anoreksija – kako naj ravnam
Pozdravljeni!
Moja 16-letna hči je imela pribl. 6 -7 mesecev anoreksično-bulimične težave, preden sem to ugotovila. Prišlo je do odkritja, priznanja, rekla je tudi, da je pripravljena nehat bruhat, ne pa tudi hujšat. Od tega je zdaj nekaj več kot dva meseca. V tem času sem jo uspela naročiti k pedopsihiatrinji, bili sva že na enem pogovoru. Sprva se je zelo upirala, me zmerjala, da naj nikar ne mislim, da bo še kdaj šla (z njenega stališča ni z njo nič narobe!). Po pogovoru je rekla, da ji je bilo pravzaprav zelo všeč in da bo še šla. Čez 3 dni (30.07.) gremo na pogovor vsi, cela družina.
Problem je v tem, da je, ko sem jo na to spomnila, spet začela, da ne bo šla več, da je to zadnjič, da ne rabi nobene terapije, da se noče o ničemer pogovarjat.
Kako naj jo prepričam, da je pametno še naprej hodit? Sama vem, da problem ni v hrani sami, da so to čustveni problemi, ki jih je treba razrešit. Rada bi vztrajala, ker vem (oziroma upam!), da mi bo hči za to nekoč hvaležna.
Zanima me pa še, koliko naj se z njo o teh težavah sploh pogovarjam. Sama te teme ne načne skoraj nikoli, jaz pa nočem neprenehoma silit vanjo. Niti je ne silim s hrano, ne sprašujem koliko je jedla, ali je bruhala, ne pridigam….na kratko, pustim jo pri miru. Prosim, povejte mi, če je tako prav, svetujte mi, kako naj se obnašam. Bi jo morala kontrolirat, če bruha? Naj povem še, da trenutno ni zelo suha, mislim (ne vem točno!), da trenutno tehta okoli 50 kg (visoka je 166 cm).
Za odgovore vnaprej najlepša hvala!
Lep pozdrav, Maja
Draga Maja,
mislim, da hčerki zelo fino pomagate. Neprestano siljenje in govorjenje o tem pogosto otroka še bolj oddalji od njegovih bližnjih. Hkrati pa resnosti motenj v hranjneju ne podcenjujete. Hitro ukrepanje in pomoč strokovnjaka je velikokrat bistveno bolj učinkovita in pogosto celo prepreči, da se prava motnja razvije.
Poskušajte se pogovarjati s hčerko raje takrat, ko je boljše volje, poskušajte je povprašati, če jo kaj v zvezi z njenim hranjenjem skrbi, kako se počuti. Vzpodbujajte jo k temu, da bo izražala svoja stališča, svoje razloge, tudi če ji potem nič ne odgovorite. Starše tudi sicer vzpodbujamo, da poskušajo predvsem poslušati in zaznati, kaj se z otrokom dogaja, kako on vidi stvari. To veliko bolj zaleže kot igranje strokovnjaka, ki ve vse in je v vsem najbolj poučen.
predvsem pa vztrajajte pri nadaljevanju obiskov strokovnjaka.
Z lepimi pozdravi in željami,
Marija Anderluh
gospa maja,pozdravljena…
upam da vas ne moti,ker ne bom pazila na locila,ker mi tipkanje ne gre kaj prevec od rok…
vasa “zgodba” me je kar malo presenetila,zato sem se odlocila da vam pisem.no,pa da se najprej predstavim.sem dekle staro 20 let in z bulimijo se borim ze stiri leta.po dveh letih bruhanja sem moji mami povedala kaj pocnem in se zdaj se mi zdi da sem naredila napako,ker je stiri ure jokala in sprasevala zakaj,kar pa je velika napaka…takrat sem ji obljubila da tega ne bom vec pocela,vendar se to ne neha…vam bom dala le en nasvet…poskusite jo spravit med osebe ki so bile zaradi tega na nitki…vsaj meni je pomagalo…za tri mesece…pa se nekaj…..poskuste izvedeti koliko casa bruha oz.koliko casa ne je…samo ne ji pustiti da je anoreksicna,ker se mi vseeno zdi da je huje da sploh ne je,kot da izbruha,ker pri bulimiji vseeno ostane vsaj nekaj hrane v zelodcu.povejte mi kaj vec o hcerki,..kaj ima rada in podobno…nisem nobena psihologinja,bi pa rada pomagala….
imam pa se eno vprasanje:kako se vi pocutite…
lep pozdrav.
s spostovanjem!
urska
Draga Urska,
lepo se vam zahvaljujem za odgovor!
Moja hci je s tem zacela nekako septembra ali oktobra lani. Ugotovila sem sele meseca maja letos. Ker je bila septembra zelo bolna (imela je infekcijsko mononukleozo), sem njeno kasnejše slabo počutje pripisovala posledicam te bolezni. Ugotovila sem pa, ko se mi je njeno obnašanje v zvezi s hrano le zazdelo preveč čudno. Malo je jedla, vnaprej napovedovala, naj njej nikar ne kuhamo, neprestano je brala knjigo Debeluška ( avtorica Janja Vidmar, opisuje anoreksijo in bulimijo), nenavadno se je zanimala za to temo, potem sem še odkrila njene zapiske na to temo. Ko sem jo vprašala, je najprej zanikala, potem pa priznala. Jokala je ona, ne jaz. Obljubila sem ji vso potrebno pomoč, če tudi ona obljubi, da jo bo sprejela. Od tega je zdaj približno tri mesece. V tem času je začela hoditi k pedopsihiatrinji, lahko vam rečem, da vse svoje upe stavim nanjo. Hči se včasih upira in me kolne, zakaj sem sploh drezala vanjo, čez pet minut pa že reče, “ah pozabi kar sem rekla, saj veš kakšna sem, saj bom hodila itd.” Pazim, da jo o hrani kar najmanj sprašujem, čeprav ona trdi, da jo kar naprej.
Sprašujete, kako se počutim? Ja, počutim se grozno. Zelo sem bila prizadeta, tudi jaz sem se vprašala, le zakaj?? to se verjetno vpraša vsaka mama, to morate razumeti. včasih imam občutek, da se mi bo zmešalo od vsega premišljevanja in da tudi jaz postajam odvisna, namreč odvisna od teh pogovorov na forumu in od raznih iskanj odgovorov drugje. Prav trudim se, da bi kljub hčerini bolezni ohranila duševno zdravje. Dopovedujem si, da zaradi tega ne smem še jaz zboleti ali pa dovoliti, da me to uniči. Tudi jaz sem človek z lastnimi potrebami in željami. Hčerka se mi smili, a je glasno ne pomilujem. Včasih pa sem tako jezna nanjo, da bi jo najraje kar stolkla!! Ne morem pomagat, saj nisem stroj.
Draga Urška, upam, da sem vam vsaj približno odgovorila. Moja hči je tudi pisala na ta forum, poiščite njen post okoli 26. julija. Ime ji je Anja, naslov posta je Bulimija. Lahko ji pišete tudi na mail, ki je tam napisan.
Napišite mi še kaj! Vesela sem prav vsakega mnenja oz. odgovora!
lep pozdrav,
Maja