odločitev
… kaj niti enega ni…
ki bi bil pripravljen danes, sedaj sprejeti odločitev, da bo spremnil svoj način življenja, prehranjevanja in poskusil rešiti svoje probleme, ki so privedli do te zasvojenosti s hrano in probleme, ki so nastali kot posledica prenajdanja…
kaj ni lažje živeti, če imaš nekoga, ki mu lahko vse poveš…?
in če tega v naši okolici ni… kaj nismo vsi tu v podobnih težavah in bomo drug drugega najlažje razumeli… in si poskušali pomagati z nasveti, z jedilniki…
ne vem… s tolažbo, z vzpodbudo…?
odprla sem novo temo, da bo bolj vidno, sicer pa je moj predlog po POZIV VSEM, ki ga je napisala sarah…
Ampak saj ne moreš z dieto, s sestavljanjem jedilnikov reševati problemov, ki so nas privedli do prenajedanja, do zasvojenosti z hrano. Tudi diete so del teh problemov. Človek se mora naučiti pravilnega odnosa do hrane, predvsem pa pravilnega odnosa do samega sebe, do svojih potreb, do svojega nenehnega iskanja ljubezni na napačnih mestih ( npr. v hladilniku ) in predvsem do svoje nenehne težnje po popolnosti.
Se pa strinjam, da pogovor ogromno pomaga, čeprav se jaz ne bi pogovarjala v stilu – kaj bomo pa danes jedli, – ampak bolj o tem, zakaj spet mislim samo na hrano, kaj je tisto, kar resnično pogrešam, katero hrepenenje skušam potešiti z nažiranjem…
To je moje mnenje…
si me najbrž narobe razumela…
seveda sem mislila na pogovore o tem, kaj te privede do tega, da spet misliš na hrano…
jaz sem enkrat to že počela, da sem enkrat tedensko opisovala svoje občutke…
smo npr. šli na sladoled, hčerka me je vsak dan spraševala, zakaj ne boš jedla tudi ti in ko sem ga, sem vedela, da je že itak prekršek in sem se potem še doma najedla in potem še naslednji dan in še naslednji… dokler se nisem spomnila, da bom prisiljena konec tedna spet tu opisati svoje občutke in napisati svojo težo, ki s prenajedanjem ne gre dol…
to je bil samo en primer..
in tako sem postopoma ugotavljala, katere so tiste situacije in kdaj pride do tega, da se prenajem…
jih je ogromno…
in sedaj se v takih situacijah znam kontrolirati, ker iz izkušenj vem, kakšne bodo posledice…
o takih stvareh, bi se rada pogovarjala,
to se mi zdijo dragocene izkušnje…
npr. taka situacija je tudi, ko se vrnem preutrujena iz službe…
ga ni, ki bi mi takrat preprečil, da bi jedla…
se pa poskušam kontrolirati vsaj, kaj jem…
se npr. prenajem jogurta in sadja…
za jedilnike sem napisala, da bi jih popisovali, ker ti olajša sestavo svojega in si pod kontrolo, kaj si jedel… tako da te drži nazaj, ti je motivacija, da imaš čim manj ali nič prekrškov…
meni tako vedenje pomaga…
jaz če vem, da bom morala zvečer nekomu povedati kaj sem jedla, tisti dan zagotovo ne bom šla na sladoled…
ampak, ker ni nikogar, ki bi se odločil za enako vedenje je nesmiselno, da samo jaz pišem kaj sem počela, jedla in kako se počutim, ker se mi zdi, da nikogar ne briga…
vsaj odziv na moj izziv je bil majhen…
oziroma ni bilo nikogar, ki bi se zvečer vsedel in napisal, težo, kaj je jedel, koliko je pil, prekrški, če so bili zakaj je prišlo do njih… neka samoanaliza…
drugi bi se lahko iz tega kaj naučili in dodali svoje mnenje…
jaz odprem ta forum vsak dan, ker še vedno upam, da bom našla vsaj enega, ki
se strinja z mano, ki me je razumel, kaj sem hotela s tem izzivom izzvati…
Tudi pri meni se pojavlja želja po hrani oz. kar ne moram nehati jesti, ko pridem domov iz službe. Kot da mi bi vse zavore popustile in si bi rekla: Vidiš, celi dan si bila tako pridna, zdaj pa se lahko za nagrado pocartaš z hrano.
