Ne vem kako naj začnem. Trenutno zelo sovražim nadzor nad hranjenjem. Jaz nočem jest, zdaj pa zaradi tega bedastega nadzora moram. Zakaj mi nihče ne dovoli stradat, zakaj? Jaz hočem shujšat. Zmešalo se mi bo, če dobim še kakšen kilogram nase. Sovražim se, ker sem debela. Kako naj čim hitreje shujšam. Telovadba mi ne pomaga, pa še s stradanjem gre tako zelo počasi. Zdaj pa niti tega nimam. Prisilili me bodo, da bom spet začela bruhat in jemat odvajala, če mi ne bodo pustili hujšat. “Zdaj je kar v redu. Če bo le takšna ostala, potem bo kar v redu.” sovražim te besede. Dajo mi vedeti, da sem debela, jaz pa hočem biti suha, jaz nočem biti normalna. Zakaj tega nihče noče razumeti. Jaz hočem umreti suha. Prosim dovolite mi to. Zakaj ste takšni do mene. Jaz ne morem takšen debeluh hoditi po svetu. Prosim pomagajte mi.

Ne prenesem, da imam 50 kg, kar zdaj zagotovo imam, če ne še ki več. Ne prenesem svoje debelosti. Hočem imeti manj kil, čeprav sem velika 166,5cm. Dvajset let pa tako otročja, boste rekli, kajne? Taka pač sem. Ne moti me, da sem otročja, celo ponosna sem na to, moti me le to, da sem tako strašansko debela. Zavaljeni prašič, grdavs.

Naj me že nekdo ubije. Vse bi izbrisala, vse, tudi “lepe” spomine, kolikor jih pač je. Ničesar nočem več, ker to nočem biti več jaz. Nekdo drug si želim biti, nekdo, ki je srečen, vesel, zadovoljen sam s sabo, tako telesno kot duševno.

Sovražim tehtnico. Bojim se je. Zdaj, ko je mama doma se ne morem tehtati. Sovražim, ker me ne pusti čisto nič sama. Nočem z njo jest, ker enostavno tega sploh nočem. Stehtala bi se rad, pa se ne morem, ker je doma. Tehtnica je namreč v njeni sobi.

Najraje bi se preselila k očetu, vendar pri njemu še ne morem biti, ker še nima urejeno. Še sam se je po mamino prisilo odselil. Ne vem na koga sem bolj jezna, na mamo ali očeta. Mislim, da kar na oba. Sovražim ju, ker se zame sploh ne zmenita. Kako lahko rečem, da sem debela, da se slabo počutim, da hočem umreti,… Kako? To vendar njuna zlata Petrca ne sme reči. Ona mora biti vedno vesela in nasmejana. Po drugi strani pa niti to ni prav. Za znoret. Zakaj moram ves čas bit tolažnica mami. Kot, da je ona edina, ki ji je hudo, jaz pa lahko vse lepo požiram. zakaj? To vendar boli in to tako, da sem zdaj dobila čisto solzne oči, pa čeprav opisujem zelo zelo površno. Sedem mesecev, do konca junija letos sem bila v bolnici. Tako dolgo, pa še zdaj ne morem podrobno govoriti o moji “prelepi” družinici. Sovražim jo, najbolj pa sebe.

Jaz hočem biti suha. Pustite mi vsaj to, ni mi treba še tega vzeti. To je pa vendarle lahko samo moje.

Petra

Suha si že, ampak se sama tega ne zavedaš! Ne pustimo ti hujšati zato, ker te imamo radi, ker nas za tebe skrbi in ker bi radi, da uvidiš realnost in se z njo sprijazniš ter spopadeš. Življenje ni vedno lepo, staršev si ne moremo sami izbirati. Večno iskanje krivca za svoje težave ne vodi nikamor! Pa tudi pomaga ne kaj dosti! In zakaj to, zakaj ono, zakaj je mama takšna… Vsak zakaj nima svojega zato. Si že bila pri svojem psihiatru? Naroči se, pozanimaj se o skupinah za samopomoč, ki se začnejo zdaj jeseni, vključi se v katero (tudi sama se bom, lahko greva skupaj)… Nekje je treba začeti…

LP

Nataša

peri moja;

zakaj?ves da ni tako.meni je na 3/4 ze uspelo.sedaj pa mi dovoli le, da ti pomagam.bos?

lp,tina

Naročena sem pri psihiatru, vendar je zelo zaseden, pa dopusti so še tu vmes. Do konca meseca še moram počakati, pol pa zelo, zelo dolg pogovor z njim.

