Pozdravljene!

Kar groza me je, ko berem te stvari. Pa sem včasih mislila, da sem edina. Kot da bi brala svoje misli.
S sabo se borim, odkar se zavedam same sebe. Že ko sem bila majhna, so letele kakšne pripombe na okrogla lička, pa da sem močna … V bistvu niti ne vem, kako dolgo že vse skupaj traja. Prvo hujšanje se je začelo v 3. razredu osnovne, zdaj pa končujem faks.
Ne morem ven s tega. Pa si ful želim. Najprej prenajedanje ,potem anoreksija, potem bulimija, potem sp. zloraba, še hujša bulimija … Vse to pa posledično spremlja še depresija.
Staršem sem leto nazaj končno vse povedala, pa si vseeno zatiskajo oči. Nič ni. Zdaj, ko sem po njihovem “v redu”, mi dajo mir oz. jih sploh ne zanima, kako je moje psihično stanje. KAOS! Nonstop kupujejo hrano, jo nastavljajo … Nikoli pa ne vprašajo: kako je s tabo in bruhanjem? je kaj bolje v zvezi z ono barabo? Nič.
Meni je pa vedno huje. Obsedena sem s suhostjo, nesrečna, ker nisem suha …
Bojim se, da me bo telo pustilo na cedilu, da me bo fant pustil zaradi mojih muh, da se mi bo zmešalo.
Navzven pa je seveda vse super. Idilična družinica, pridna študentka itd. ŽIVA GROTESKA!
Morala sem se spihat. Ne vem, kaj naj. Čim manj sem doma, ampak obsedenost s hrano ne gre nikamor.
Samo pet kilc, pa bi blo. Ja, bi vraga blo. Saj sem mela dosti manj, pa je blo še huje. Ampak še vedno si mislim, da takrat vsaj same sebe ne bi preganjala zaradi kil. Pa bolj zadovoljna bi bla s sabo … Ne, ne bi bla. Ampak ne prenesem se napihnjene kot balon… Na koncu pa pridem do tega, da bi blo itak najboljše tako shujšat, da bi sploh izginila s površja Zemlje.

Taki dialogi se odvijajo v meni.

Poznam vse to kar opisuješ. Sama se bojujem s težo. Debela sem kot prašič, itd. Sram me je tako hoditi po svetu. Ne vem kaj naj ti rečem, ampak se mi zdi, da nimaš nikogar, ki bi mu svoje težave zaupala. Poskusi jim povedat. Starši si zatiskajo oči, ker si želijo, da bi bilo vse v redu, bojijo se odgovora ne. Mislim, da bi te poslušali, sicer pa sama najbolj veš. Jaz svojim staršem ne morem, niti ne smem, ker mi ne dovolijo. Zavrnejo me, če se karkoli trudim povedati:”Kaj pa govoriš nuumnosti?”, in podobne reči.

Kaj pa fant ve za tvoje težave, za tvoje bruhanje? Povej mu, poskusi. Pojdi k zdravnici, pa se ji zaupaj. Naredi to zase. Škoda bi bilo še enega življenja, pa tako mladega.

Peri

NIkomur nočem zaupati. Ljudje so me že prevečkrat razočarali. Vem, da moram sama s sabo sklenit pogodbo. Ne smem čakat na nikogar drugega. Ne na zdravnike niti na bližnje. So že preveč lažjih stvari zafrknili. Morala bom sama poiskati izhod. Takrat bo sigurno pravi.
Vem, kako se počutiš, Peri.
Hvala za spodbudo.

Miša, ne vem, če boš sama zmogla. Zelo težko nalogo si si zastavila. Vsekakor ti želim, da bi ti uspelo, ampak meni sami ni. Moraš se naučiti ponovno zaupati, čeprav je težko. Tudi sami se mi je že zgodilo, da sem bila marsikdaj preveč razočarana. Še vedno sem naivna, iščem osebo, ki bo resnično prava. Pravijo kdor išče ta najde.

