Ne morem shujšat!
Lep pozdrav!
Imam problem… sej probleme ma vsak in tudi takšne kakor jaz. Sploh ne morem shujšat. Pa ne vem zakaj…Velika sem 168cm tehtam pa 63kg. Sej nisem predebela, samo počutim se pa res zelo “zavaljeno”.
Povedati moram, da v preteklosti nikoli nisem bila debela…vedno sem bila velika in suha zej 3-4 leta sem sem se pa zredila za 15kg. Prej so me fantje radi pogledali, zej me pa še opazijo ne. Sej to me ne moti, ker imam fanta, samo vseeno ko grem ven me malo jezi da me noben ne pogleda. Zelo rada bi shujšala za 10kg da bi se ponovno počutila privlačna in da bi bila lahka, da me ne bo sram obleči moderna oblačila in obuti “špičake”. Da bo tudi fant bolj zadovoljen z mano. RADA BI SHUJŠALA!!! Zelenjave ne jem, polnozrnatega kruha tudi ne, ker bruham po njem…Trenutno se zelo pazim kaj dam v usta in po 18: 30 ne jem…rezultatov pa ni.
POMAGAJTE MI!!!
srčkana, piši: [email protected]
Samo nekaj ti povem, pa saj so ti verjetno to že stokrat rekli, pa še ti bodo. Ko enkrat začneš hujšati in prideš do tiste magične številke, ki ti poplesuje v glavi, ti kar naenkrat tudi ta ne zadošča več. Ravno tako se boš počutila “predebelo” pri desetih kilogramih manj. Kar verjemi mi. In potem si boš rekla, da samo še dva kilogramčka, trije, in končala boš… z motnjami hranjenja, katerih se pa ne rešiš od danes na jutri. Saj tudi jaz nisem bila nikoli debela, enkrat sem se na hitro zredila za skoraj 15 kilogramov, ki pa so šli hitro dol, a ostala so znamenja, tako fizična kot tudi psihična. A misliš, da se boš tako zelo spremenila, če boš imela 10 kilogramov manj? Ne boš se, kvečjemu še bolj črnogledo boš gledala na vse. Zase mislim, da sem bila srečnejša, ko sem imela še tistih 15 kilogramov plusa. Zdaj jih imam 55 pri višini 166 cm. In dobro vem, da je to spodnja meja, pri kateri lahko še normalno funkcioniram. Da grem zjutraj s soncem v srcu v nov dan, ne pa da me že navsezgodaj skrbi, kakšno neumnost bom pa danes naredila… Samo kaj, ko mi psiha včasih vse pokvari, saj se je popolnoma spremenila. Iz anoreksije v bulimijo, pa obratno… In sploh nisem kak posebno težek primer. Zdaj se mi zdi, da mi gre precej na bolje, konkretno prenažirala se nisem že celo večnost, imam pa še obdobja, ko enostavno pozabim jesti. A imam tako sestro, ki je šla še skozi kaj hujšega kot jaz, ki me spomni na to, da sem lačna in da nočem končati tam, kjer je ona že bila. Ne vem, meni pomaga že samo to, da lahko o vsem skupaj govorim. Pa tudi moj dečko je zlat, sem mu že na začetku povedala, da obstaja kilometrski seznam stvari, ki jih ne jem. Oziroma bi jih zelo rada jedla, pa je bolje, da jih ne… V vsem me podpira. Bolj kritična je moja mama, ki mi dobesedno gleda na krožnik in šteje grižljaje. Ampak zato so mame na svetu, da jih skrbi za nas.
Ravno tako pa tudi ni res, da te fantje ne pogledajo zaradi tvoje teže. Res je, da človek najprej “porajta” zunanjost, toda to je samo prvi vtis. Potem je pa notranjost tista, ki vpliva na vse. Veš kaj, tisti primerki (obeh spolov), ki padajo samo na zunanjost, tako in tako niso vredni, da se družijo s tabo. Zapomni si to.