Poskusila bom, saj hočem, pa tudi nočem ob enem. Zmedena sem in ne vem kaj si sploh želim. Del mene hoče, da uspem v hujšanju, da postanem najbolj suho dekle na svetu, drugi del pa si želi sprejeti mene takšno kot sem. Razdvojena.

Nala, ful te imam rada, pa tebe tudi travica.

Draga moja Peri!!!

Sem mama ene podobne, kot si t! Pa nikar ne nehaj brat, češ, spet ena mat, ki mi bo težila, kako naj neham s hujšanjem!
Brez skrbi, ne bom ti težila. Rada bi ti le nekaj predlagala. Kaj, ko bi poskusila in tvojim staršem (po možnosti obema naenkrat) povedala, kar te teži? Se razbesnela, iztulila, izjokala, izpljuvala ves svoj srd, ki ga čutiš??

Saj mogoče se motim, ampak občutek imam, da nisi imela prilike doma povedat, kar čutiš.

Kaj ostali mislite o mojem predlogu?

Maja

peri midve bova sle skup na skupino za samopomoc, pa travica lahk tud gre ce hoce.zacnejo pa se sept. pa so v mb-ju.ok?

rada te mam,lp tina

UF;

peri pa je imela doma ze veliko izbruhov,kricanja na pomoc svojim starsem.vendar,njeni starsi ji ne znajo pomagati.peri mi na odgovor na njeno vprasanje ne bo zamerila.vendar razumite,da so pac starsi,ki tega ne razumejo.moji starši npr. so me poslali na zdravljenje dalec proc,stike s peri pa do smrti prepovedali,ker mislijo,da je ona vzrok vsega tega.kar pa seveda ni!!!ne znajo tega sprejet razumno.

lp,tina

Nala, kje v Mb-ju, pa kdaj tocno bo to? Jaz bi tudi sla.

Hvala in LP

Doma tega niti ne smem povedati, ker mi ni ničesar dovoljeno, pa tudi družina več nismo, kar stvari še oteži.

Draga Peri, nala,

potem naj se grejo pa taki starši (ki tega imena sploh ne zaslužijo) solit!!!! Pa kaj vendar mislijo??? so imeli otroke kar zaradi dolgega cajta??
Sama imam 16 letno hčer z motnjami hranjenja, trudim se jo razumet, ji pomagat, brskam po svoji notranjosti, da bi odkrila, kaj sem naredila narobe (če sploh), iščem vse mogoče rrazloge, ki so mogoče privedli do tega—pa sploh ne vem, če bo vse skupaj kaj zaleglo.

Punce, držite skupaj, ne izpustite iz rok tega prijateljstva, ne psutite si ga vzeti! Mislim si, da vam to veliko pomeni.
smem vprašati, koliko ste stare?

LP
Maja

maja;

peri je stara 19, jaz pa 14.

lp,tina

Če je vse res kar pišete, morate biti zelo, zelo dobra mama. Tudi sama bi bila vesela, če se kdo zanimal zame, mi stal ob strani in mi pomagal iz te bolezni.

Peri,

vse je res, kar sem napisala. Trudim se po svojih najboljših močeh. Vendar vem, da dekleta, kot ste ve, pomoč od staršev zelo težko sprejemajo, ravno tako pogovor. Zato se mi včasih zdi, da sem kar preveč vsiljiva. Hči pogovor o teh stvareh zelo težko načne, zato jo poskusim vzpodbuditi jaz. In če ni ravno pri volji, me takoj ozmerja, “daj nehaj že spet o tem”. Včasih pa se rada pogovarja. Kakor ima dan!
Rada bi ji bolj koristila, pa nekako ne vem, kako. Mi lahko daš kak nasvet? Moja hči pravi, da si včasih močno želi nehat, včasih pa sploh ne. Kako naj jo spodbudim, da si bo res želela nehat?

lep pozdrav, Maja

Draga Maja!

