To sem ze vprasala, vendar mi ni nihce kaj konkretnega odgovoril.

A je kdo, ki je dal skozi fazo ponovnega hranjenja in vse kar pac se dogaja ob tem, saj sama vec ne vem kaj je prav in kaj ne.

Sedaj se ze 2 meseca pravilno prehranjujem in sem se sicer ze nekaj zredila, ampak veckrat imam obcutek, da nisem vec sigurna vase, saj imam se zmeraj bolecine v nogah (in se zatekajo mi)…

A res ne more nihce opisati, kaj vse me se caka na poti do idealne teze ?? Kaj pri nas v slo nimamo nic anoreksicnih deklet, ki so to dale skozi???

Jana

Draga Jana,

malo pobrskajte po forumu, mislim, da smo se o teh težavah enkrat že pogovarjali. Otekanje gležnjev in zopern občutek polnosti n napihnjenosti po obraku so najpogostejše težave, ki jih srečujemo. Pomembno je, da jedilnik postopoma razširjate. Čeprav so težave težko prensljive, na srečo večinoma niso nevarne in potem tudi spontano minejo. Če vas še skrbi, se lahko oglasite pri svojem zdravniku in se o tem z njim pogovorite.

Kar pogumno,

Marija Anderluh

draga jana! tudi sama sem imela anoreeksijo , oz. jo še prebolevam. če hočeš občutek, ki ti bo dal vedeti, da si močna in da lahko storiš tisto, kar je prav in kar si želiš, ne pa tisto, kar ti narekuje anoreksija, poskusi nekaj, kar je pomagalo meni! poskusi hrano, ki je malo “pregrešna”, pri meni je bil to sladoled, ali pač nekaj, kar si včasih rada jedla. to ti bo dalo vedeti, da si na dobri poti do ozdravitve.
glede prehrane pa tole… jaz sedaj pojem še vedno ogromno sadja in zelenjave(velike količine), vendar pa zraven jem tudi precej soje(lahko jo ješ tudi nekuhano.kot prigrizek), pa tudi mlečne izdelkein morske sadeže. če hočeš pridobiti na teži, vendar pa ti je neprijetno ob pogledu na poln krožnik, ti priporočam, da ješ “po prigrizkih”, torej da si pripraviš določeno stvar in jo grizljaš po malem.
problemov, kot so zatekle noge, pa nisem imela, imela sem le nekaj “kriz”, ko hočeš spet tehtati čisto malo in se sekiraš, da si preveč pojedel, vendar pa sedaj to obvladam in si govorim, da se MORAM malo zrediti, saj je to le dobro zame.

no, upam, da sem ti pomagala, če pa še kaj želiš, pa povej, ali pa pusti svoj e-mail!

le pozdrav!

Draga Jana,

5 let sem zdrava (najnižja teža 34 kg). Konkretno, kaj se je dogajalo:
– prva faza normalnega prehranjevanja (dala čez na oddelku za mladostnike v Ljubljani): zgodilo se ni nič, kilogrami prvi mesec niso šli nikamor, občutek vročine in prenapihnjenosti, hkrati užitek pri hranjenju (dolgo sedela pri kosu kruha z marmelado in ga počasi pojedla, dogovor z zdravniki, da pojem polovico vsega, kar dobim na mizo…), pri teh občutkih mi je pomagal Digenol, ki ga je predpisal zdravnik, sama nisem imela težav z otekanjem.
– druga faza: ker kilogrami (čeprav sem se že prehranjevala normalno) niso šli nikamor, so me odpustili iz oddelka v Ljubljani, češ, da ne sodelujem, takrat sem se odločila kar najbolj izkoristiti vse terapije, pogovore, ki so mi še ostali, premisliti, v čem je sploh problem
– tretja faza: ej, živa sem, odločila sem končati študij, se vrnila v študenta, k prijateljem, kljub temu, da me je bilo sram zaradi mojih kg, prehranjevanje sem naredila normalno tako, da sem pojedla najprej toliko kot moja cimra, potem pa več (mi je kanilo, da 36 kg premalo)
– četrta faza: ugotovila, kako zelo lačna sem bila, kako dobro je jesti (pojedla bi vse, kar mi je prišlo pod roko, zlasti sladkarije), zelo nevarno obdobje, ki lahko pelje v prenažiranje ali celo bulimijo.
– peta faza: kilogrami se dvigujejo, spet občutki krivde, da preveč jem, dnevi, ko ne jem nič, pa spet veliko… Takrat je treba vzdržati!!!
– šesta faza: normalno prehranjevanje (šele, ko sem prišla v službo, se zaljubila, in rodila, preprosto ti zmanjka časa sploh misliti na hrano, poješ, kar je potrebno, da je dete zdravo, v treh minutah, he,he.).

