Bulimija in jaz
živjo,
sem 17 letnica, ki trpi za bulimijo.
Ne vem, kaj storiti in kje poiskati pomoč. Šla sem k zdravniku, ki me je dobesedno ignoriral ter se pretvarjal, da je z mano vse v najlepšem redu. To sem mu tudi verjela in bruhala naprej, saj mi je dal vedeti, da lahko to prebrodim sama.
Verjamem, da lahko, a na čase me kar zmanjka in ne vem, kako naprej.
Vsak dan znov se trudim, da bi jedla normalo, da ne bi mislila na hrano ves čas ter se vrnila k športu.
Vem, da nisem edina.. a še vedno se mi zdi, da sem. Bolezen hočem prekiniti čimprej, saj nočem doživeti še večjih bolečin, tako fizičnih kot psihičnih.
Velikop prijateljev me je v tem času, odkar bruham, zapustilo, saj se mi je razpoloženje spreminjalo kot vreme oz. se mi še zmeraj. Ne prepoznam problemov drugih, saj sem preveč zaposlena s svojimi. Menstruacije nimam že pbl. 8 mesecev.. odkar bruham. Zelo si želim končati s tem, a se mi zdi, da mi ne bo uspelo. Ali pa da tega sploh nisem vredna.
Sama sebe imam že dovolj in včasih razmišljam tudi o koncu vsega…
V šoli sem zelo popustila in to me vleče še bolj k tlem. Vsak dan sem bolj osamljena, a si tega ne upam zaupati nikomur, saj se mi zdi, da jim bom le v napoto. Zato se oddaljujem od vseh ter samevam. Najbolje se počutim, ko sem sama in me nihče ne vidi.
Iščem osebe, ki so tudi v tem krogu kakor jaz in upam, da si bomo pomagali.
Draga Taiah,
važno je, da nisi obupala nad odgovorom zdravnika, ki ti je dal vedeti, da si lahko sama pomagaš. Resda je veliko dela, ki ga moraš pri okrevanju oz. reševanju bulimije opraviti prav ti, a obenem je pomembna tudi strokovna pomoč nekoga, ki ti bo pomagal razumeti, kaj se skriva za bulimijo in in s tabo iskal načine, kako se spopadati s hrano ter drugimi življenjskimi problemi. Ker ne vem, odkod si, ti ne morem reči, kam točno se borni – če si iz okolice Ljubljane, najdeš kar nekaj naslovov na domači strani Ženske svetovalnice (kjer bomo jeseni začele z novo skupino, pa tudi s svetovanji v primeru motenj hranjenja), lahko pa stopiš tudi do šolske svetovalne službe ali oddelka v lokalnem zdravstvenem domu, kjer delajo psihologi oz. psihiatri in pogumno vprašaš, kdo bi ti lahko pomagal pri reševanju iz bulimije.
Osebe, ki se še same močno borijo z bulimijo na samem, ti morda lahko pomagajo s tem, da vidiš, kako nisi sama na tem svetu z bulimijo, a priporočljiva je tudi neka organizirana pomoč. Kakorkoli se bošm že odločila, ti želim uspešno okrevanje,
Ana
Zelo se vidim v tvojem pismu, saj se tudi jaz umikam ljudem. Jaz se umikam, ker me je enostavno sram svoje debelosti, svojega zabuhlega obraza,.. Tako zelo se sovražim, da grem komaj iz stanovanja. Ker grem ven pretentam s tem moje starše. Ne dobim se z nobenim, ampak enostavno pobegnem v gozd, ali kam drugam v osamo. Tako sem najbolj varna, pa za trenutek tudi srečna, ker druge vodim tako za nos. Nato pa sem žalostna in jezna, ker tega nobeden ne spregleda, a jaz sem še vedno zavita v svoj molk. Kako se naj pripravim, da ne bom več lagala, da je z mano vse v najlepšem redu?
Peri
Živjo Taiah!
Ko sem brala tvoje pismo se mi je zdelo,kot da bi ga napisala jaz.Lahko ti povem da nisi edina!Jaz sem isto stara 17 let in imam bulimijo že 2 leti!!!a si predstavljaš že dve leti prepričujem sama sebe da ni nič narobe z mano da sem čisto navadna punca kot vse ostale.a sama pri sebi dobro vem da to moje početje ni normalno.Vdak dan se prepričujem da bom nehala bruhat se ukvarjam s športom in počnem druge stvari da se zamotim.A problem je ko zvečer pridem domov ali če sem sama doma,takrat mislim samo na hrano in na to kaj bom pojedla. Tudi jaz bi rada enkrat za vselej končala s to neumnostjo in spet začela normalno živeti!