Tako je to. Včeraj sem npr. jedla za zajtrk ( že v službi, ker smo doma preslišali budilko) polnozrnat rogljiček pa seveda še enega majhnega orehovega za posladek. Da mi da energijo za službene obveznosti. Nato pa čez dan do četrte ure tri nektarine. Domov pridem lačna kot volk, pa še z mislijo, da imam jutri ( torej danes) zagovor izpita in da se moram še toliko naučiti. Zaupanje vase na nuli. Pojem kotlet pečen na žaru in nekaj solate – paprika, paradižnik, olive, čebula. Do sem vse lepo in prav. Nato pa kava in predse postavim škatlo keksov ( ostali so od nedelje, ko sem jih kupila zaradi obiska – kako lepo je imeti take izgovore ), pa me k sreči mož opomni, naj si vzamem dva ali tri kekse in pospravim škatlo nazaj. Vem, da je to v moje dobro, zato ga brez omahovanja ubogam. Potem gresta s sinom na vožnjo s kolesom, da se jaz lahko učim. Ob tem pojem dva korneta.
Zvečer pa grem spat z mislijo, da sem tako malo jedla, ker se spominjam samo kotleta na žaru in solate.
To je to…
Danes pa od treme ne morem jesti, pa sem kljub temu že pojedla banano. Čez uro imam izpit. se še oglasim, če ti je prav.
Ola,
nič čudnega da si ob 16h lačna kot volk, če pa ješ samo ogljikove hidrate. Enostavni OH (ti so v sadju, moki, …) povzročijo hiter dvig inzulina in ko ta po kratkem času spet hitro pade si spet lačen in pojedla bi vse kar ti (predvsem sladkega) pride pred oči. Namesto sadja si nesi službo raje kako solato s sirom ali tuno, samo sadja in rogljičkov ne.
Preberi si npr. knjigo “Tudi od ogljikovih hidratov ste lahko zasvojeni”, o tem imaš napisano tudi na strani http://atkinscenter.com, na strani http://www.mojtrener.com si preberi o glikemičnem indeksu,…
Poskusi za dva tedna in boš videla, da ti bo želja po “prepovedanem” upadla.
tako mi je že bolj všeč, ola…
ti povem, da jaz se zavedam, da se prenajedam, ker sem preobremenjena,ker imam premalo časa zase, ker cele dneve samo delam, pazim na otroka in…jem…
ampak sedaj vidim, da si ti še bolj obremenjena kot jaz, ker poleg tega še študiraš…
kar se tvojega jedilnika tiče jaz sem bila kar šokirana…
rogljiček…piškoti…kornet…banana…
to je po moje, (jaz se držim navodil iz knjige jem, torej hujšam) vse prepovedano…
in se strinjam z manko, da tak izbor hrane res sproža volčjo lakoto…
meni se zdi, da imam sedaj drugi problem,
da jem že samo sadje in zelenjavo in se mi zdi, da se mi je telo na to že navadilo in vseeno ne hujšam…
jaz sem včeraj zjurtaj jedla sadni jogurt – dietni (ker drugega za jesti nisem imela)
za kosilo marelice…
zvečer pa corn flakes in mleko
in kasneje še breskve in jogurt (brez veze, ker nisem bila lačna…samo živčna, ker sem bila neprespana, grlo me boli in pri nas je na počitnicah še sestrina hčerka…
jaz pa si že nekaj časa želim samo popolne tišine… )
zvečer sem šla na rolanje, ampak vseeno imam že od 30. 6 isto kg.
