Osvobodimo se ječe!
Ali sploh obstaja vsaj eno dekle na tem forumu, ki lahko reče, da je premagalo težave s prehranjevanjem? Sploh pa; ali je hrana res problem? Vsi verjetno vemo, da ni, je le način, kako se pravi problem kaže… Tudi jaz se pogosto prenajedam, potem pa poskušam hranjenje nadzorovati in kontrolirati, kar mi prej ali slej spodleti in se spet prenajem. Moj problem je, da se ne cenim dovolj, da se samoobtožujem, kritiziram se in podobno destruktivno ravnam s sabo…
Brala sem že veliko knjig o prehrani o motnjah prehranjevana, pa si z ničemer nisem pomagala. Sedaj sem se odločila, da grem globlje vase. Berem knjige, ki mi pomagajo razumeti, zakaj to počnem; zakaj se ne maram in kar je še pomembnejše; kako naj se vzljubim, kako naj se spoštujem in cenim.
Vsem predlagam samoterapijo s pomočjo knjig in iskrenega prijatelja, družinskega člana, prijatelja preko interneta… Od zunaj ne bo nič prišlo, težave ne bodo izginile same od sebe, zato začnite potovanje vase, vzljubite se in odpustite vse, kar je v vas negativnega… To govorim tudi sebi, se trudim, čeprav se obenem zavedam, da sem komaj na začetku te dolge poti. Ampak ne obupam!
Priporočam vam naslednje knjige:
Sanja Rozman: Sanje o Rdečem oblaku
Zaljubljeni v sanje
Peklenska gugalnica
Beechy Colclough: Ne kaj ješ – kaj te žene, da ješ
Richard Bach: Jonatan Livingston Galeb
Marlo Morgan: Imenovali so jo Dvoje src
Paolo Coelho: Veronika se odloči umreti
Alkimist… in ostale njegove kjige
Louise L. Hay: Življenje je tvoje
Moč je v tebi
Nikoli ni prepozno… in ostale njene knjige
To bi bilo za začetek. Veliko sreče vam želim… Želim jo tudi sebi, predvsem pa se trudim verjeti, da sem dobra, vredna ljubezni in da sreča komaj že čaka, da jo sprejmem v svoje srce in ji dopustim, da napolni moje življenje z radostjo. To lahko doseže vsak izmed nas, saj je to naša pravica in na nek način tudi dolžnost. Srečna sem!
jaz se trudim. sama. ker sem že nekajkrat pozvala tu na tem forumu, da bi se skupaj borili in si pomagali, pa ni bilo odziva.
psihiater mi je rekel, da je odprava take zasvojenosti še za psihoterapevta trd orh ampak meni je ravno to dalo moč, da si dokažem, da sem sposobna sama premagati tudi tako hude težave.
in mi gre dobro.
zastavila sem si plan,
vsak dan grem na trim, pa rolanje, pa kolesarjenje
jem vsaj trikrat na dan
in nobenih prekrškov.
in tega se držim.
ravno danes sem bila na enem rojstnem dnevu in si ne moreš misliti kaj vse je bilo na mizah…
ampak se nisem pregrešila.
in se tudi ne bom.
in jutri ko vstanem grem spet na trim.
ali lahko resnično rečeš, da so ti pomagale vse te knjige?! branje o težavah drugih… da si lahko potem rečeš – ok, saj z mano še ni tako hudo…?! prazne, motivacijske knjige, vse napisane po istem kopitu (moč je v tebi ipd.)…?! iskanje “vzrokov” motnje hranjenja (peklenska gugalnica)…?! mene je prav zvijalo ob tej knjigi…
no, saj… nočem biti negativno nastrojena ali karkoli… verjamem, da so lahko knjige koristne – ne glede na vsebino – ampak ključ do ozdravitve se skriva nekje drugje. v temeljitem in aktivnem sodelovanju in razgrajevanju problemov s terapevtom, v grajenju samopodobe, v odrekanju in tveganju… spreminjanju same sebe… v tem, da si sploh dovoliš in želiš ozdraveti… ne pa v lepih besedah iz knjig in enih pozitivnih besedah drugih. včasih te mora kdo enostavno postaviti na realna tla in pred določena dejstva – ne pa te filat z nekimi lepimi besedami in pohvalami…
meni govorijo, da sem pametna – klinc sem pametna, če pa se dan za dnem uničujem! da sem lepa – nisem, ker imam grozne podočnjake od vseh neprespanih noči, zabuhel obraz – skratka niti malo “zdrav” videz…
no, samo toliko… malo mojega mnenja in par zmedenih misli! 😉
lp
Zabolelo me je, ko sem brala tvoj odgovor. Nikoli se namrec nisem tolazila s tezavami drugih. Morda sem iskala le opravicilo za svoje pocetje, s tem, ko sem si govorila, da nisem edina, ki ima take tezave. Da pa bi se pocutila bolje, zato ker je nekdo drug v vecjem dreku (oprostite izrazu) kot jaz? Verjemi, da ne.