Če si za si lahko dopisujeva in si pomagava ena drugi.verjemi da ti bo lažje če se boš nekomu zaupala.vsaj meni je.A problem je da se nobeni moji prijateljici tudi sanja ne kakšne probleme imam saj se v družbi zmeraj normalno vedem.zmeram sem zgovorna nasmejana,kot da ne bi imela nobenih problemov. Upam da mi boš odpisala!
Lepo se imej!
Mislim, da smo si vse ki imamo probleme s hrano, zelo podobne. Zapiramo se vase. Jaz sem zelo osamljena. Včasih se zelo trudim, da bi navezala stik z nekom, ampak ko vidim, da se trudim le jaz in da je drugim vseeno zame, se mi vse podere. Najbolj kar si želim sedaj je SAMOZAVEST, prepričanje vase. Rada bi se sprejela, bila zadovoljna in srečna da sem takšna kakršna sem. Verjamem, da bi ljudje potem drugače gledali name.
In tolikokrat sem si že obljubila, da ne bom kupovala trapastih revij v katerih so računalniško obdelane manekenke in ne bom gledala več MTV-ja, ker se iz videospotov nasmihajo same lepe ženske, ker mi to zbiva samozavest.
Rada bi vsem pomagala, pa še sebi ne morem…želim vam vso srečo!
Cav!
že ful dolgo prebiram tale forum in opazila sem da smo vse preobremenjene same s sabo.s svojo težo,idealnim videzom in še in še je tega.skratka premalo smo samozavestne.tudi sama imam,vendar ne v tako hudi obliki že dolgo problem-samozavest.Pomislite kaj pa kakšni ljudje,ki ne morejo hoditi,so invalidi ali pa se morajo cel življenje boriti s kakšno boleznijo in so kljub temu srečni.Me si pa tukaj uničujemo tako dragocen zdravje zaradi iskanja popolnosti v sebi.Rada bi vam povedala da popolnosti ni!!Tudi vse razne pevke,ki zgledajo kao ful hudo,v resnici sploh niso tako popolne.verjemi da bi tudi ti zgledala ful lepša če bi te pred tem dve ure obdelovali razni frizerji in maskerji…Sama sem se ful obremenjevala s svojim videzom in si zmer govorila da me noben fant ne bo maral.vendar na koncu sem prišla do spoznanja da sem folk okrog sebe odbijala s tem občutkom da sem en nepomemben človek.Lahko rečem da sem zdaj zelo spremenila svoj način obnašanja in tudi trudim se da bi postala bolj samozavestna in ne morte verjet kako se je vse spremenilo.preden grem ven se lepo oblečem in namažem in že s tem ko nekaj naredim zase se bolje počutim.ko spoznam kakšen folk se normalno z njim pogovarjam in mi je prav vseeno kakšna sem.rada bi vam povedale da smo,kakršne smo in zaradi tega nas imajo ljudje radi!!
No ja upam da nisem malo preveč nakladala in sem vsaj malo pomagala kakšni s tem mojim člankom.če se katera strinja z mano,naj mi kaj napiše in jaz ji bom rade volje odpisala.itak so zdaj počitnice in imamo vse,no ja razen tiste ki imajo službo,dost časa
papa
Polona
zdravo!!
Marsikdo trpi za to boleznijo, med njimi se tudi sama. Bulimijo imam že eno leto, čeprav mami to ve in hodim k psihiatru, se mi stanje izboljša za kakšen teden, potem pa spet bruham kot trapasta. Vsi mislijo, da sem že nehala. Da je to tako lahko. Če bi folk vedel, da bi jest še zmerej rada shujšala!!!Velika sem 168 cm in težka 47. Debela sem, jaz bi rada imela 40 kg!!! A tud ti čutiš to grozo? Men je prav grozno, jse ne morem pogovarjat z nobeno punco, k enak čut pa k bi bla taka k jst!!! Vsi se me pomojem sramujejo. Dej mi prosim piš na mail, ki je: [email protected] pa se bova mal pogovarjale, če si za!!!
ANja
Pozdravljena!