Če imaš še kakšna vprašanja, mi piši na e-mail, drugače pa lepo napreduj, zelo si pogumna.

Romana

Zdravo!
Čisto slučajno sem prebrala tvoje sporočilo Romana. Tudi sama imam anoreksijo, tega se zavedam. Zavedam se tudi, da moram nekaj storiti in prekiniti ta začaran krog. Vem kaj bi morala storiti. Ampak, ne najdem moči.
ROMANA, zanima me kako si ti prekinila s tem, sama, ti je kdo pomagal?
Lep pozdrav!

Rožica,

bila sem že globoko v anorksiji, ko je tudi mami potegnilo, da nekaj ni v redu. Bolezni ni poznal nihče, tako da niti vedela ni, kako naj odreagira, to je storila z vpitjem… Je tudi res, da v tisti otopelosti anoreksije NE SLIŠIŠ ničesar razen vpitja. To je bil prvi korak, takrat sem prviča začela zavedati, da imam problem. Isti večer sem poklicala eno od telefonskih številk klica v sili, ti so me napotili k splošnemu zdravniku. In sem šla. Sledil je pregled, 41 kg navkljub je bilo (fizično) zdravje odlično, dobila pa sem tudi napotnico za pregled na kliničnem centru. To obdobje sem bila prepričana, da te težave lahko z lahkoto prebrodim, da takšne ustavnove in psihiatri meni niso potrebni… Pogovor s psihologom ni prinesel ničesar, tehtanje, statistika družine, mami so ponudili tablete za pomiritev, meni predpisali antidepresiv. Do naslednjega pregleda naj bi se zredila ali vsaj ohranila težo, kar sem tudi storila, nagrada: morje s prijatelji. Na morju pa se mi je popolnoma utrgalo. Jedla skoraj nič, komplicirala pri skupni kuhi, skrivala hrano, pri le še 39 kg komplicirala zaradi preveč kaloričnega mleka, plavala do onemoglosti in domov prišla popolnoma izčrpana. Sledila je pomoč na Oddelku za mladostnike v Ljubljani. Tam sem bila mesec in pol, začela sem jemati antidepresiv (po treh tednih prenehala), se počutila odlično, se zares odločila iz situacije potegniti maksimum, poslušala druge, razčiščevala, jedla kot je bilo dogovorjeno, uživala v pogovorih s sotrpinkami na skupinskih terapijah, jokala kot dež (olajšanje) kilogrami pa niso šli nikamor, odsotnosti telesne vadbe navkljub.

In je ena od zdravnic (očitno meri uspeh zdravljenja samo po kilogramih) dejala, da ker kilogrami ne grejo navzgor (tudi padali niso več!!!) zdravljenja ne jemljem resno, ter da naj prostor odstopim kateri od bolj motiviranih deklet. Sumili so, da bruham (neupravičeno), ker sem jedla normalne obroke. Doma smo medtem uredili situacijo, mama je odlšla na daljšo službeno pot (pritisk se je zmanjšal), jaz pa sem se odločila, da končno zaključim študij in se vrnem v Maribor (študentski dom). Tistih par dni, ki so mi ostali na Oddelku sem izkoristila maksimalno, začutila sem veter, se odločila, da tudi sama spregovorim in končno razčistila bistvo (ali tisto goro stvari, za katere sem mislila, da se ne spodobi biti prizadeta), priznala svoje strahove (kaj počne odlična študentka, ko ne najde službe).Tako so strokovnjaki po neumnosti pospešili napredek.

