Prenajedanje..kam naj se obrnem?
Spet se prenažiram. Že tretji dan zapovrstjo. Želodec je že poln, ampak jaz še kar razmišljam kaj bi še pojedla. Sploh si ne morem pomagati. In prav vesela sem, da ni nikogar doma, ki bi imel nadzor nad mojo požrtijo.
Ko kakšne hrane po moji požrtiji v hladilniku zmanjka jo nadomestim z novo in nihče niti ne ve, da imam takšne probleme. Prava reva sem, ko se prikopljem do hrane. Mislim, da sem odvisnik.
Za kakšen teden zdržim na dieti, nato se kakorkoli pregrešim in konec diete. Spet basanje. Pa spet nekaj dni uživanja minimalne količine hrane. Teža pa niha cca 3 kg dol in 3 kg dol.
V bistvu sploh ne znam napisati kako bedno se počutim sedajle. Tako bi bila vesela, ko bi mi hrana ne pomenila toliko.
Vem, da s hrano nekako nadomeščam potrebo po ljubezni. Vem, da to ni prav. VSE vem….ampak hrana je močnejša od mene. In potem moram vsak večer ob dnevih ob katerih se bajsam razmišljati, kaj bom oblekla naslednji dan za v službo, da mi trebuh ne bi izstopal. Katastrofa.
Razmišljam, da bi se obrnila na kakšnega strokovnjaka, ki bi mi v zvezi s tem svetoval. Ampak kam naj se obrnem? Tu na forumu opažam, da se marsikdo obrne na določene zdravnike, pa ni učinka. Torej PROSIM vas vsi ki ste imeli podobne probleme ali pa jih še imate, če mi lahko svetujete kam naj se obrnem da bi rešila svoj problem.
Ne boste verjeli, tudi v AO sem že bila, ampak nisem zdržala. Nekaj časa je bilo o.k., potem pa spet žrtje. Najbolj hecno je to, ker nisem več najstnica, ampak sem stara že 28 let. To prenajedanje pa traja že cca 4 leta, s tem da je bilo prej v bolj blagi obliki in nanj sploh nisem polagala pozornosti.
Se opravičujem za izlive…po drugi strani pa hvala vsem, ki mi bi znali karkoli svetovati!
Lučka
Draga Lučka,
motnje hranjenja nikakor niso izključno problem najstnic, zato si ob vaših letih nikar še dodatno ne očitajte, da imate “bolezen nedoraslih najstnic”. Kot ste že sami ugotovili, s hrano nadomeščate nek drug primanjkljaj, reševati en drug problem – ki se ga bo potrebno lotiti drugače, verjetno tudi s pomočjo še koga.
Poleg tega izgleda, kot da nihate med dvema skrajnostima: enkrat prenajedanje, drugič shujševalna dieta. Prvo, kar vam lahko rečem, je to, da skušajte počasi uvesti redne in polnovredne obroke, da počasi spet preidete na normalno prehrano. Če hočete to doseči, se bo treba nujno za nekaj časa posloviti od vseh sort diet za hujšanje – kajti ob teh dietah in ostalih problemih, ki jih omenjate, si le sami “kopljete jamo, v katero potem padete” – to je, da si “pridelate” občutek neobvladljive lakote, ki že sam po sebi lahko vodi v prenajedanje, če pa so zraven še drugi problemi, pa toliko lažje.
Glede strokovne pomoči pa tole: Če ste iz Ljubljane, se lahko obrnete npr. na Žensko svetovalnico (jeseni začnemo z novimi skupinami za ženske z motnjami hranjenja, pa tudi svetovanji) ali Muzo, če je zelo hudo tudi na KOMZ- Oddelek za zdravljenje motenj hranjenja, sicer pa tudi na kakšnega psihologa ali psihiatra v okviru svojega zdravstvenega doma. Zares je to, da poiščete pomoč, pomembna odločitev na poti k okrevanju.
Pa srečno,
Ana Ziherl
Lucka,
prebrala sem tvoje pismo in zdi se mi, kakor bi ga napisala sama. Imam isto tezavo… Le da jaz sama kupujem hrano, ker zivim sama. In ko nakupim, kar naj bi imela vsaj za 4 dni, vse se isti dan pojem. Nisem mirna, dokler vsega ne zmanjka. Potem si recem, no, zdaj pa mir za nekaj casa in sem kakih par dni cisto vredu.
Ugotovila sem, da ne smem imeti nobene hrane doma!! Zavajajoce je tudi druzenje s kolegi… Grem na kosilo najprej z enim in potem se enkrat z drugim!
Sram me je, ampak ne morem se kontrolirati! Stara pa sem 26 let!!
Kaj bova naredili, Lucka?
