Pozdravljeni! Imam problem, ki ga še vedno ne znam rešiti. 4. leta sem trpela za bulimijo, nisem si hotela priznati, da jo imam, še sedaj težko izrečem to besedo. MEd tem časom sem hujšala,se redila in krog je bil kmalu sklenjen. SEdaj je že leto od takrat, a bolezen se je ponovila. SEdaj vem,da sama tega ne znam rešiti. Problem izvira iz družina, namreč mama je alkoholik, sama sem posvojena, oče je zaljubljen vame, skratka polno bolečih ugotovitev, jaz pa veselo spet nazaj k bulimiji, sama se zavedam vseh problemov, želela bi samo naslove,kam se lahko obrnem, problem je ta, da so ti centri večinoma v Ljubljani, da pa jih praktično na celjskem območju skoraj ni. To bi bilo vse, hvala za odgovor in lep pozdrav, Maja

Draga Maja,
hvala za vaše pismo. Včasih je že to, da si uspemo priznati, da ni vse v redu in da morda potrebujemo pomoč, pol poti k uspehu. Tudi to, kar opisujete, da se bulimija sklepa v začaran krog, je velikokrat res. Začenja se z nerednim hranjenjem, ki mu sledijo obdobja, ko kontrola popusti in pripelje v epizode basanja s hrano. Te potem spet vodijo v občutke krivde in lastne nevrednosti.
Toplo bi vam priporočila, da poiščete strokovno pomoč, da bo ta krog lažje razpreti. Ko bo samo hranjenje malo bolj urejeno, se boste lahko skupaj pogovorili o vaših občutkih, stališčih o vas samih, drugih in svetu, ki vplivajo na vaše počutje in na vaše misli.
Na žalost je v vaši regiji res manj možnosti za strokovno pomoč na tem področju. Poskusite se obrniti na vašega zdravnika in ga povprašati za pomoč. Vsekakor pa ostanimo v stiku.
Fino bi bilo tudi, če bi se lahko obrnili na združenje Aton (to je sicer združenje svojcev oseb z motnjo hranjenja), kjer že vedo za te težave in se zavzemajo, da bi bila strokovna pomoč, vsaj v obliki skupin čimprej dosegljiva v drugih krajih po Sloveniji in je prav, da vas slišijo.

Čestitam vam za to pisemce in vam želim poguma za nov korak!

Z lepimi pozdravi,
Marija Anderluh