zdi se mi da je mogoče vzrok v tem, da premalo pijem…
popiti bi morala vsaj dva litra na dan…
pa ne morem, upira se mi toliko piti…
… upam, da ti je šlo dobro na izpitu…
piši še…
No, pa smo tam. Ti si šokirana od mojega jedilnika, jaz pa gledam tvojega, pa kakorkoli ga obračam, mi nekaj manjka. Predvsem jaz ne bi mogla jesti marelic za kosilo ali pa jogurt za zajtrk. Oboje lahko jem za malico, za kosilo ali pa za zajtrk pa rabim nekaj bolj konkretnega. Zdaj se trudim, da jem večkrat na dan in se štopam pri količinah. Nisem pa še naredila neke stroge inventure v smislu, kaj lahko jem in kaj ne. Včeraj (če se še prav spominjam):
zajtrk: domače jabolko mičkeno 2 kom
malica: polnozrnata štručka
kosilo: paradižnik in paprika s sirom
malica: nektarini dve
večerja: kislo mleko
Mislim pa, da sem zvečer (dobili smo obisk) kar nezavedno glodala kekse, ki so jih obiskovalci prinesli s seboj. Vendar več kot dva nisem pojedla, to je ziher. Keksov nimam doma, imam pa sladoled, ki pa me še zaenkrat ni premamil.
Izpit je šel o.k., čeprav sem bila zmedena kot kura. Resnično kura!
Še glede pijače – pijem pa ogromno vode. V službi sem se navadila piti navadno vodo, doma pa si včasih za spremembo naredim limonado nesladkano ali pa zeliščni čaj, ki pa si ga sladkam z medom.
Mene najbolj zaskrbi, ko začnem jesti in jem in jem, in iščem hrano, pa še kar jem, potem pa mi vse to izgine iz spomina, kot da sem se zadrogirala, in si drugi dan rečem, da sploh nisem dosti jedla. Seveda nisem, če se ne spomnim tistih prepovedanih prigrizkov!
Glede hujšanja pa takole – jaz sem porodnišnico zapustila z 68 kg, zdaj po dveh letih jih imam 64, imela pa sem jih že 61. Pred nosečnostjo pa 58 in sem se počutila super. Sem pa velika 1,65 m. Ali pa majhna. Premajhna za svoje kilograme.
lp
ola
jaz imam pa 1,68 cm in sem včasih imela 54 kg…
sedaj, danes pa 67 kg.
rada bi prišla vsaj pa 57.
ne vem kaj naj ti napišem, jem skoraj vsak dan samo sadje in zelenjavo, včasih zjutraj kruh… vsak dan tečem pol ure, na kg se pa ne pozna popolnoma nič,
se mi pa zdi, da mi postajajo spet lepše noge…(in tolažim se, da se delajo mišice, zato teža ostaja ista)
sem pa opazila, da nimam več težav s prekrški…
prej mi je vsako kosilo, vsak sladoled, vsaka čokolada v trgovini povzročala stres, sedaj pa sem nekako pozabila na take vrste hrano in nimam več težav,
ampak hujšam pa vseeno ne…
pomislila sem celo, da nisem mogoče noseča, ker se tisti kazalec na tehtnici ne zmakne nikamor…
ufff
se zmeniva tako do prihodnjič: ti ne boš več grizljala piškotov, jaz bom pa več pila.
ok?
imej se lepo, piši še…
Saj se ti pozna na kilogramih. Saj mislim, da si nekje napisala začetno težo 69 kg, danes jih imaš pa že dve kili manj. Le tako naprej. Jaz moram reči, da se tudi meni precej bolj pozna na telesu kot na tehtnici. Imela sem namreč kar precejšnje obloge okoli celega pasu in na bokih, pa mislim, da jih je že dosti manj. Tudi počutim se bolje. O.K. Ne bom grizljala keksov, ti pa več pij pa ne se preveč sekirat, ker nimaš že 57 kilogramov, saj boš prišla do njih. Ko bova dosegli želeno težo, pa se bova nekje dobili in si v živo čestitali. Se ti oglasim drugi teden in povem, kako sem preživela vikend.
lp
ola
ola,
se strinjam, da se na koncu te kalvarije dobiva nekje…
razočarana sem, ker naj bi s tako dieto to hujšanje bilo vseeno malo hitrejše…
glede piškotov in pijače, sva zmenjene…
moram se opravičiti, da je to bolj nahitro napisano, ker grem sedaj na morje in se vrnem šele 3. avgusta in ti povem, da prva stvar ko se vrnem, bom vžgala računalnik, ker se mi zdi, da sem postala že kar zasvojena s tem…
ampak mi pomaga. tisto prenajedanje se je nekako ustavilo ali vsaj omililo.
imej se lepo čez konec tedna in se oglasim, ko se vrnem.