Pozdravljeni,
že pred nekaj časa sem tudi jaz pisala o mojih problemih s prenajedanjem. Imam velike težave s težo. Trenutno imam največ kg v svojem življenju. Sovražim svojo vsakodnevno utrujenost, neokretnost, bolečine v nogah, križu. Pa tudi nikjer ne dobim več ničesar za obleč, svoje šivilje, ki bi mi lepo sešila kakšno stvar pa nimam. To me je priljalo do tega, da sem se znova nekoliko zbrala in začela jesti malo manj. Vem, da sem zelo netrdna v odločitvah, vse to se mi je že prevečkrat dogajalo. S podporo staršev, fanta in vseh ki me imajo radi, bom poskušala živeti za ta trenutek.
Sama imam enake težave že več kot dve leti. Imela sem idealno postavo, vse mi je šlo kot po maslu, potem pa so se začele težave. Težave, ki sem jih reševala tako, da sem začela jesti in jesti in jesti… Zredila sem se za dobrih dvajset kilogramov. Vsak večer si obljubim, da pa jutri res začnem zdravo živeti, se gibati, bla bla. Potem pa se enostavno spet ponovi. Prenažrem se in se takoj zatem počutim obupno. Kot kakšna neumna kokoš, ki še svoje prehrane ne more nadzorovati. In spet si obljubim, da bo jutri dan x v mojem življenju. Dan, ko se bo vse to končalo. Pa se nikoli ne. In vse to mi že zelo preseda.
Svetovati ti torej ne morem nič, to pišem le zato, da boš vedela da nisi edina s takimi težavami.
Lučka!
Tudi meni se zdi da si napisala moj način prenajedanja.Sem še najstnica(15 let) in vsepovsod kamor se ozrem samo še članki o bulimiji in anoreksiji!!!
Dosti že imam tega in pripravljena sem poskusiti shujšati a se vsak moj dan začne z ogromnim zajtrkom češ to je najpomembnejši obrok nadaljuje s kosilom ki je še obilnejše in konča z kalorično večerjo!
Prosim javi se pa bi skupaj probali rešiti problem vem daa ne bo lahko a takšnega načina življenja ne prenesem več:(
Pozdrav! Tudi sama imam podobne težave, in verjamem kako hudo in kakšni bedni občutki te navdajajo,vendar sem sama še dokaj mlada-19 let, tudi pri meni se to pelje že 4 leta, hujšanje,teža gor-dol,bruhanje,itn. Ugotavljam, da nas je vedno več,tudi jaz ne čutim ljubezni in jo nadomeščam, si ne priznam,raje živim v svojem svetu. Če želiš, mi lahko pišeš na email,kii ga bom priložila,pa lep pozdrav!
Ali je katera iz MB?
Jaz sem ze pred dvema letoma ugotovila, da sama ne bom zmogla in iscem pomoc, ampak ne vem, ali se ne potrudim dovolj, ali tu v Mb res ni nikogar, ki bi mi pomagal.
Ce ve kdo, na koga se lahko v Mb-u obrnemo, naj sporoci.
In tako kot je rekla Ursa: svetovati tudi jaz ne morem nic. Lahko vam edino zazelim veliko uspeha pri resevanju tezav. Upajmo na najboljse.
Ja to je pa peklenska gugalnica – gor in dol in gor in dol…
Vse pa se skriva v sprejemanju samega sebe in kdor se ima resnično rad in ljubi svoje telo le tega ne bo nikoli tako mučil…Pa to vse vemo, vrabci že čivkajo na strehi. RADA SE IMAM, SPREJEMAM SE !!! Ampak to so le besede, ki jih zaznavam, kako pa to spraviti v srce, kjer je resnična tvoja bit??
No tudi jaz z zelo podobnimi težavami prenajedanja v preteklosti. Morala sem kar globoko pogledati vase in se začeti sprejemati točno takšna kot sem. Življenje je tako zelo, zelo kratko in toliko stvari je, ki se jih moram še naučiti, videti, doživeti…pa sem se vrtela samo v začaranem krogu HRANE?!? Zgrozila sem se, ko sem videla koliko let (!) je šlo v nič, časa ki ga nikoli ne bo več nazaj in sem jih zapravila s sanjarjenjem kako bo, ko bom manekenka s sanjsko postavo in vsi me bodo imeli radi…GROZA !! Polnila praznino v sebi in za skoraj vse kar sem dala v usta sem dala s krivdo v srcu in ko sem enkrat se “pregrešila” pa dajmo do konca…In zaspano telo, ko se ne moreš niti premakniti…
No meni zelo pomaga rekreacija. Obožujem tek, sem zelo športen tip, obožujem planine, odbojko…Rada sem v gibanju. In kar naenkrat ti telo samo pove kaj rabi. Vem pa, da ne smem sladic, ker sem kot alkoholik-enkrat en kozarček potem bi pa kar cel liter…
Punce želim vam vso srečo in veste, ko nekaj resnično želiš in to niso neki ideali tam nekje v prihodnosti ampak vsak dan posebaj, vsaka ura preživeta kvalitetno…Samo to šteje!!