Vse kar delate je spoštovanja vredno. Vztrajajte pri tem, je pa res, da ne smete biti vsiljivi. Čim več se pogovarjajta, imejta skupaj obroke, tako, da se bo počasi privadila na redne obroke. Količina v prvi fazi ni pomembna, zato je s tem ne silite, vendar poskrbite, da bo jedla vsak dan vsaj malo kuhane hrane. Naučiti se mora jesti, vi pa seveda z njo. Vem, da je danes to zelo težko, vendar je pa pri takih težavah zelo pomembno. Naj hrana postane samo potreba po energiji in hranjenje prijetna družba in pogovor ob mizi. Vsak dan je seveda ne opozarjate na hrano. Dajte ji čas. Pokažite ji, da jo imate radi. Dajte ji vedeti, da ste ji vedno na razpolago, da se na vas lahko obrne kadar hoče in da vi vanjo nočete siliti. Povejte, da vas skrbi, da bi jo zaradi vsega tega izgubili, kar si pa po vsej verjetnosti ne želite. Skupaj lahko poiščeta še kakšno pomoč pri kakšnem psihiatru ali psihologu, kar bi bilo zagotovo zelo dobro. Vse ostalo pa je žal na njej sami. Da bo lahko prišla iz vsega tega je zelo zelo pomembna podpora, ki jo jaz na žalost zelo pogrešam. V bolnici sem jo imela vseh sedem mesecev. Nisem v redu, vendar veliko boljše kot sem bila pred tem. Počasi, zelo počasi se stvari obračajo na boljše. Se veda so vzponi in padci in ne gre vse tako zelo lepo.

PS.: Upam, da mi ne zamerite, ampak moram vam povedati, da bi vas najraje kar sprejela za svojo mamo. Rada vas imam. Meni osebno vlivate eno upanje. Všeč mi je, ker nikogar ne obtožujete za te težave. tudi vi niste krivi za hčerkino stanje, temveč vsa okolica, delček se pa na žalost verjetno tudi vi prispevali, vendar zagotovo ne zanalašč. To kar ste napisali pod postom Teža, je kar precej možno kot en vzrok. Seveda se pa morate vprašati kakšni so vaši odnosi doma. Kje je njen oče? Pomagajte ji kolikor lahko, vendar se zavedajte, da brez nje ne morete ničesar narediti.

Lep pozdrav Petra

Tvoje pisanje se me je dotaknilo, ker sem se spomnila kako sem tudi jaz sovražila samo sebe. Anoreksija oz. bulimija je posledica. Tvoje sovraštvo do tebe same je posledica. Kaj je vzok?
Jaz nisem imela problemov s hranjenjem, ampak sem imela socialno fobijo. In zelo sem sovražila samo sebe. Zavedala sem se, da imam velike težave, vendar sem samo bežala, bog ne daj, da bi šla na terapijo. Bila sem ves čas odlična, na faksu povp. ocena 8,9, nikoli nisem smela razočarati staršev, ki so bili do mene vedno hladni in kritični.
Potem sem končno začela hoditi na terapijo – 1x na mesec. S pomočjo terapije sem ozavestila spolno zlorabo. Od te točke naprej se je začelo zdravljenje. Ko sem odkrila vzok. Čeprav so bila seveda nihanja. Še vedno sem hotela kar umreti, ko je bilo najhuje, ko me je tiščalo v prsih in sem težko dihala in sem bila najgrše bitje na svetu. Počasi počasi sem dojela, da je to bolečina, ki ji ne morem pobegniti. Ob ljubeči in vzrajni podpori terapevtke sem celila svoje rane, podirala zidove obrambe, ki sem jih zgradila okoli sebe in danes se znam postaviti zase.
Imej pred sabo cilj, da moraš odkriti vzrok (oz. vzroke) svojih težev. Svojemu terapevtu moraš 100% zaupati in povedati po resnici vse kaj čutiš, razmišljaš. Recimo pri meni so odigrale zelo pomembno vlogo sanje, ki sem jih morala zapisovati vsak dan.
Držim pesti.
K.

