Kar nekaj časa prebiram tole stran, pa se mi zdi, da se vse to dogaja nekje drugje in ne tukaj in zdaj. Sama namreč trpim (ali bolujem za bulimijo, ki je včasih bolj, drugič manj izražena, traja pa že skoraj osem let in se je začela z rojstvom prvega sina. Seveda sem poizkušala stanje kontrolirati sama, ampak kdor je to izkusil ve, da si včasih lahko le misliš, da si stvar rešil. Na tem forumu berem ogromno nasvetov v smislu – poišči pomoč. Ampak tu se stvar krepko zatakne! Če nisi iz Ljubljane si oplel. Naj povem, da sem celo iz večjega kraja na Celjskem, ne pa iz kakšne majhne zakotne vasice. Brala sem knjige Sanje Rozman in tam je bila omenjena tudi svetovalnica, ampak že tam je bilo omenjeno, da je število mest majhno. Potem sem brala o posvetovalnicah in ostalih oblikah pomoči, ampak kot da se dogajajo v ZDA. Sama sem jo ubrala do zdravstvenega doma v našem kraju.Tam sem se obrnila na psihologa-psihiatra,ki pa mi je povedal, da se on ukvarja le z odvisniki od drog in alkohola (in to zelo uspešno, saj je že kar legenda tod okoli), sam pa se na tovrstne težave ne spozna dovolj, da bi pomagal. Pot v Ljubljano ne pride v poštev, saj imam družino, dva otroka, službo z nemogočimi termini dela in še bencin nekaj stane. Pa tudi če bi želela tja, je vrsta tistih, ki živijo tam najbrž predolga.
Kaj naj rečem. Poizkušam živeti pri svojih 31 letih, skušam zdržati, ubadam se še z celo kopico drugih problemov (eksistenca in še en večji…), berem, in predvsem si mislim, da pa le moram nekako “kontrolirati” svojo bulimijo, saj je včasih malo bolje, ko nekaj dni ne bruham. Sprašujem pa se, ali ne bi mogel potekati nekakšen svetovalni tretma na daljavo, ki bi bil tudi oseben, kajti jaz sem jaz in ne nekdo drug. No, čeprav se pri tem pojavi spet težava, ker doma nimam računalnika. Bom do konca življenja v tem? Najbrž, ali pa bom sama iznašla kaj učinkovitega.

Lep pozdrav Tamara

Draga Tamara,
iskrena hvala za vaše pismo. Mislim, da se dotikate velikega problema neenakomerne razpoložljivosti pomoči ali vsaj podpore po Sloveniji. Predvsem pa, da je ljudi s podobno izkušnjo še veliko.
Pred kratkim je bilo ustanovljeno Združenje svojcev oseb z motnjami hranjenja Aton, kjer ljudje opozarjajo na iste težave. Čeprav ste vi sama tista, ki se s temi težavami soočate, vas bi prosila, da bi se jim oglasili. Združena moč bo verjetno učinkovitejša pri urejanju teh nesorazmerji.

Tu je njihov predal: [email protected]

Obstaja namreč več možnosti, kako se tega lotiti, od organiziranja pomoči in usposabljanja strokovnjakov, ki bi želeli na tem področju delati, do organiziranja skupin za vse, ki bi si to želeli. V tujini obstajajo že različne oblike pomoči na daljavo, kot so priročniki, CD-romi in tudi terapija prek interneta, ki bi jih želeli uvesti tudi pri nas.

Pomembno je le, da se oglasite in da se vas sliši, ker bo tako reševanje hitrejše in učinkovitejše.

Marija Anderluh, dr. med.
Psihiatrična klinika Ljubljana

Zanima me, ali je v Sloveniji možna pomoč pri problemih prehranjevanja s hipnozo? O tem lahko veliko preberemo na spletnih straneh ZDA.

Pozdravljeni!

Naslov sem povzela po članku ga. Tamare izpred 4 mesecev. Doma sem iz okolice Novega mesta. Z mojo 15 letno hčerjo se že dobri 2 leti intenzivno borimo z anoreksijo – v tem času se je 5 krat zdravilava na Pediartični kliniki 1- na endo, 3 krat na PPO in nazadnje na nevro zaradi poskusa samomora.
Poleg anoreksije je padla v popolno zasvojenost z učenjem.

Danes sem pisala tudi odgovor na temo hčerka-težave.

Sem članica združenka ATON, ki je opisano tudi v tem formu. Na sestanku sem izrazila tudi potrebo po skupioni za samopomoč svojcem oseb z motnjami hranjenja. Izrazila sem tudi pripravljenost, da bi sodelovala pri organizaciji in delu le-te za področje Dolenjske.

Prosim vse, ki čutijo potrebo, da se organiziramo, da javijo. Ob enem prosim tudi vse, ki čitijo, da bi nam lahko kakor koli – strokovno, prostorsko, idejno … pomagali, da se javijo. Hvala že vnaprej.

Morda bomo skupaj lažje preživeli ali vsaj preživeli in morda nekoč dočakali bolj znosne dni.

Draga gospa Alenka,
pomembno je, da se vaš glas sliši. Čeprav je bilo že vloženega kar nekaj truda na tem področju, je zares potrebno, da bi bila vsaj osnovna pomoč in edukacija lažje dostopna po različnih krajih po Sloveniji. Le tako lahko v resnici pomagamo tistim, ki pomoč potrebujejo pravočasno, ko je pomoč tudi najbolj učinkovita.

Marija Anderluh