Danes sem še enkrat prebrala svoj KRIK po odrešitvi in vse vaše odgovore. Moram priznati, da sem imela solze v očeh. Zdi se mi, da je v vsakem odgovoru veliko čustev in trpljenja, ki ga me doživljamo.
Ne boste verjeli, poskušam delati na sebi, se imeti rada, pozitivno razmišljati….ampak kaj ko se takrat, ko se nažiram preprosto ne morem imeti rada.Nekako se zaprem vase, nisem tako čvekava in družabna. Zdi se mi da vsak opazi mojih par kilogramov preveč.. Drugače pa je takrat, ko sem na dieti. Takrat se imam rada, sem zadovoljna s sabo, svojim življenjem, …
Očitno bom res morala poiskati pomoč, kakor mi je svetovala ga. Ana. Res živim dve skrajnosti. Rada bi se namreč začela normalno prehranjevati, po drugi strani pa razmišljam že vnaprej o tem, da pa ne bom z normalnim prehranjevanjem nič shujšala. Prava trapa sem vem.
Sicer pa prihajam iz celjskega okoliša. Kam se lahko obrnem v Celju?
Vprašanje sploh, če bi imela pogum stopiti do zdravnika s takšno težavo? Dvomim da bi.
Punce se vam še javim čez teden dni. Sedaj namreč odhajam na morje. In že vnaprej razmišljam o tem, da bom na morju jedla. Seveda sem si kot tipična odvisnica zastavila cilj, da bom ko pridem domov začela z dieto. Noro ne?
Vsem skupaj še enkrat HVALA za odgovore!
Lučka
Ne vem kako sem zašla na to stran, pa ravno danes, ko imam spet svoje dneve.Kot bi prebirala svojo zgodbo.Stara sem 33 let in se borim s kilogrami kot obsedena.Ko sem rodila prvič, sem shujšala 24 kg brez večjih težav in to težo sem ohranjala 4 leta.Vendar stalno- od ponedeljka do petka hujšanje, od petka do ponedeljka prenajedanje.Vsi so govorili, da sem presuha, meni pa je bilo všeč, da se lahko napravim kakor mi najbolj paše.Vendar so mi šle ves ta čas po glavi samo sladkarije.Ne vem kje sem vzela toliko moči, da sem lahko hujšala ves ta čas in se hkrati prenajedala. Ko sem zanosila drugič sem ves ta čas pazila, da se ne bom preveč zredila- in res do 10 dni pred porodom sem imela 12 kg več, potem pa – spet 10 dni prenajedanja.Po porodu mi je uspelo shujšati skoraj na svojo idealno težo, potem pa spet- imela sem toliko kg kot takrat ko sem šla rodit. In je trajalo in še traja vsak teden znova- ponedeljek hujšanje, torek še, potem sreda že malo manj….Vsake toliko časa shujšam že skoraj do svoje teže, potem pa -ne vem, kot da zbežim in spet jem in jem….Ko sem danes prebirala ta pisma sem videla, da le nisem edina, ki se vsak dan bori s kg. Včasih jokam pa nihče ne ve zato. Moj mož pa pravi, da sem njemu tako še bolj všeč.Ampak sama sebi nisem in si rečem tistih nekaj kg do idealne teže bom pa že shujšala.To traja že 2 leti.
Ko berem vaša pisma se kar zgrozim, saj so vsa taka kot b jih napisala sama. Tudi sama imam probleme s prenajedanjem. Na dieti zdržim kakšen tedem, nato pa se dobesedno “nažrem” vsega kar najdem. Čeprav sem že popolnoma sita, še kar jem in jem z mislijo, da če bom pač vse pojedla mi ne bo nič ostalo za drugi dan, ko bom spet začela z dieto. To se ponavlja že kar nekaj časa in ne najdem psihične moči, da bi temu naredila konec enkrat za vselej. Upam, da nekoč…
Zivjo!
saj se mi zdi kot bi brala svoja pisma!Tudi jaz imam probleme s prenajedanjem,stara sem 23 let in vsi mislijo kako mi je lepo in kako sem srecna,pa ce pogledam kaj vse imam sem res lahko srecna!Imam cudovite starse,idealno sestro ter super fanta,s katerim sva ze 4 leta in tudi ziviva ze toloko casa skupaj!Trenutno sva zaradi njegovega dela v tujini,imam idealno priloko da naredim kaj zase,npr. fitnes,plavanje,savna….ampak ne!jaz sem raje doma!imam grozen strah,pa niti ne strah temvec nervozo iti med ljudi,sploh v tujih krajih med tujimi ljudmi!