Draga Peri!

Iskrena ti hvala za lep odgovor! Vse, kar si napisala, me je znova prepričalo, kako ve dekleta ena drugo dobro razumete, kako točno veste, kaj bi bilo treba storiti, pa tega same ne zmorete. Zato je prav, da se vsaj tu, na forumu, lahko zaupate ena drugi in včasih stresete iz sebe svojo jezo – kar je zelo potrebno!

Veš, vse to, kar si mi svetovala, že počnem. Se pogovarjam, ne silim jesti, odkrivam razloge…Tudi na psihoterapijo hodi k pedopsihiatrinji. Bila je šele dvakrat, zato o uspehu še ne morem govoriti, upam pa, da bo zdravnica uspela iz nje izbrskati izvor težav.
Sprašuješ, kje je njen oče. Dobro vprašanje. Oče je doma, živimo skupaj, poročena sva že 16 let. V bistvu smo kar srečna družina. Problem pa je v tem, da se on zelo težko pogovarja o tem. Še z mano ne, kaj šele z Anjo. Počasi, ampak res zelo počasi mi ga uspeva prepričati, da je pogovor nujen, če hočemo kaj rešiti. Trdi, da je to njen problem in da ga mora rešiti sama. To je že res, ampak ne bo ji uspelo brez trdne podpore. To ga poskušam prepričati. Njemu se to zdi afnarija, brez veze itd. Lahko mi verjameš, da me vse to prepričevanje stane ogromno napora, nenazadnje tudi jaz rabim njegovo podporo, saj se sama s tem res ne zmorem boriti. Psihično sem že čisto izčrpana. vse to sicer ne pomeni, da ga za Anjo ne skrbi – ravno nasprotno. Na smrt je prestrašen. Ampak odziva se pač drugače kot jaz. Moški so čudna bitja.

Hčerka namerava skupaj s prijateljico na šoli ustanoviti skupino za samopomoč. to se mi zdi zelo v redu, saj bo začela o tem govorit z drugimi, spoznala bo, da jih je še mnogo in da ni treba, da jo je tega sram. Upam, da bo kakšna korist od tega.

Draga Peri, tudi jaz bi te kar posvojila. Na nek način vas imam vse punce kar za svoje. Odkar ima moja hči te probleme, veliko razmišljam tudi o drugih dekletih, tudi opazim jih. Vsem želim, da bi našle rešitev zase, da bi zaživele lepo, zadovoljno življenje. Žal mi je vseh, ki ne najdejo stika s starši.
Peri, želim ti, da bi našla stik s kom, ki ti je blizu. Še piši na ta forum, izlij iz sebe vso jezo, ves strah, vse bolečine!!
V soboto odhajava z možem na dopust za 10 dni. Hčerki bosta sami doma (mlajša je stara 13 let). Anja ima tako priložnost, da sebi in nama dokaže, da je čisto sposobna skrbeti zase, ne da bi jo kdo nadzoroval. Upam, da bo iz tega res potegnila kako korist in da ne bo počela traparij – s tem mislim kakšne hude diete, ampak tega ji nisem rekla. Drži pesti, da bo vse v redu.
Tu bom spet 10. septembra.

Lepo te pozdravljam!!

Maja

Katja, ne boš verjela, ampak tudi jaz imam te težave z dihanjem, pa strahom pred ljudmi. Faks mi tudi gre in prav tako sem bila žrtev zlorabe.
Prosim, povej mi, kako dolgo je trajalo, da si prišla ven, kakšno terapijo si dala skozi, kje … Si bila kdaj prepričana, da se boš sama rešila? Jaz poskušam …
Tudi jaz bi se rada znala postaviti zase. Pa se mi vedno vse podre že ob sapici.

