anoreksija? bulimija? ne vem več!!!
pozdravljeni!
sem redna obiskovalka vašega foruma. večkrat iščem nasvete za svoje teževe, vendar kaj primernega še nisem odkrila. stara sem 17 let, trenutno pa tehtam 42-43 kg (160cm).v osmem razredu sem zbolela za anoreksijo. nisem šla v bolnico, le nekaj časa sem hodila h psihologinji, ki pa ni bila ravno sposobna za svoje delo, zato smo tudi to opustili. no sedaj se mi zdi, da nisem več anoreksična, saj se spet vklapljam v družbo, ne nadziram drugih, sem boljše volje, nisem več tako depresivna,… problem pa je sledeč… pri anoreksiji bolnik ponavadi strada.drži? pa tudi če je, poje le kakšno malenkost.drži? pri bulimiji pa se menjajo obdobja stradanja in prenajedanja(+bruhanje). drži? no problem je, ker sploh ne vem, kaj je z mano. nimam odpora do hrane, vendar pa jem le sadje, zelenjavo, gobe, suho sadje, malo soje,stročnic in mleka(0,5). druge hrane ne jem. kadar sem v družbi, pojem količinsko normalno, se ne prenajedam. doma pa ,kadar jem, vedno pojem preveč(količinsko), tako da imam tako napet trebuh, da mi “stoji ven” in ga ne morem potegnit noter (nikoli pa ne bruham!). če poskušam dopoldne pojesti normalne količine, se pa preveč najem za kosilo, ali zvečer. rada bi imela raven trebuh, vendar s tako količino hrane to ne gre. moti me tudi, da velikokrat popoldne ves čas nekaj jem(sadje, krhlji,…). drugače imam obroke redno, več kot 4-krat na dan. no, problem je tudi v tem, da mi “kosti gledajo ven” in sicer rebra in lopatice, pa tudi prsi nimam skoraj nič. moti me tudi “luknja “med stegni, ker me, če oblečem oprijete hlače, marsikdo debelo gleda(ali pa imam le tak občutek?). no, vem, da bi se morala zrediti (tudi zaradi menstruacije), vendar pa se vsakič, ko opazim, da sem se malo zredila,dobesedno gnusim sama sebi. rada bi se zredila v roke,rame in prsi, vendar pa gre vse takoj v stegna. zaradi hujšanja sem ostala brez mišic in kondicije, vendar pa bi mišice spet rada dobila. včesih me prime, da se bom zredila, ker mi že preseda, da ne morem jesti pripravljene hrane nikjer drugje, razen doma, ker jem pač tako, kot sem že opisala. to je zelo nerodno, če grem z družbo ven, saj niti capuccina ne pijem, le radensko in navadno kavo. nerodno je tudi to, ker svojega telesa (zaradi postave-grde,koščene,pokvarjene,brez mišic,prsi,…) nočem kazati(kopanje v bazenu, preoblačenje v garderobi,sistematski pregled,…). no, glede prenajedanja mi doma pravijo, da če bi jedla bolj kalorično hrano, ne bi bila več tako lačna(sedaj me jem kljub polnemu želodcu). kako naj spet pridobim nazaj skladno postavo, še posebej pa občutek za hrano in občutek za sitost? prosim, pomagajte, ker mi vse skupaj res že preseda, pa nimam volje(?) ne moči za kaj drugega. v vsakem boju namreč ne zmaga tisti del mene, ki si želi biti normalno dekle,ki z veseljem ugrizne v sendvič. vedno zmaga tisti del, ki hoče tehtati 42 kg in ki se mu vsak dag več gnusi in ki noče NIČ spremeniti(hoče, da je stanje tako, kot je) .
še enkrat se vam, ga. Anderluh, zahvaljujem za kakršenkoli nasvet!
lep pozdrav! *nici
Draga Nici,
tudi sama ugotavljate, da ste nekatere težave, ki so z začetka spremljale anoreksijo nervozo že uspešno premagali. Pišete, da je vaše razpoloženje izboljšano, da ste raje v družbi in da jeste redno po 4 obroke na dan. Po drugi strani je iz podatkov – teže in višini jasno, da je stanje prehranjenosti vašega telesa še vedno krepko pod normalo za vašo višino in starost (ITT=16kg/m2). S tem so povezane tudi spremembe postave, koščenost in luknja med nogami, kot jo opisujete sama, ter seveda, kar je najbolj pomembno tudi odsotnost menstruacije. Ta je dokončen znak, da je vaše telo v izrednem stanju – stanju pravega varčevanja, na račun katerega odklaplja tudi nekatere naloge, ki za samo preživetje niso trenutno nujne.
Kljub spremembam, ki vam jih je že uspelo vnesti v svoj način prehranjevanja je torej vsebinski vnos hrane še vedno premajhen. Čudno, a ne, hkrati s težavami s prepolnim trebuhom.
Dokončna pot iz anoreksije je velika bitka, kot jo tudi sama odkrivate. Na eni strani zahteva po odrekanju in držanju včasih že komaj smiselnih pravil, zahteva po ploskem trebuhu v vsakem trenutku mojega dneva in s tem povezano sestradano telo s štrlečimi kostmi in otroškim videzom, grozečo osteoporozo zaradi odsotnosti menstruacije, in na drugi strani želja po normalnem hranjenju in sproščenem druženju, po bolj opaznem izoblikovanem telesu in po življenju brez striktnih pravil, v katerem lahko človek spije tudi kapučin, če se mu tako zahoče in je ob tem prav tako ali morda prav posebej zadovoljen sam s sabo in v družbi svojih vrstnikov.
Nici, vi ste začutila že sama to bitko tudi pri vas in tudi, da pogosto zmaguje tista prva stran, stran anoreksije.
Zato je včasih tako pomembno, da najdemo pravo pomoč. Da vidimo čistejše, kaj se dogaja in da krepimo moči zdrave strani in željo po zdravju, ki lahko ta boj zmaga. Odločitev je seveda vaša.
Pogumno naprej,
Marija Anderluh
Moje mnenje je, da moraš spremeniti predvsem svoj odnos do sebe.Nase moraš začeti gledati drugače.Po eni strani te moti, da si tako koščena, po drugi strani pa hočeš raven trebuh-pa ja ne misliš da ima kdorkoli po obroku raven trebuh. Čisto vsi imamo (bolj ali manj) napet trebuh po kosilu. Spremeniti moraš svoje mnenje:če bom suha bom srečna! Najprej moraš odkriti kaj te resnično moti v življenju, kaj se skriva za tvojo željo po suhosti. Veš, večini ljudi je vseeno kakšen postave si (suh ali debel).Človek ne pritegne toliko zunanjost kot pa tisto kar izžarevaš.Nekdo,ki je srečen in zadovoljen sam s sabo,bo ljudem okrog sebe všeč ne glede na to ali ima preveč 10 ali 20 kilogramov. Pa te ne bom več morila…Če bi se rada še kaj pogovorila pa kar povej.
Pa še to bi dodala. Potruditi se moraš zaradi sebe, spomni pa se tudi na druge, ki te imajo radi in ti želijo pomagati. Sprejmi njihovo pomoč, razloži jim kako se počutiš in kaj potrebuješ,kako naj reagirajo na tvoja občutja, čustva in kako naj ti pomagajo.Oni tega ne morejo vedeti-ti jim moraš povedati.Kdo pa ti bo pomagal če ne tvoji najbljižji).