Tudi jaz sem imela idealno postavo in sem bila srecna,res pa je da sem morala paziti kaj jem,vendar je slo!Zadnje case pa se nikakor ne morem konrtolirati,pojem vse kar vidim,sploh ni vazno ali hrana pase skupaj ali ne!Zdaj sem ze vec kot pol leta neprekinjeno na dietah pa sem se tako zredila da mi je prav samo se trenirka!Ne vem vec kaj naj naredim,kje naj zacnem,sem zelo neucakana in ko ni rezultatov zgubim voljo se najem in zacnem znova……
Prosim,mi lahko da kdo kak nasvet!
Zaradi tega jaz raje ne delim nobenih nasvetov,ceprav ljudje vedno vemo kako bi drugi morali ravnati,samo zase ne znamo poskrbeti!Ce pa zelis lahko poskusiva skupaj!
Punce pozdravček!
Po dolgem času se vam spet javljam. Stanje na področju prehranjevanja se mi še ni spremenilo. Nikamor se nisem obrnila po pomoč, samo doma sem mami razložila kako je z menoj. V solzah sem ji govorila in razlagala kako se prenažiram, kako hlastam hrano itd. Med pogovorom sem bila totalno na tleh…samo solze in solze ter trdno odločena da končam s prenažiranjem.
In kako dolgo se nisem prenažirala? Že dve uri po poovoru sem spet hlastala hrano..groza.
Sicer sem bila pa danes nad sabo še bolj zaprepadena, kajti oblekla sem lanski kostim in me je tako tiščal, da nisem bila za nikamor. Vedela, sem da sem se malce zredila, vendar nisem vedela za koliko. In že danes me je strah trenutka, ko bom stopila na tehtnico….joj..Vem da me ve popolnoma razumete kako je to. Najraje bi se zaprla med štiri stene, da nihče ne bi opazil moje povečane teže.
Iz dneva v dan opažam, da bo treba na področju mojega prehranjevanja res nekaj storiti, če nočem sama sebi zavoziti mladega življenja. Ampak kaj?
Drage moja dekleta!
Debela sem bila že od rojstva. V OŠ so me klicali vsa leta kar “debela”, sploh nisem imela drugega imena. Prenajedanja – kolikor hočeš. Za vsak problem je bila rešitev le hladilnik in tako dolgih 32 let. V začetku res pomanjkanje pozornosti (brat mongoloid)
Pri 22 prvi otrok. Po porodu kile le še bolj gor. Pri 32 letih – moževa nesreča – invalid. Takrat bi od muke lahko le jedla. Pa sem prav takrat zbrala od nekje neverjetno moč in si rekla, da zdaj pa se lahko le še zredim ali pa začnem hujšati. Danes se to sliši noro, ampak takrat ……. ne vem. Nekateri zaradi živcem jemo, nekateri pa takrat ne morejo jest.
Skratka – po sedmih mesecih trme in vztrajnosti sem imela 40 kg manj (od 119).
Takrat sem samo manj (v glavnem zelenjavo) ali pa nič jedla(brez telovadbe) in začele so se težave z mišicami. Nihče mi ni mogel dopovedat, da treba več migat.
No leta 2000 sem zanosila drugič, se držala celo nosečnost. Po porodu, sem se spet zredila. Porod je bil težek, oba z otrokom sva skoraj umrla. Pa to ni imelo veze z nosečnostjo, saj sem se med njo zredila 8 kg. Tisti strah in saj nima nič smisla sta me spet pripeljala na stara pota. Vrnitev v službo pa je bil še naslednji udarec – vsi jedo, zakaj ne bi še jaz.
December 2001 – pogovor med mano in “mano” – Spet nov začetek hujšanja.
Tokrat z telovadbo. Do junija sem prišla na težo 69 kg – torej vse skupaj 50 kg.
Potem se je vstavlo – telo se je navadlo na minimum. Še zmerom imam enih 5 kg preveč – pa kože za izvoz. Zdaj sem začela z fitnesom in jačanjem mišic, pa mal več pametne hrane.
Shujšala sem za celega človeka in vam povem – SE DA.
Nikoli ne glejte, da vam bo kdo dal podporo – za uspešno hujšanje si jo morate dati le same.
Upam, da vas bo moja zgodba spodbudila in vam dala vedeti, da ni brezupno.
LP KIKI