Punca, nehaj razmišljati v to smer – dokler še lahko.
Imam prijateljico, ki je imela anoreksijo in vem kako se človek spremeni ko dobi tisto idealno težo- čeprav pravijo da ta sploh ne obstaja. Sej, res nisem ne vem kok debela samo … sej sploh ne znam opisati…. na bokih se mi je nabralo veliko ” špeha ” da kr štrli in tega bi se rada znebila pa še mal trebuha pa okol rok, ampak res samo malo, sm realen človek brez motivacije. Rada bi par nasvetov predvsem pa par spodbudnih besed!!! Pa bom rešenega pekla:) Loli hvala, ker si me opozorila na morebitne posledice, ki jih lahko pridobim s hujšanjem.
pa*pa
Hej še enkrat!
Saj ravno to je to, človek dejansko sploh ni predebel. Samo ko gre mimo ogledala, se mu zdi, da je prav zavaljen. Tudi meni se je zdelo, pa še zdaj se mi včasih, da mi okoli bokov vse visi, pa ni res. Iz odvečnega špeha so nastale mišice, bokov in pasu pa nikoli ne bom imela kot Barbie, pač nisem take strukture. Zaradi tega pa me tudi ne bo pobralo. Včasih je bil špeh, zdaj so pa mišice, ampak to ne pomeni, da bom zaradi tega npr. prenehala kolesariti. Kje pa? spomladi se bom začela ukvarjati še s plezanjem, tako da rabim še malo več moči v rokah. So mi predlagali veslanje, me prav zanima, kajti fitnes ni ravno po mojem okusu. S psom noreti okoli, to je pa zakon… LPL
srčkana, pisi. [email protected]
Hej:D
Velika sem 165 in težka 70 kil. Res sem predebela, to se vidi tud po kilah… prijatelji pravijo da sem samo nabita ker treniram in da nerabim shujšat saj imam mišice… vendar sama vem da sem predebela..rada bi shujšala ampak mi diete ne pomagajo pa tudi držati se jih nemorem…. bila sem na razkrojevalni dieti ki traja 3 dni in shujšaš do 5 kg .. jas pa sem šla dol samo 0,5 kg.. pa sem se držala diete :'( Rada bi čimprej shujšala… u čim krajšem času.. kaj da naredim?
Živjo,
nekaj drži kot pribito. Hitro hujšanje, še nikoli ni prineslo nič dobrega. Odrekanje določene hrane, tudi ne. Zmotno je prepričanje, da diete delujejo. Seveda gredo kg za nekaj časa dol, vendar potem jih lahko pridobiš tudi več kot si jih imela pred hujšanjem. Kadar se odpovedujemo določeni hrani se zgodi, da več mislimo ravno na to hrano. In potem, ko ne zdržimo več jo pojemo več kot bi bilo dobro, ker se ne moreš ustaviti in tako gredo kg. hitro gor. Zmotno je tudi mnenje, da ispuščanje obrokov pripelje do upadanja teže. Pa ne. Če spustiš zajtrk se zgodi le to, da si potem še bolj lačna. Telo pa tudi potrebuje redne obroke. Da bi shujšala na zdrav način in da bi to težo tudi obdržala je potreben urejen ritem prehrane.