čau.
ola,
se strinjam, da se na koncu te kalvarije dobiva nekje…
razočarana sem, ker naj bi s tako dieto to hujšanje bilo vseeno malo hitrejše…
glede piškotov in pijače, sva zmenjene…
moram se opravičiti, da je to bolj nahitro napisano, ker grem sedaj na morje in se vrnem šele 3. avgusta in ti povem, da prva stvar ko se vrnem, bom vžgala računalnik, ker se mi zdi, da sem postala že kar zasvojena s tem…
ampak mi pomaga. tisto prenajedanje se je nekako ustavilo ali vsaj omililo.
imej se lepo čez konec tedna in se oglasim, ko se vrnem.
čau.
spet sem doma…
najraje ne bi napisala nič…
saj veš, kaj iz tega sledi…
na morju sem že prvi dan zgrožena ugotovila, da nimajo po trgovinah skoraj nobenih dietnih izdelkov… sadje je imelo tudi drugačen okus, meso mi ni prišlo na misel, da bi si kupila, da ne bi bilo mogoče pokvarjeno… in iz vsega tega sledi, da sem dva tedna jedla lepo normalno hrano in to predvsem tisto, ki je najbolj prepovedana… pišoti, lubenica, sladoled, čokolada, pomfri… vse tisto, na kar si tu doma ne upam niti pomisliti… zjutraj, ko sem vstala sem ugotovila, da imam samo dva kg več kot preden sem šla na dopust. ampak nisem sfrustrirana zaradi tega, bom pač danes začela znova. 69 kg in takoj, ko mož konča prazniti avto grem po sadje, po jogurte ipd.
manjkal mi je tudi internet, na morju nisem uživala, ker jaz sem si za dopust želela samo popolnega miru, kar pa če imaš majhnega otroka, je to težko uresničljiva želja. saj mož je bil zelo pozoren, me je puščal dolgo spati, par dni sploh nisem šla na plažo sem v miru brala knjige… ampak še vedno mi je nekaj manjkalo, še sama ne vem kaj… tudi z možem sva se zvečer, ko je šel otrok spat pogovarjala… mirno, iskreno… ne bi smela biti živčna, ne bi smela misliti na hrano in se najedati… ne vem.
bom poskusila znova. voljo imam, mi ni težko spet pozabiti na vso tisto hrano, ker se mi na koncu niti ni zdela več ne vem kako dobra, veš…
se mi zdi, da je vse bolj v glavi, predstava, kako zelo so dobri piškoti… ali pa ker so prepovedani…
včeraj zvečer, ko smo se vračali, sem šla še zadnjič v trgovino, da si kupim, kaj za jesti in sem vedela, da danes bo konec “zabave” in še za zadnje uživanje v hrani sem si rekla si bom pa kupila… in nisem vedela kaj je tisto, kar bi si tako želela pojesti… in sem kupila samo en sladoled…
piši ti kako si preživela ta dva tedna, najbrž si bila bolj pridna kot jaz.
lp, jagoda
ps.
če kaj bereš, mi je bila zanimivo “poletno” branje knjiga [email protected]
taka… zanimiva za nas… internet, e-mail ipd.
Lepo, da si se oglasila. Sem te prav pogrešala. Kaj ti pa naj jaz napišem? Da sem bila bolj pridna? Še vedno imam 64 kg, prenažirala se nisem, tekala sem redno vsaki drugi dan, na tehtnici pa se ne pozna nič. Me je kar groza. Želja po prenažiranju pa vsekakor ni izginila. Se premagujem vsaki dan znova. Kako je to nepravično in neprijazno od življenja, da se moram tako truditi in premagovati!