Lep pozdrav Petra

NO, kaže, da sm tud sama ena izmed takih ljudi ki jih opisujeta vidve…
Glede te sklenitve sama s sabo (miša) povem ti lahko da čakam jaz isto! Čakam, da se sama odločim da bom normalno, lepo in zdravo shujšala…ampak mislim oz. se bojim da je to le bolj idila…Vsaj za mene 🙁
Stara sem 15 let, in grem v 2 letnik, moje hujšanje pa se je začelo v 8 razredu…in se končalo z anoreksijo…od takrat naprej (ker so mi vsi dopovedovali da sem presuha) sem se začela samo še redit! Sedaj pa je moje življenje zapečateno z hujšanjem in spet s tem da se zredim…Starši vedo da je nekaj narobe…hočejo me spreviti k tečovadbi, ampak kaj ko mi je tako lepo sedeti pred televizijo…Mogoče, ampk res mogoče bom do 2 septembra zbrala dovolj “jajc” in se lotila spreminjati moj metabolizem in, kar je mislim glavno MORALA SE BOM ZAČETI IMETI RADA!!!Rada sebe in svoje telo!Mislim da je to edini odgovor, čeprav nevem kako naj se tega lotim.
Sara

Sara, imaš stoprocentno prav. Jaz ne pomnim, kdaj sem se imela nazadnje rada. A je to res, da če sebe nimaš rad, potem drugih tudi nimaš? Jaz imam občutek, da drugim svojo ljubezen ful razdajam in se trudim, da jih ne bi prizadela. Samo svet je ful krut in potem me vedno znova prizadene, ko drugi niso toliko obzirni, ko gledajo bolj ali manj samo nase. Potem se počutim ogoljufano in da sploh ne spadam na ta svet.
Jaz imam tudi taka nihanja v teži, da je groza. V razpoloženju pa še bolj.

Kako pa misliš spremeniti svoj metabolizem? Kaj je narobe z njim?

Punci, jaz še vedno mislim, da bom zmogla.

Držite se. čau čau,
miša

Enak filing mam miša…enak, kr po mojem to ne drži…jst mam fanta in ga mam grozno rada…Njemu dam tolk ljubezni kot jo lahko…
Jst sm razočarana nad prijatlco…ful jo cenim ona mi ne vrača niti malo naklonjenosti…skupaj oz. poznava se že od 5 leta, vedno sva bile skupaj…ampak kar nekako ne čutim povezave med nama (več). Drugih prijateljev si pa ne znam pridobit, kr imajo že vsi “najboljse prijatelje in zaupnike” in bi bila jaz samo tretje kolo…
Najbl pa me prizadanejo pripombe kot so:”Saj te sploh nisem prepoznala…si se malo zredila?”ali pa podobne…to mi prav samozavest zniža…pa že tko je nimam dost!oz. jo mam zlo malo.
Sprememba metabolizma?Mislim da bi se morale navast na urnik ko zaužijemo hrano in se ga tudi držati…brez umesnih prigrizkov…če je to možno 🙂 Pa cimmanj sladkarij, ne smemo pa se jim popolnoma odpovedat, kr (to govorim iz osebnih izkusenj) potem ko pade cukr, pol je pa kažin 🙂
Jst tud upam da mi uspe…in vama punce tud! kr nobenmu ne prvoščim tega kar preživljamo…
papa
Sara

Draga dekleta,
pišem vam kar skupaj: Je, seveda je izhod. Tako kot čutite same: najti nov, bolj prijazen pogled nase in na svoje telo. Ker je včasih to težko, potrebujemo pomoč drug drugega, bližnjih, včasih strokovnjaka, čeprav tudi strokovnjakov, ki bi težave, ključno povezane z motnjami hranjenja, ustrezno razumeli in znali pomagati, pri nas na žalost ni prav veliko.
Kljub vsemu je najti človeka, ki mu lahko zaupam, prvi pomemben korak. Nitka, ki jo iz dneva v dan plete motnja hranjenja, se tako rada tako preplete okrog človeka, da na koncu omeji življenjski prostor s pravili, zahtevami, kritikami… do mere, ko ostane samo še misel, da tu ni izhoda. Včasih človek težko zvozi čisto sam. Čeprav so vsi koraki samo v vaših rokah, je lahko opora in pomoč ključna.
Zato je prvi korak že najti človeka, bližnjega… ki mu lahko vse to zaupam in ki ga lahko prosim za pomoč. Kar pogumno, lahko je to fant, prijatelj, pogosto pa tudi brez dobre strokovne pomoči ne gre,

M Anderluh

sara, taka prijateljica ni prijateljica. Kako ti lahko reče kaj takega. Ne razumem, ker sama ne bi nikoli koga prizadela. Zato je tako težko razumeti. Seveda je še veliko ljudi, ki iščejo prijatelje. Veliko je takih površinskih, ki nič ne pomenijo, ampak nikoli ne veš, kdaj te lahko doleti ta pravo prijateljstvo. Jaz še tudi ne vem, če sem ga našla. Ampak definitivno se ne bom nehala truditi, da bi ga enkrat ustvarila.
Drži se!