Miša, s terapijo sem začela pred šestimi leti pri 23-tih. Moja terapevtka že nekaj mesecev ne dela, zato ti ne bom povedala njenega naslova.
Ko sem začela s terapijo nisem verjela, da bi mi kar koli lahko pomagalo, ker sem bila tako zapletena v to kako se smilim sama sebi, kako mi gre vse na živce in nikoli ne bo bolje. Dobila sem vaje, ki sem jih morala delati vsak dan (dihalne, mentalne vaje, vaje vizualizacije, zapisovanje sanj). Preveč časa sem porabila, da sem prepričevala terapevtko, da vaje sigurno ne bom naredila prav. Ona je rekla naj vajo naredim in se ne obremenjujem kako. Vztrajala je , da svoje vsakdanje probleme rešujem sproti in ne bežim od njih. (Kolikokrat sem jo klicala po telefonu, da ne gre in da ne morem. Pa je samo mirno rekla naredi tako, kot misliš, da je prav). In vsak problem sem tudi rešila (step by step).
Učinki so bili vidni že po treh mesecih. Vendar to je vrh ledene gore. Sedaj po šestih letih še vedno delam vaje in še vedno me preseneti da imajo temni madeži zlorabe vpliv name. Najtežje je s krivdo.Še vedno nisem 100% dojela, da moram odgovornost za zlorabo preložiti na ramena tistega, ki me je zlorabljal. Večinoma mi je to jasno, vendar še vedno se kdaj počutim krivo. To je proces da na vseh nivojih dojameš da žrtev ni kriva za spolno zlorabo.
Dve leti sem se upirala, da bi hodila v skupino kjer so ljudje z istimi težavami kot sem jih imela jaz. Potem sem se končno odločila, da grem. Ta odločitev je pospešila zdravljenje. Ko sem poslušala mlade ženske, ki so bile tudi zlorabljene (tri od njih so imele motnje hranjenja) in so se mi te ženske zdele lepe, prijetne (čeprav so bile zlorabljene), sem počasi to prenesla nase. Tudi jaz sem bila zlorabljena in nisem grda. Tudi one so sovražile same sebe in so mislile o sebi, da so grde. Kako smo jokale in se s tem osvobajale.
Da ti ne govorim kako težko mi je bilo povedati mojemu fantu, ki sem ga spoznala po enem letu terapije. A moja neizprosna terapevtka je vztrajala. Moj ljubi me podpira 100% in ni omedlel, ko sem mu povedala.
Pojdi na terapijo, ker te mora voditi in usmerjati močna osebnost, ki pozna pasti, gleda na zadevo objektivno, zna pa te tudi pocrkljati ko je treba.
Traja pa zdravljene dolgo dolgo. Vendar nič na celem svetu ni toliko vredno kot to, da imaš potem samega sebe rad.

Čutim, da moram nekaj napisati, a ne vem kaj. V četrtek sem bila pri svojem psihiatru. Zdaj se moram vsakič tehtat pri njem. Jaz pa tako zelo sovražim tehtnico. Sramujem se svoje debelosti. ko sem mu povedala, da bi rada imela manj kilogramov, mi je kar malce zagrozil. Zakaj se vsi veselite, če mi gredo kilogrami navzgor, namesto navzdol. Zakaj mi ne privoščite, da bi bila suha, srečna in zadovoljna sama s sabo.

Na šolo se stežka prilagajam. Vse mi je novo, sošolci in drugi novi obrazi. Počutim se tako žalostno, izobčeno, pa čeprav se družim z njimi (še kar, no). Učitelji, pa tudi drugi, ki me poznajo, me na vsakem koraku premerjajo od glave do pet. Trenutno še vzdržim, vendar ne bom dolgo, če se bo tako nadaljevalo. Občutek imam, da skoraj vsi vedo, da sem bila zdaj sedem mesecev v bolnici.

Žalostna in zavaljena sloncica Petra