Ampak nisem izgubila volje, kakor tudi ti ne! In to ogromno pomeni.
Jaz grem na dopust šele konec avgusta. Rada bi šla tja z malce lepšo postavo. Tekam zdaj že zelo rada, prav čakam, da bo večer, da lahko grem spet tekat. Čeprav se mi cela vas nasmiha, ker pri nas teka samo en čudak in sedaj jaz. Se me bodo že navadili. Domov pa pridem rdeča kot kuhan rak, zadnjič me je celo ujela nevihta. Z hrano mi je pa še vedno najhuje, ko pridem domov iz službe. Takrat se mi zdi, kot da bi se morala z nečim nagraditi, se potolažiti. Zakaj? Služba? Sodelavke? Ti po pravici povem, včasih bi kar ponorela. In ta bes skušam potlačiti s hrano.
Si napisala, da si si želela miren dopust. Koliko je staro tvoje dete? Moj fant ima dve leti in mislim, da sem željo po mirnem dopustu odložila za nekaj časa. Zdaj se učim krasti mirne trenutke in uživam v njih.
Moje poletno branje bo gradivo za izpit, ki me čaka takoj, ko pridem z dopusta. Bi prebrala vse živo, pa so dnevi prekratki.
lp
ola
draga ola…
če se primerjam s tabo, si ti precej bolj pridna kot jaz…
že samo dejstvo, da hodiš v službo, da imaš majhnega otroka in da zraven še študiraš je zame grozljivo… kako zmoreš vse to uskladiti?
sedaj se šele zavedam, kako nespametno ti jaz še predlagam knjigo za poletno branje…
jaz sem spet zapadla v čokolado in sladoled in imam še jutri en rojstni dan, potem v četrtek pa bom začela post…
vem, da ni najbolj pametno ampak ne morem se več gledati takšne. danes sem imela že 69,5 kg.
ne vem več kako naj se spravim k sebi…
saj so obdobja, ko sem pridna, hodim na trim, jem dietno hrano…
potem pa pride kakšen piknik, rojstni dan ali neodložljiva večerja in sem takoj spet v začaranem krogu… in kar je še huje… enake znake prenajedanja sem začela opažati tudi pri možu… in sem si mislila, da mi bo v pomoč…
pa je ravno obratno…
ko se jaz prepričam, da ne bom… začne jesti pa on…
odločila sem se tako, da po postu bom poskusila spet z dieto in rednim tekom,(naj ti bo v zabavo, če si edina v vasi, ki hodi na trim in ne obremenjuj se s tem…)
če pa ne bo šlo sem začela resno razmišljati, da bom poiskala strokovno pomoč.
upam, da bo malo bolje septembra, ko gre hčerka v vrtec in bom imela malo več časa zase. stara je 4 leta in pol, zelo pridna ampak zelo zahtevna.
drži se in piši mi.
in napiši kdaj točno greš na morje, da se psihično pripravim, da še tebe ne bo…
🙂
Tvoj zadnji stavek – kar malo me je stisnilo…Saj si dovolj močna, tudi brez mene, sicer pa bom mislila nate…
Nekaj ti povem – tudi če imaš 69,5 kg, saj te vendar nihče ne pogleda in reče: “Glej, ta je pa 69.5 kg!
Ampak rečejo:” O, pozdravljena Jagoda, takšna kot si. Me veseli, da se vidiva!”
Kaj če bi si malce pospravila tehtnico in se nehala določati s številkami? Bi šlo? Pa bi se recimo tehtala samo v petek zjutraj?
Pa četudi koga motijo tvoji kilogrami, kaj zato?
In če motijo tebe – tudi kaj zato? Ne moreš se zjutraj prebuditi brez teh kilogramov. Bilo bi lepo, če bi sami od sebe izginili, pa ne bodo. Vendar zaradi njih ne rabiš imeti pokvarjenega jutra in dneva in večera. Ni škoda dneva, ki ti ga pokvarijo kilogrami?
Drugič dalje…
lepo te pozdravljam in mislim nate in verjamem, da si enkratna oseba!
ola