teža
Spoštovani,
imam hčerkico staro 4 leta, ki pri višini 98 cm tehta samo 14 kilogramov. Že v primerjavi z otroci njene starosti izstopa glede višine in na prvi pogled izgleda precej drobno in nežno. Od prvega leta naprej mi vsako leto napreduje samo za kilogram in čeprav je do nedavnega jedla kar normalno brez kakšnih težav, so se zdaj pojavile težave, saj je ustvarila svoj okus in tudi ne je vse kar ji ponudiš. Pri jedi je zelo počasna, dolgo prežvekuje, v ustih “nabira” kot hrček in včasih porabi skoraj uro, da poje kos kruha. Nikoli ni pri miru, vedno nekaj dela, telovadi, oziroma vedno je v pogonu, zadnje čase pa tudi malo spi.
Glede zdravja je še kar v redu, zdravnica pravi, da smo glede obiskov pri njej v ambulanti še kar malo tam, meni pa se zdi, da nikamor ne zraste in ne napreduje. Drugače pa pokaže veliko volje za učenje, pri štirih letih pozna vso abecedo, zna šteti in še marsikaj.
Zdravnica pravi, da še ni pod mejo …mene pa skrbi, zato prosim za nasvet glede prehrane, vem, da za nadomestilo porabljene energije potrebuje veliko ogljikovih hidratov in maščob, pa vas vseeno prosim za nasvet. Najlepša hvala.
Pozdravljeni,
tudi jaz sem bila v zgodnjem otroštvu takšna. Mami govori da sem bila (po njenem) podhranjena. In me je vedno silila s hrano…. vse do takrat, ko sem se res začela basati s hrano in tako sem od mojega 10 leta naprej debela…. Mislim, da je bilo njeno ravnanje napačno, saj telo tolikor kolikor porabi zahteva in toliko poje. Bo že sama začela jesti ko ji bo pasalo…
lep pozdrav,
strinjam se z gornjim odgovorom!
Samo ne silite otroka jesti, to je huda napaka s še hujšimi posledicami! Predvsem se zavedajte, da otrok tega ne počne nalašč, zato da bi vas jezil. Če boste vznemirjeni ker ne je in ji boste to kazali, bo to začutila in potem res lahko začne to početi nalašč. Vi boste še bolj jezni, naredili boste kaj nepremišljenega, otrok pa si bo to zapomnil za vse življenje.
In predvsem – bodite gluhi za razne “dobronamerne” pripombe raznih tašč in tet, češ, otrok je presuh, bo še zbolel itd. itd. Meni je to delala tašča, sekirala sem se, hčerko sem silila jesti, počela vse sorte neumnosti….posledice pa so tu. Danes, pri 16ih, je anoreksična. Saj ne trdim, da ravno zaradi teh razlogov, možno pa je.
Otrok ne sme nikoli, ampak res NIKOLI, začutiti, da je hrana za vas čustveno pomembna.
Nisem noben strokovnjak, zato naj me kdo popravi, če se motim. Govorim samo iz lastnih izkušenj.
Veliko sreče!
Maja
Lepo pozdravljeni,
o neješčnosti pri malih otrocih smo se na forumu pred časom že pogovarjali. Čeprav izgledajo zastrašujoče za starše, je najboljši pristop ohranitev mirne krvi. Otroku je potrebno pripraviti hrano in mu jo ob obrokih mirno ponuditi, če je ne poje, siljenje resnično ni potrebno. Ostalo hrano na krožniku po končanem kosilu pospravite in mu ponovno ponudite naslednji obrok. Ko bo otrok lačen, bo začel jesti. Pomembno je izkoriščati čimveč trenutkov, ki niso vezani na hranjenje za prijeten čas z otrokom, za pohvale in tudi skupne aktivnosti.
Nevarnost je namreč, da nas hrana tako preokupira, da postanejo obroki glavni čas komunikacije z otrokom, seveda pogosto tudi za otroka neprijetne, hkrati pa tudi področje, na katerem otrok čuti, da dobiva vašo večjo pozornost in skrb.
Takrat se resnično lahko osnovnemu, najverjetneje prehodnemu načinu nenavadnega hranjenja, doda še druga dimenzija – bojno polje preverjanja moči, pozornosti, skrbi… To lahko pusti izkušnjo v otroku tudi za naprej.
Posebej pomembno je tudi, da vaš pediater ni pretirano zaskrbljen za težo vaše hčerkici – samo razlog več, da lahko to obdobje mirno preživete tudi vi.
M Anderluh