Pozdravljeni!

Mogoce bi moje vprasanje sodilo v rubriko “starsi-starsem”, vseeno pa bi rada eno strokovno mnenje.
Moj otrok je star dve leti in 4 mesece. Tezave s hrano so se zacele pojavljati pred pol leta ali pa se vec.Njegov jedilnik sestavljajo: makaroni-brez omake, rizota in cokolesnik(po flaski).
In to je vse. Sploh noce poskusiti nobene druge stvari. Razumela bi, da otrok poskusi in mu ni vsec in rece ne bom, ampak kako naj ga prepricam da bi zadevo vsaj poskusil?

Druga stvar, ki pa se je pojavila v zadnjem casu pa je, da mu ob doloceni hrani zacne iti na bruhanje. Nihce ga ne sili naj da v usta ali pa poskusi. Ce midva z mozem za mizo jeva zajtrk in je npr. zraven sir, se mu ze ob gledanju zacne dvigovati. Zadnjic sem pekla pizzo in je se iz pecice nisem vzela je ze zacel z globokim dihanjem in sopihanjem kakor pri odraslih, ko ti je slabo in bi rad preprecil bruhanje.

Ali naj ga peljem kam na strokovni pregled, mogoce zelodcek ali grlo…??

Obupana mamica

Draga mamica,
težave z uvanjem nove hrane so kar pogoste. pomembno je, da ohranite mirno kri, mu hrano ponudite enkrat in jo potem vzamete stran, če je noče. Vztrajanje, pregovarjanje ali morda celo vaše čustveno vznemirjenje ob tem lahko da hranjenju ali zavračanju hranjenja nov pomen in moč v vaših odnosih, oz. prevzame funkcijo komunikacije med vami. Poizkusite zato otroku dosledno ponujati tudi drugo hrano in ohranjati povsem mirno kri, če je še nekaj časa ne bo hotel.
Glede bruhanja ob vonju določene hrane težko kaj rečem, čeprav se zdi skrajno nenavadno. Poizkusite tudi to prezreti in ga tiho odstraniti.
Pogovorite se o tem tudi z otrokovim zdravnikom, ki bo lahko izključil kakršenkoli drugi vzrok za te težave, še posebej če se stvari ne bodo uredile.

Marija Anderluh

draga gospa vesna,

kot mamica hčerke, ki je prebolela bulimijo, vam lahko samo rečem, da si besede gospe Marije vzemite k srcu! ne dajte otroku vedeti, da ima hrana za vas čustveni pomen. NE SME ga imeti!!

glede vonja pa tole: spomnim se, ko sem bila majhna, je tudi meni zelo smrdel sir, čeprav me z njim niso nikoli silili. že če sem gledala koga, ki ga je jedel, mi je bilo kar malo slabo, prav tako kot vašemu sinku. znano je, da se majhni otroci teže privajajo izrazitejšim vonjem in okusom, kamor sir prav gotovo sodi, predvsem pikantnejše vrste. zato ga lepo pustite pri miru, ne komentirajte, pustite času čas. sinko bo prav gotovo pojedel toliko, kolikor potrebuje, sčasoma tudi druge vrste hrane. le brez skrbi.

lep pozdrav!