Svetujem ti, da v svojem zdravstvenem domu pogledaš ali imate pri vas program zdrave šole hujšanja. Tu hujšaš ob pomoči za to usposobljenih ljudi – nisem pa prepričana ali je to potrebno plačati ali ne. Najbolj zdrav način hujšanja je, da še vedno imaš vse obroke dnevno -to je 5, ješ vso hrano, vendar, da ješ do prve sitosti, ne da se potem še prenajedaš in pa seveda, da zmanjšaš število sladkih stvari in slanih. Ne pa se jim v celoti odrečt, ker boš imela še vedno potrebo po tej hrani in se lahko zgodi, da se boš potem prenajedala. Privošči vse vendar vsakega po malo. Lahko sladko zamenjaš tudi z drugo hrano -npr. suhim sadjem, oreški, ki so izredno hranljivi pa jih imaš kot prigrizek namesto čipsov, palčk, …. ipd. Ni dobro, da ješ v tem obdobju samo solate -npr. prazno solato, ker ima npr kristalka v sebi veliko vode in ne boš imela nič energije. To pa še vedno potrebuješ, da bi opravila vse dnevne aktivnosti. Če že boš jedla solate dodaj k njim še kaj -npr. proseno kašo, nariban korenček, koruzo, sojine kalčke, fižol, lahko tuno-kar ti paše, da le ni sama solata. Takšna je tudi bolj hranljiva.
Nikoli ni dobro, kadar se odrekamo hrani. To, da nisi zdržala pri tisti razkrojevalni dieti ne pomeni, da nimaš dovolj moči in da si brez volje. Jst nobenga ne poznam, k bi to lahko. Tudi, če kdo trdi, da mu je uspelo. Shujšati v 3 dneh dneh 5 kg ni realno. Realno je kg na mesec. Ja res je. Tudi tu je kot pri vse ostalem potreben čas in določen trud. Tudi, ko se vpišeš v šolo, ne končaš pouka za eno leto v treh dneh. ista stvar. Tako hujšanje tudi za telo ni dobro.
Kar lepo počasi naprej. Seveda ti bo uspelo. Pa tudi, če traja nekaj časa bo vsaj ostalo. Drugače se pa ves čas lahko vrtiš v začaranem krogu diet in nihanju kg. Povprašaj kaj pri svojem zdravniku glede šole hujšanja.
Srečno.
Tatjana
Prej bi rekla, da gre pri tem za upadlost le teh zaradi manj vadbe, dejansko se na teh mestih potem koža bolj povesi in postane mlahava – govorim za primer športnikov npr., ki se res aktivno ukvarjajo s športom potem pa prenehajo – izgubiš jih seveda lahko, vendar sm mnenja, da jih ne izgubiš, samo njihova napetost postane prej bolj elastična – povešana
sem pa čisti laik glede tega, tako da še kakšen odgovor mogoče od koga drugega ne bo odveč
je pa golo dejstvo, da ko se z nečim prenehat ukvarjat se to pozna – če se prenajedaš gredo kg gor, če hujšaš gredo dol, se pravi, če imaš mišice po naravi močnejše že brez športa in gre pri tem v bistvu za tvojo konstitucijo in gene pa ne vem, če lahko sploh kaj anrediš
preveri še pri kom
lp
Tatjana
Ne, sara, ne da se shujšati, ne da bi pri tem malo izgubila svojih prsi. To je samo pri ženskah, ki so res nagnjene k nabiranju maččobe na prsih in tudi ko shujšajo, ostanejo njihove prsi velike. Če si med njimi ali nisi, ne vem.
Hvalabogu mene velike prsi ne fascinirajo sploh. Me vse kaj drugega.
Mene pa zanima nekaj drugega: širina pasu je genetsko pogojena, kajne? Sama tudi, ko sem suha, ne pridem pod 66 cm v pasu. V bokih pa sem 90 ali manj pri 53 kg in 167 cm. Nimam tistega ozkega pasu, kot ga ima ogromno žensk (tudi takih, ki imajo sicer več kg od mene) in me zanima, če sa ga da kako zožati? Hvala.
Draga Alexis, tvoje mere telesa so popolnoma običajne in hujšanje ni potrebno. Poleg tega ima genetika res veliko vlogo pri tem. Svetujem ti, da si prebereš knjigo Prehrana od Anite Naik, ki govori ravno o telesnih merah in obliki telesa. Mogoče najdeš še kakšen odgovor na svoje vprašanje tudi tam.
lp
Tatjana
zdravo!
