Pozdravljeni!

Stara sem 23 let, v zadnjem letu sem shujšala 12 kilogramov in sedaj pri 170 cm tehtam 60 kg. Problem je v tem, da se zelo bojim, da se bom nazaj zredila in imam zaradi tega naslednjo strategijo: če vem, da bom tisti dan še športno aktivna, potem pojem tudi kakšno sladkarijo (predvsem se nabašem za zajtrk – takrat si to dovolim), če pa vem, da ne bom nič aktivna, pa pojem samo zajtrk in kosilo, potem pa samo še sadje. Če pa kdaj pojem kaj sladkega tudi ko nič ne migam, imam grozno slabo vest in sem zamorjena in mislim samo na to, kako sem preveč pojedla, pa če je to samo kak piškot ali dva.
Na živce si grem ža s takšnim razmišljanjem, samo občutek, da sem se zredila, zato ker zadnjih nekaj dni nisem bila fizično aktivna, je obremenjujoč.
Imate mogoče kakšen streznitven nasvet?

Hvala že vnaprej.
Viktorija

Draga Viktorija,
svetujem ti, da si prebereš kakšno od naslednjih knjig, ki govorijo o preokupiranosti s hrano na precej poljuden način, a ti tudi dajo misliti o odnosu do hrane v povezavi s povsem drugimi področji življenja:
– Ko hrana ni več hrana
– Ne kaj ješ, kaj te žene, da ješ
– Proč z namišljeno debelostjo.

To samo v uvod, sicer pa ti žal ne morem postreči s kakšnim streznitvenim nasvetom, razen z vprašanjem, ki je dobro, da si ga tudi sama zastaviš: Ali je še kaj v tvojem življenju, kar ti vliva občutek samozavesti, razen tvojih 60 kg? Kajti cena za obdržanje točno 60 kg izgleda zelo visoka, kot opisuješ…
Sladkarije in običajne večerje (ne le sadje in solatke) niso noben zločin v življenju in nas tudi ne zredijo, če smo normalno aktivni (torej tudi nekaj fizično aktivni). Kot vidiš, se ti zapleta tako, da bolj ko se odpoveduješ običajnim večerjam in sladkarijam, bolj te mamijo in okupirajo tvoje misli.
Morda se boš po tem, ko boš prebrala kaj od naštetih naslovov, lažje poglobila tudi v vprašanje, kaj te sicer gloda v življenju in bi zahtevalo tvojo pozornost, pred čemer si “pobegnila” v preokupiranost v hrano. Zgolj red in disciplina pri obrokih, sladkarijah in gibanju zelo verjetno ne bosta dovolj, da dosežeš “večni mir” glede hrane in kilogramov…
Če boš ocenila, da potrebuješ še kaj pomoči, se oglasi na kakšnem od naslovov, kjer nudijo pomoč, ko se začne “zapletati s hrano” – pa ne mislim kakšnih klubov za hujšanje…

Ana Ziherl