, da želite svojim otrokom le najboljše. Res si otroci zaslužijo to, tudi vi si zaslužite vse najboljše. Otroci so kot gobe, vsrkajo vse kar se okoli njih dogaja. Prej ali slej bodo opazili, da določene težave rešujete z bruhanjem in ta vzorec lahko preide tudi na njih. Ne obtožujem vas, želim vas le vzpodbuditi, da skušate pogledati kaj takrat rabite in kako bi to dobili drugače kot z bruhanjem.

Želim vam vse dobro na vaši poti.

Lepo pozdravljeni,

Tatjana