Kot večina se tudi jaz spopadam s problemom odvečnih kilogramov 🙁 že ulala časa se trudim da bi shujšala..in ja, nekajkrat mi je ratalo.. in tudi težo sem obržala vendar iz 65 sem prišla do 55 (v letu in pol) potem pa je kljub telovadbi in res zdravi, zmerni prehrani nihalo od 55 do 57.. lani sem imela obdobje, ko mi je ratalo shujšati na 53 (pač razni festivali itd., ko pozabiš tudi na kosilo in je voda dovolj), vendar je kaj hitro prišlo nazaj do 55/56 🙁
skoraj vsak dan telovadim.. vsaj 3× na teden grem na sprehod v naravo.
ker nikakor ne morem preko moje obsedenost s kilogrami sem se skoraj popolnoma odpovedala sladkemu (če enkrat v mesecu zgolj okusim grižljaj čokolade je veliko) kruh-polnozrnat uživam samo zjutraj, ponavadi .. če se kdaj zgodi da pojem preveč (npr. celo ribo) se prevečkrat odločim za sistem “praznjenja”.. res nevem več kaj lahko naredim, sploh ne najdem minutke, ko bi se lahko osredotočila na kaj drugega in ne mislila na to, kaj sem pojedla in kdaj bom telovadila, teha se ravno najbilj bojim, saj grem na faks in me je strah da ne bom zbrala dovolj moči za učenje 🙁 (npr. letos, ko sem imela maturo sem se zredila 3 kg ker sem se malo manj rekreirala in nisem spuščala obrokov.. aja imam 55kg, velika pa sem 157.. rada bi shujšala samo teh 5 kilogramčkov ampak res.. no way da jih spravim dol.. tut če 3 dni nič ne jem vaga miruje pri 54 🙁
prav tako sem, že 2leti nazaj izgubila menstruacijo, hodim h ginekologu ampak jim ne rata ugotovit, kaj naj bi bilo narobe (hormoni in jajčniki so čist ok)..
res, če ma katera kakšno idejo, kako naj se lotim tega hujšanja, kako obliko vadbe se bi bilo najbolje lotiti, lepo prosim
tejci
Pozdravljena,
iskreno mislim, da tudi, če izgubiš nekaj teh kg, ki jih omenjaš, dvomim, da boš potem zadovoljna s seboj. To, da si izgubila menstruacijo, najverjetneje ni posledica nekih fizičnih bolezni, ki bi jih lahko ugotovili s pregledi, temveč posledica načina življenja in prehranjevanja v zadnjem letu in pol. Ne potrebuješ hujšanja, ampak spremembo svojega prepričanja – sprejeti se moraš takšno kot si. Izredno težko boš najbrž oblikovala svoje telo v skladu s svojimi željami – če bi ga lahko, bi izgubila že tudi te kg, ki jih želiš izgubiti. To, da forsiraš svoje telo, do onemoglosti ni rešitev.
Sama praviš, da nisi srečna, da nimaš motivacije za učenje in se težko zbereš. Tudi, če ti uspe zmanjšati te kg, se ti bo življenje še vedno vrtelo okoli hrane. Ni problem v tem, da želiš izgubiti kg, problem je v tem, da si s tem postala obsedena in se ti celo življenje vrti okoli tega-kar si povedala tudi sama. To boš lahko premagala le s pomočjo stroke, vendar se moraš najprej odločiti kaj si ti želiš in ali si sploh želiš pomoči, da bi iz tega začaranega kroga prišla ven.
lp
Tatjana
Pozdravljeni,
Ker se mi zdi, da imam precej podobno težavo kot oseba zgoraj, sem se odločila tu napisati svoj problem. Stara sem skoraj 23 let in sem se po dobrih 6-ih letih zavedla, da imam precejšnje težave s prehranjevanjem, ki trajajo že (pre)dolgo, pravtako pa moj popolnoma neučinkovut način reševanja le-teh.
In sicer: grozljivo prevelik del življenja mi predstavlja preokupacija s hrano.
