zdravilo za bulimijo??
spoštovana g. Anderluh!
v odgovoru Anni omenjate neko zdravilo, citiram:
“…zdravnik se bo odločil po potrebi tudi za zdravila, ki so pri bulimiji dokazano učinkovita.”
Zanima me, katero zdravilo naj bi to bilo. Na kakšni osnovi ga zdravnik predpiše, oziroma kdaj se za to odloči. In seveda, kako zdravilo sploh deluje? Imam hčerko z bulimijo, kar traja že malo več kot 1 leto, zdravi pa se pribl. 6 mesecev. Sprašujem zato, ker za tovrstna zdravila še nisem slišala! Ves čas poslušam samo, kako ni prepričana da se sploh želi pozdravit, z druge strani poslušam o razumevanju, podpori…Jaz sem tega razumevanja in podpore že tako sita, da me včasih popade, da bi ji zdravilo predpisala kar jaz: staro dobro leskovo mast!
Kar doživljamo starši, je en sam strah in groza.
Lep pozdrav in vnaprej hvala za odgovor!
Študije so potrdile, da antidepresivi iz skupine selektivnih inhibitorjev prevzema serotonina (SSRI) zmanjšajo pogostnost epizod basanja s hrano in posledičnega bruhanja. Čeprav je depresija pri bulimiji sami izredno pogosta, naj bi ta zdravila imela poleg antidepreivnega učinka tudi neposredno delovanje na center za hranjenje v hipotalamusu. Tudi priporočene doze so višje kot pri depresiji. Za zdaj je v ta namen registriran samo Prozac. Zdravilo je primerljivo učinkovito kognitivno-vedenjski terapiji in manj učinkovito kot psihoterapija in zdravila skupaj. Pomembno je, da terapijo predpise psihiater, potrebno je postopno zviševanje doze, predvsem pa ustrezna priprava in motiviranost za jemanje in zdravljenje. Izredno pomembno je tudi ovrednotiti stanje prehranjenosti, kadar gre za bulimično vedenje ob nizki telesni teži namreč zdravila nimajo dokazanega učinka.
Danes poznamo učinkovite načine zdravljenja bulimije, čeprav je pogosto odločitev za zdravljenje pozna. Odločitev sama je namreč mogoča šele, ko posameznik spozna, da negativne posledice bolezni pretehtajo pozitivne, ki jih bolezen nudi. Tako je lahko tudi odločna beseda domačih ena tistih, ki pripomore, da bolezenski pritisk naraste do točke, ki privede do odločitve za iskanje pomoči in zdravljenje.
Z lepimi pozdravi,
Marija Anderluh
Spoštovani,
lepo se vam zahvaljujem za odgovor!
Hčerka je močno depresivna in zdravljenje z antidepresivi ji je psihiatrinja že svetovala. Pa punca zdravil noče. Kot sem povedala, ni čisto prepričana, ali se sploh hoče pozdraviti; en del nje to želi, drugi pa želi vztrajati v tem početju (tako pravi sama). Razumem, da dokler ne bo res močno motivirana, pravega učinka zdravljenja ne bo. Čeprav vseeno zaznavam “drobtinice”, ki kažejo na to, da vseeno nekoč bo učinek.
Želim vam lepe praznike in srečno!
Poizkusite se o tej razdvojenosti z njo čim več pogovorjati. Prisluhnite ji, kateri so njeni razlogi, da bi nekaj spremenila, in kaj ji to vedenje prinaša. Poizkušajte spoznati njena stališča. Motiviranost za zdravljenje namreč ni nekaj, kar je ali pa je ni, ampak je dinamičen proces, ki ga lahko spodbujamo. Poslušanje, kupčkanje možnosti in razlogov in jasno izrečene besede, da je odločitev popolnoma odvisna od nje, so ji lahko pri tem v veliko pomoč.
Z lepimi pozdravi,
Marija Anderluh