Tudi sama imam bulimijo že dve leti. Zanima me, ali se ti je tudi zobovje kaj spremenilo od takrat, ko si začela bruhati? Veš, zelo me skrbi, kako bom našla pot iz te morije. Ne gre in ne gre. Tudi pri meni je enako s prijatelji, kot si sama opisala. Rada bi si pisala s tabo, če si za to.
lp Sara
Šla sem k zdravniku, ki me je dobesedno ignoriral ter se pretvarjal, da je z mano vse v najlepšem redu……..–>
ja, to je to pr nas. noben se noce s tem ukvarjat,( razen ce mas sreco in te posljejo k dr. Marusicu v London. )
se opravicujem, ampak sem mogla napisat, ker sem sama isto bila ignorirana. sedaj sem 5 let skoraj clean kar se bruhanja tice . meni je pomagala psihoterapija s klinicnim psihologom, samo mislim da sem res imela sreco, ker ji ni bilo vseeno zame in se je z mano trudila 4 leta.upam da bos tudi ti naletela na kaksno tako osebo iz stroke kot jaz in z veliko svoje volje vsaj omilila bulimijo.
Lep pozdrav!
Nisem strokovnjak za to.Probala pa ti bom pomagati.Najprej razmisli zakaj si začela bruhati.Ponavadi se take težave začnejo ko nekdo ki je malo močnejši dobi grajo od kakšnega ki je suh in mu ta reče ti si grda debela in da moraš shujšati.Takrat se začnejo težave,sploh pa pri mlajših dekletih,ki hočejo biti suhe.Če hošeš da se bodo težave prenehale boš morala najprej razčistiti pri sebi,kaj hočeš.Ne smeš razmišljati ,da si grda debela in se tudi ne ozirati na tiste ki ti to govorijo.Pusti naj ti govorijo kar hočejo,ti veš da si lepa in konec.Počasi probaj jesti pomalem in to obdrži v sebi.Vsak dan pojej malo hranljive hrane in to obdrži v sebi.Zelo težko bo Ker si telo zelo utrudila z bruhanjem.Ko nekaj poješ ,pojdi na sprehod dobro se boš počutila in ne v kopalnico.Boš videla da ti bo uspelo.Samo razmišljaj pozitivno in ne uziraj se na druge.
Živjo Maša,
zanimivo vprašanje si postavila, žal pa ti odgovora ne morem dati. če bi ti povedala kako učinkovito bruhati, ne bi bila noben prijatelj, ker bi ti naredila več škode kot koristi. lahko pa ti povem, da po bruhanju si zobe ne umivaj vsaj pol ure, da zaradi kisline, ki se ob tem sproži, ne boš uničila zob. Vsaj to lahko naredim.
V čem je razlog, da vidiš bruhanje kot rešitev, kaj bi rada dosegla? kaj se dogaja v tvojem življenju, da potrebuješ trenutno tako uničevalno vedenje do same sebe?
V primeru, če boš želela ušesa, ki bi ti prisluhnila oz. oči, ki bi prebrale napisano, smo tu zate. Ravno tako, če boš potrebovala podporo in pomoč pri iskanju informacij za izhod iz bulimije in stradanja.
Želim ti, da bi imela teden posut s sončnimi žarki, da bi toplo svetili nate in ti vsaj delček notranjega miru zagotovili. Imej se lepo, kolikor se imaš lahko.
Tatjana
Zdravo,
tudi sama imam izkušnjo, ko nisem naletelena na “prave” ljudi, vendar sem še vedno optimist in prepričana, da obstaja tudi pot navzgor in ne samo navdol. Še vedno imamo vsi možnost zaživeti normalno življenje.
Mislim, da si lahko pomagamo tudi medsebojno, že, če si prisluhnemo, se pogovarjamo, drug drugega vzpodbujamo. Če želiš, mi piši na mail, ki se glasi: [email protected], oz. mi lahko pišete vsi, ki imate interes po pogovoru.
LP
Punce zdravo,
Jaz sem pa ena tistih, ki se je že zelo dolgo časa nazaj pozdravila od tega. Bulimijo sem imela cca -6-7 let in to je bilo že kar 15 let nazaj.
To je bila ena najtežjih stvari, ki sem jo naredila v življenju, ker gre za samopodobo in zelo zelo trdno voljo, ampak tako kot za vsako drugo stvar (npr. odvajanje od kajenja) se moraš odločiti sam in za svojo odločitvijo stati in vztrajati.