Začelo se je pri 16-ih ali malce kasneje… Do takrat sem imela bolj ˝polno˝ postavo (imam precej močno konstitucijo ) z besedo polno mislim 65kg na 170 cm. V srednji šoli sem potem v nekem obdobju začela hujšat in v roku parih let (2-3) shujšala na 58 kg. To je bil moj minimum.Shujšala sem seveda povsem nezdravo, s stradanjem, šport mi ni bil ravno blizu… S tem, da v procesu hujšanja nikoli nisem bila zares zadovoljna s postavo. Potem sem počasi začela kilograme pridobivat nazaj in v roku parih let prišla na 67 kg (kjer se nahajam zdaj). Vem, da moji kilogrami še zdaleč niso kritični, kritično pa je to kar se je ob tem dogajalo v glavi in je vedno huje. Bolj ko sem se redila, bolj sem pazila na hrano in bolj sem se z njo obremenjevala. In ker sem pretirani perfekcionist sem začela zganjat teror nad svojim telesom, v obliki zelo malo zaužite hrane ( do 1000 Kcal na dan) in v zadnjih letih ogromno športa (lahko tudi do 3 ure telesne aktivnosti na dan : kolesarjenje, tek, hoja, fitness, tenis,…). No pa na slabe dni prenažiranje s cukrom, ko ne zdržiš več. In ne deluje. Namesto, da bi težo izgubljala, jo pridobivam in posledično vse skupaj postaja vedno bolj brutalno. Bojim se, da sem si v teh letih popolnoma uničila vse naravne mehanizme, ki skrbijo za regulacijo hrane. Bojim se tudi, da to kar počnem močno vpliva tudi na osebnost in ostale mentalne funkcije. Ampak nekako ne najdem učinkovite rešitve iz tega začaranega kroga. Da ne govorim o tem koliko nasvetov o zdravem načinu prehranjevanja in gibanja sem prebrala: nočem zveneti naduto ampak v teoriji mi je vse popolnoma jasno, v praksi pa zagreznem. S tem , da so tudi kolegi začeli opažati, da pojem zelo malo v primerjavi z njimi in jim ni jasno od kod potem ti kilogrami. V zadnjih letih sem pravtako zelo vzljubila vse vrste športa ampak se mi pod rugi strani vse skupaj upira ravno zaradi kopičenja kilogramov.
In do sedaj se v resnici nisem povsem zavedala, da mam problem. Trmasta kakor pač sem, se iz dneva v dan preokupiram z raznimi dietami, pa načrti prehrane, pa tem, kako bom to in ono, pa sem imela obdobja npr. presnega prehranjevanja, pa npr. pretiravanja s fitnesom, pa podobnih kozlarij je še nešteto. In da ne govorim koliko energije gre v ohranjanje motivacije kjub temu, da je zelo očitno da nekaj počnem narobe. Ogromno porabljenje energije za: tokrat bo pa šlo. In ne gre.
In sem v resnici konstatno v neravnovesju tudi s svojo ideologijo: ne zagovarjam kulta telesa in propagiranja fizičnega, zdi se mi da to ni najbolj pomembna reč na svetu, zdi se mi, da se ženskega telesa nebi smelo objektivizirati, po drugi strani pa živim popolnoma kontra temu. Na skrivaj.
In nasvet kolegov in ostalih je vedno bil: kaj tebi ni jasno, nehi se obremenjevat, če bi mela jst tako postavo itd. No po meni ne uspe se ne obremenjevat ker nekako ne sprejemam tega kar sem ampak se mi zdi, da bi mogla bit suha in da če bi bila suha, potem bi bila to bolj jst. Ne sprejemem tega, da očitno nimam koščene konstitucije in je verjetno moja ˝idealna˝ teža tam nekje okrog 65 kg (mam namreč precej velike prsi in boke…). In se ob vsem skupaj počutim kot neka plehka najstnica (nikogar nočem žalit), ki nima drugih obremenitev kot to, da se ukvarja s svojo težo.