Zanima me, ce si razen Peklenske gugalnice prebrala se kaksno drugo od navedenih knjig? Oziroma katerokoli drugo knjigo? Strinjam se, da je delo s terapevtom potrebno, vendar za prvi korak lahko veliko storis s pomocjo knjig. Nekatere med nami namrec nimamo moznosti priti v stik s terapevtom.
Jaz se se vedno prenajedam, ceprav sem veliko spoznala o sebi, vendar sedaj razumem, da nad tem pocetjem nimam kontrole in se je zato niti ne trudim poostriti…
Nikakor se ne bi rada kregala, kaj in kako se da resiti te probleme… Rada bi le delila svojo izkusnjo z vami in rekla tudi kaj pozitivnega, saj nas negativne misli, zgodbe in odgovori le se bolj tlacijo in zapirajo v trpljenje. Tega nam ni treba! Vsakdo ima pravico biti srecen in svoboden!
Najlepša hvala gospa Marija, za vzpodbudne besede.
Nisem podhranjena. Prenjedanje se je začelo po porodu, ker sem imela poleg skrbi z dojenčkom še težave s taščo.
To se je nekako umirilo, ampak potem se kar navadiš se tolažiti s hrano.
Ampak se bom rešila, čeprav mi je psihiater rekel, da ne.
Jane pa bi rekla to, da meni pa je strokovna literatura o tem pomagala.
Se strezniti. Sprejeti odločitev. Narediti načrt in ugotoviti kje se skrivajo pasti.
Saj se tudi iz lastnih izkušenj veliko naučiš, ampak , če še kaj prebereš, si, se mi zdi malo skrajšaš pot do kakšnega pomebnega spoznanja.
Srečno vsem, ki se borite.
no, ne mi zamerit za prejšnji post. tudi sama rada prebiram takšne knjige knjige – od sanje rozman, veronika se odloči umreti, alkimist, pa razne kurje juhice in lužice in podobno… včasih pa se jih prav naveličam in zato sem tudi napisala tisti post. nič osebno proti tebi ali karkoli… verjamem, da je treba te težave rešit in za to uporabit vsa razpoložljiva sredstva. od tega lahko nekatera recimo tebi pomagajo, meni pa sploh ne. mislim, da mora vsak pri sebi najti, kaj je tisto, kar ga vleče naprej in mu daje moči. nekega splošnega recepta pa ni napisanega v nobenih knjigah – le to sem hotela povedati!
lp!
moaj izkušnja:
prebrala sem na kupe knjig in vedno znova sklenila, da ZDAJ PA RES! dovolj prenažiranja in dovolj obdobij stradanja in ja, rada se bom imela tako kakršna sem in tako naprej…
pa se je vsak dan po obljubi spet zalomilo…
in sem žalostna in razočarana in zavidam vsem preklam, ki lahko kupujejo tiste mini cotke in ki so v očeh drugih perfektne (samo ne mi rečt, da pa niso srčne in da nevem, kaj se skriva za lupino!!) in si brez težav najdejo fante in…
ja, jutri pa res! jutri začnem živeti drugače…
Živjo!
Sem nova na tem forumu in se zato malo pozno oglašam na tole sporočilo. Rada bi samo povedala vsem, ki so se kdaj srečali s kakršnimikoli motnjami hranjenja, da je v življenju mogoče premagati vse ovire!
Približno dve leti sem bolehala za anoreksijo in se borila s klilogrami, ki pa jih tudi pred boleznijo nikoli nisem imela preveč. Pač neki črv v glavi je govoril drugače in me ni in ni nehal prepričevati, da so moje noge nekoliko predebele, da mi trebuh visi čez pas in da o zadnjici sploh ne govorim. Sploh se ne zavedam kdaj in kako se je vse skupaj začelo. Najprej samo malo skrčen jedilnik, potem pa… sem stvar pripeljala tako daleč, da sem stehtala vsako zrno hrane, ki sem ga zaužila. In kilogrami so kopneli… kopneli… kopneli… In z njimi moje zdravje, moja enegija, moja sreča, moje veselje do življenja. Jaz… vedno nasmejana in polna pozitivne energije, sem bila samo še okostnjak, brez kakršnegakoli sijaja v očeh, ki se je izmikala celo druženju s prijatelji. Samo, da mi ni bilo treba jesti. O sebe sem odgnala vsakega, ki se mi je skušal približati. Izgubila sem fanta, najboljšega na svetu, moje sonce, mojo največjo srečo! To sploh nisem bila več jaz! In skrbi, ki sem jih povzročila svojim staršem…. Uh… hudo je… tako zelo hudo… in naporno… vso to planiranje obrokov… ko razmišljaš samo še o tem, kdaj boš jedel in koliko!
