Lep pozdrav.
Mene zanima, ali gre v mojem primeru tudi za motnjo hranjenja ali ne. Namreč, ne stradam, ne bruham in ne jemljem odvajal, sem pa s hranjenjem in hrano neverjetno obremenjena. Ves čas premišljujem o tem, kaj bom jedla, kdaj, koliko, oz. ponavadi je to premišljevanje bolj v smislu, česa ne bom jedla, kako bom danes začela s hujšanjem… Vsak dan pa je izid isti – zelo se napokam, jem cel dan brez presledkov…, potem pa se sekiram, nočem nikamor v družbo, tudi jokam,… Vendar, nikoli ne spravim hrane ven po nenaravni poti. Imam pa že več let ok. 10 kg preveč, ki jih nekako (z rahlimi nihanji) vzdržujem z vsakodnevno telesno aktivnostjo. Torej, gre v mojem primeru za motnjo hranjenja? Potrebujem pomoč oz. bi mi ta koristila, ali v mojem primeru ni smiselna ali potrebna?
Hvala za odgovor.

Samo etiketiranje, imam ali nimam motnje hranjenja ali katero obliko motnje hranjenja imam ni najpomembnejše. Podobno tudi glede pomoči: to najbolj ve vsak sam, ali jo potrebuje ali ne. Poznamo veliko različnih oblik motenj hranjenja, predvsem po stiski in resnosti težav, ki jih povzroča. Nekatere spravlja v pravo življenjsko ogroženost, drugi nekako zmorejo urediti svoje hranjenje že v kratkem času sami. Kot opisuje gre pri vas za epizode t.i. basanja s hrano, ko človek poje vse, kar vidi, ki najverjetneje govorijo, da gre pri vas za eno od oblik bulimije nervoze, če se seveda javljajo dovolj pogosto.
Ampak kot pravim, etiketa sama res ni pomembna.

Marija Anderluh