In vse skupaj pošteno načenja moje živce.
Zato sem se odločila, da bi bilo pametno poiskati neko pomoč, pa ne vem kje začeti. Ne želim, pa nekih programov zdravega hujšanja in podobnega, ker bi najprej rada rešila težave s preokupacijo s hrano, preden se lotim uravnavanja prehranjevanja.
Tole je bil precej impulzivno napisan mail, se opravičujem za dolžino, prosim pa za kakršne koli nasvete v zvezi s problematiko.
Hvala.
Lp,
Sandra
Pozdravljena Sandra,
očitno je, da se izredno dobro zavedaš, da to kako ravnaš s seboj ni v redu. Imaš močno lastno samorefleksijo kar je pomembno v procesu okrevanja, ki se ga želiš lotiti. In lotevaš se ga na pravi način. Čestitke za tvojo odločitev.
V dvomih si kje bi poiskala pomoč. V prvi vrsti je to odvisno od kraja v katerem živiš oz. kako daleč si pripravljena se voziti ter kakšne možnosti imaš za to. Psihoterapija je najboljša globinska oblika pomoči, kjer dejansko lahko raziščeš kaj so razlogi za tvojo preokupacijo s hrano. Res je tudi, da ko ti bo postalo jasno to, se bo tudi način prehranjevanja začel urejati sam od sebe.
Torej, v okolju v katerem živiš razišči ali dela kakšen psihoterapevt – ki se ukvarja s terapijo, ki zajema med drugim delo na področju misli, vedenja, čustev, preteklosti – se pravi, da zajema človeka celostno – vse vidike življenja. Potem je dobro, da preveriš pri prvem pogovoru s terapevtom ali ti ustreza – ga vprašaš na kakšen način dela, kaj lahko pričakuješ, priporočam ti tedenska redna srečanja po 1h, da boš lahko kvalitetno delala na sebi. Preveri ceno in kar je najpomembnejše svoje počutje ob komunikaciji s terapevtom (uporabljam moško obliko, čeprav je lahko tudi ženska), svoje počutje ob njem, ali res vso pozornost namenja tebi – ker če med terapijo sam od sebe govori o sebi, potem to ni v redu terapevt. Vsa pozornost mora biti namenjena tebi, to naj bi bil prostor zate, kjer se ti počutiš varno – čeprav se bo ta občutek varnosti razvijal sproti, na podlagi vajinega odnosa – ali boš čutila, da si spoštovana ne glede na to kaj rečeš, kakšno svoje vedenje opišeš, da so meje, ki ti jih postavlja zdrave, dobre, se drži vajinih dogovorov, je točen ob uri, ko sta dogovorjena, ipd. To so lastnosti dobrega terapevta. Terapija je lahko individualna ali skupinska. Obe sta enako učinkoviti, le da pri skupini pač ne prideš vedno na vrsto in ni cela ura posvečena le tebi. Odvisno je kaj se tebi zdi, da potrebuješ. Če želiš pobrskati za terapevti lahko pogledaš na spletni strani SINTA, odtipkaš psihoterapija in ti bo vrglo ven več možnosti tudi za celo Slovenijo. Potem išči terapevta na podlagi zgoraj opisanih informacij (lahko je iz smeri geštalt terapije, integrativne terapije, tudi transakcijske analize ali družinske – važno je, da zajema celost človeka). Verjetno ti bo pri iskanju pomembna tudi cena. Ta je različna – se pa pri marsikomu da dogovoriti osebno glede na možnosti, ki jih imamo.
Obstajajo tudi razna druga društva, v glavnem vem za Ljubljano bolj podatke. Več informacij o možnostih pomoči si lahko pogledaš tudi na strani foruma na vrhu sporočil – oblike pomoči po Sloveniji.
Če boš rabila še kakše podatek kar piši.
Želim ti vse dobro.
Lepo pozdravljena,
Tatjana