Poskušajte se navaditi na občutek hrane v želodcu – malo hrane, redni obroki, urejen urnik, zamotite se s športom in drugimi dejavnostmi, ne kupujte hrane – sploh junk food-a. Če živite v družini se zaupajte komu, da vam lahko pomaga in ne poskrbi za to da je shramba in hladilnik vedno poln.
Verjamem, da vam bo uspelo. 🙂
živjo!!
tudi sama imam buliimijo,že 7 let,,,,rada bi prenehala z tem aa e vem kako…vsak dan je težje….sploh ko gledam prijatelje kako se veselijo se imajo fajn,,,jaz pa:(((((((((( ne morem več,,,,veliko razmišljam tudi o tem da bi se končalo moje življenje…saj to ne vodi nikamor,,,,nikakor ne morem povedati doma,,,ker mi ne bodo pri tem pomagali,ne vem kaj naj storim in k komu se naj obrnem,,???,:((((
pozdravček!!!
Draga Tija, verjamem, da ti je grozno težko biti v tem začaranem krogu. Izgleda, da si do konca obupana, ko razmišljaš celo o tem, da bi si vzela življenje. Mogoče se ti bo zdelo, da to kar ti pišem ni resnično in ni mogoče vendar je – lahko je bolje, lahko je drugače in JE IZHOD IZ TEGA. Tega ti ne pišem zato, ker si napisala, da razmišljaš o tem, da bi se ubila. Kadar nimamo drugih rešitev, velikokrat msilimo, da je to edini izhod. Vendar so ljudje, ki poznajo rešitve in so punce in fantje, ki so bili na istem razpotju kot ti in so prišli ven iz tega začaranega kroga. Živlejnje je vredno živeti. Ti si vredna, da živiš.
Oblik pomoči je veliko. Poiskati pomoč ne pomeni nujno povedati staršem. To je v celoti tvoja odločitev. Če jim boš sploh kdaj povedala. Ni pa to potrebno za ozdravitev.
Zanima pa me, si resnično želiš boljšega živlejnja zase, si prirpavljena delati na sebi in hoditi na pogovore, skupuine ali svetovanja? Možnosti pomoči je veliko – največ v Ljubljani, vendar tudi drugod po SLoveniji. Ker ne vem iz katerega kraja si, ti težko napišem naslove, imena oseb ali telefon. Lahko mi pošlješ zasebno sporočilo, če želiš – tudi ta možnost in je, ali pa napišeš le za akteri kraj, območje Slovenije te zanimajo ti podatki – Ljubljana, Kranj, Mariborm in okolica, Ptuj npr.
Če bi želela redno, dnevno pomoč je v Ljubljani za to najboljši KOMZ na zaloški 29. Veliko podatkov od njih izveš na internetu. Tam delaš različne oblike terapij na enem mestu, si pa lahko notri dalj časa – seveda imaš pravico iti ven, v emsto se sprehajati, ipd – če še hodiš v šolo poskrbijo tudi za to, da se zraven imaš možnost učiti. Poleg tega imaš tam redne terapije, pogovore z zdravniki, skupinsko delo, terapijo z glasbo – veliko ponujajo.
Praviš, da si razmišljala, da bi si vzela življenje. Kako pa bi to naredila – si že kaj razmišljala o tem?
Veliko ljudi, ko je v stiski to vidi kot edini izhod. NI PA EDINI IZHOD. IN LAHKO SIS PET SREČNA. RES. ODVISNO JE OD TEBE. SE BOŠ ODLOČILA ZA POMOČ IN ZDRAVLEJNJE ALI ZA KONEC SVOJEGA ŽIVLJENJA?
Pri tem vedi, da so ljudje, ki te imajo radi in jim ni vseeno zate. Če pa ne vedo kaj se dogaja s tabo, ti ne morejo pomagati.
Poišči svoje sonce in pomoč – to je dobra rešitev problema – in spet boš lahko dihala.
Tu smo zate.
Za konec mogoče še ena misle, ki se mi je porodila:
NI BISTVO ŽIVLJENJA V TEM, DA NIKOLI NE PADEŠ, TEMVEČ V TEM, DA SE PO VSAKEM APDCU POBEREŠ. IN VEDI, ČE ŠE NI DOBRO, ŠE NI KONEC.
tATJANA