Seveda je to bil samo poskok na dolgi poti. Pomagala mi je vrnitev v študentski dom in oddaljenost od doma, pomagala mi je cimra, stari prijatelji, počasi sem se zavedala, kako izgledam (tokrat so kilogrami zaostajali za duševnim počutjem), jedla sem ogromne količine, lačna sem bila, lačna, lačna, ne le hrane, občutkov, čustev, lepote, užitkov, spoštovanja, uspeha…. Najprej sem uredila s kilogrami (nesorazmerne porcije enkrat ogromne, drugič majhne, dva koraka naprej in en nazaj). V štirih mesecih sem presegla svojo težo pred boleznijo, zaradi občasnih prenažiranj so se sicer pojavile težave z želodcem (nisem pa bruhala), počasi pa se je stvar umirjala. V tem času sem diplomirala (he,he, strah me je bilo diplomirati!) z čisto desetko, dobila prvo zaresno službo. In v službi se je uredil tudi jedilnik, strah me je bilo, da kdo zve za mojo anoreksijo, zato sem jedla kar se da normalno. In tako lepo počasi je stvar izginjala (saj fizičnih znakov ni bilo več, samo tisti občutek slabe vesti, da jem preveč), popolnoma pa sem si hrano uredila v nosečnosti (dete je absolutno prvo). A, ja, kasneje sem izvedela, da je direktor za mojo anoreksijo vedel, pa nič ne de, zdaj se popolnoma razumeva.

Torej nasvet:
– prvi korak: zavej se, da je svet lep, sedi na travo, skalo v gozdu, na obalo in si pusti malo užitka, VREDNA SI GA!
– drugi korak: v začetku si predstavljaj da si stroj, da MORAŠ jesti, če hočeš DELOVATI, da se hrani nekdo drug, ne ti. Potem počasi preidi na VZOR, pojej npr. polovico obroka, ki ga poje tvoja prijateljica (normalna prosim!!!), pri tem ne mislim, da se osredotoči samo na zelenjavo, ampak polovico krompirja, polovico zrezka, polovico juhe…, ostalo pa po želji (ne bo slabe vesti, seveda pa je to OGROMEN KORAK), obroke jemlji kot RUTINO, brez razmišljanja,
– tretji korak: popusti pri SAMODISCIPLINI, s tem mislim, da ne pokuri vseh tako težko zaužitih kalorij z histerično telovadbo. Ne boj se, da bi se kilogrami vrnili prehitro, da bi se obesili na napačnih mestih… Pojdi na sprehod iz užitka, da srkaš naravo, ne pa da kuriš kalorije.
– četri korak: zavej se svojih POMANJKLJIVOSTI, ko se boš naučila prepoznati znake bolezni (npr. zavračanje hrane, mučenje s pretiranim gibanjem, štetje kalorij, kuhanje, tehtanje hrane…), da znaš odreagirati in take znake premagati.
– peti korak: ne išči vzroka svoje bolezni v samo enem dejavniku, miljon stvari, miljon naključij izhaja iz dveh osnovnih stvari: neravnovesje v telesu zaradi premalo zaužitih kalorij vodi v začaran krog anoreksije, način obvladovanja problemov (zato pravim, da je veliko vzrokov, tvoje ravnanje ni o.k. občasno je treba, ne glede na mnenje okolice izraziti svoje mnenje, ki bo res tvoja reakcija ne pa uradna objava za javnost!)

Uh, zdaj sem pa podivjala glede dolžine

Vem, da ti tole ne bo pomagalo, vem, da nisem strokovnjak na tem področju, tole so samo moje izkušnje, če lahko izluščiš kaj pametnega, lepo.

Pridna bodi,

Romana

Romana,
hvala ti za tako obširen odgovor. Ti že veš kako se streže tej stvari. Zdaj pa je verjetno na meni, da naredim korak?!
Naj ti to še povem: trenutno sem v službi. Čez 10 min me čaka kos torte. Že zdaj vem, da ga ne bom pojedla, pa bi ga rada. A kaj ko se bom potem (ko ga ne bom pojedla) tako fajn počutila!!????

Je hudo ne!?

Se oglasim!
Še enkrat ti hvala.

Romana, ko sem prebrala tvoj post, sem bila cist navdusena. Zdaj mi je precej bolj jasno kaj se dogaja z mano…
Jaz sem trenutno v tisti fazi, ko pojem vse kar vidim. Enostavno se ne morem ustavit. Ko je pa hrana takooo dobra. Sama sebi dajem potuho s tem, da si govorim, da se itak moram zredit. Ampak prenaziranje s sladkarijami in cipsi je brzkone precej nezdrava opcija…
Kako ti je uspelo ustaviti te napade lakote? Mas kak ucinkovit recept?

Predvsem moram povedat, kako zelo te obcudujem. Da ti je uspelo prilezt iz tega. Sama zelo dvomim, da sem sposobna biti dovolj zrela in vzeti zivljenje v svoje roke. Se pa trudim…