Amak, VERJEMITE!!! DA SE JO PREMAGATI!!!! To p_ _ _ _ _ _ _ anoreksijo! Po nekajkratnih obljubah in neuspelih poskusih, sem nekje za oblaki našla en žarek sončka! In začela se je borba! Za kilograme, za zdravje, za srečo, za veselje do življenja! Vsak dan znova! Počasi… korak za korakom! Včasih kaknega nazaj, pa potem tri naprej. Nekje v svoji notranjosti sem čez čas zopet naša tisto staro sebe, poiskala sem stare prijatelje, svojega fanta (sicer bivšega, a vendar sedaj mojega najboljšega prijatelja) in ugotovila, da je samo eno to naše življenje! Ne zapravljajte ga! Ker ko se boste nekoč obračali nazaj, vam bo žal za vsako kepico sladoleda, ki si je niste privoščili, vsakega koščka torte, ki ste se mu odpovedali… zaradi nekih idealov, ki jih opisujejo mediji in jih vidite samo v filmih! Pogovarjajte se… o sebi, o svojih težavah… o anoreksiji! Naj vas ne bo sram priznati, da se je pritepla v vaše življenje. Hej! Nič ni narobe z vami! Je kot angina, ki jo pozdravimo z nekaj vitamini in skodelicami toplih čajčkov! Vi pač potrebujete en velik lonec samozavesti in skledo vere, da vam lahko uspe vse, česar se lotite.
Meni je uspelo! Zdaj ste na vrsti vsi vi! Jaz pa verjamem v vas! Vsak dan! Ne dajte se! Živite! Ljubite! Uživajte! Smejte se! Družite se s prijatelji! Bodite srečni! Kajti tisto sonce na nebu sije za vse ljudi… tudi za vas! Ko ga boste našli še v sebi, boste sposobni premagati vse nevihte tega življenja!
Pozdravček vsem!
Hvala za vaše pisemce! Včasih je ob anoreksiji ali bulimiji tako težko, da človek komaj sluti izhod, zato so pisma vseh, ki so našli pot nazaj v življenje tako dragocena.
Vse, ki imajo motnjo hranjenja, posebej pa še vse, ki ste jo že uspešno premagali – tako kot vi, prosimo za pomoč s sodelovanjem v naši raziskavi, ki je usmerjena v odkrivanje dejavnikov, ki povzročajo ranljivost za razvoj motnje hranjenja in tistih, ki pomagajo k ozdravljenju. Sodelovanja vseh bomo zelo veseli. Če želite o sodelovanju izvedeti več, nam prosim, pišite na naslov:
[email protected]
kjer vam bo ena od mojih sodelavk z veseljem odgovorila,
hvala in vse lepo tudi vnaprej,
Marija Anderluh
Živjo!
Ja… Kot ste rekli… Vse se zdi tako brezizhodno! Ni konca. Želiš si ga, a se ga bojiš obenem. In je tooooliko tistih, ki ti želijo pomagati, a vendar si v vsej tej zadevi tako zelo zelo sam. Ker nihče ne razume. Tudi jaz nisem, dokler nisem sama padla v ta začaran krog motenj prehranjevanja. Zmrazi me misel na ta del moje preteklosti, ampak… takšno je pač življenje – polno preizkušenj, vzponov in padcev. In sploh ni pomembno kako, zakaj in kolikokrat pademo. Ampak po vsakem potresu je treba zgraditi nove hiše – lepše, mogočnejše in STABILNEJŠE! Zlagala bi se, če bi trdila, da se moja tla nikoli več ne zamajejo. A sem po premagani bolezni močnejša kot kdajkoli prej! In to je tako čudovit občutek, da se ga ne da opisati!
Z veseljem se bom odzvala na povabilo k sodelovanju pri omenjeni raziskavi!
Če pa še kdo na forumu potrebuje kakšno vzpodbudno besedo, nasvet ali kakršenkoli žarek upanja, naj se oglasi!
Pozdravček!
Pozdravljena Trobentica!
Šele danes sem prebrala tvoje sporočilo. Vesela sem zate, ker ti je uspelo!
Ker se tako pozno oglašam, ne vem ali te še lahko prosim za nasvet. Moja hči ima že dve leti in pol anoreksijo. Mi lahko, prosim, iz svojih izkušenj poveš, kako ji lahko pomagam. Poskušam, poskušam, toda ….
Lep pozdrav
Alenka