Pozdravljeni,

Oglasam se vam…pravzaprav s tezkim srcem. Navkljub vecletnemu zdravljenju, me ob vsakem priznanju oziroma lastnem etiketiranju, da imam motnjo hranjenja, se vedno preplavi sram. Morda tudi zato, ker imam tovrstne tezave ze precej dolgo, pa jih navkljub prizadevanju ne morem resiti.

Prosila bi vas, v kolikor je to mogoce, da mojega pisma ne objavite. Prosila bi vas le za odgovor na moje vprasanje. Razlog ne lezi le v tem, da zelim svoje tezave zadrzati zase, temvec predvsem v tem, da nocem nikogar spraviti v stisko ali mu odvzeti upanje. Vem, kako pomembno je slednje.

Stara sem 25 let. Zadnjih 9 let se mi izmenjujejo obdobja anoreksije in bulimije, nekoliko manj casa pa sem delezna tudi redne psihiatricne obravnave. Veckrat sem bila hospitalizirana- od KC-endokrinoloski oddelek do psihiatricnih bolnisnic. Toda navkljub ustrezni pomoci in mojim velikim prizadevanjem, da bi se resila iz tega jeklenega obroca motnje hranjenja, ostaja le-ta moja stalna spremljevalka.

Zavedam se svoje zasvojenosti, zavedam se tudi posledic mojih “prehranjevalnih vzorcev”- ne le v fizicnem, pac pa tudi v psiholoskem, socialnem,…smislu. Na vecino mojih pretezno anoreksicnih vzorcev razmisljanja, si uspem podati svoj lasten protiargument in izniciti navidezno dobrobit mojega bega v stradanje. Zdi se mi, da SEM mocnejsa od glasu anoreksije-sklepam po tem, ker sem se ze veckrat izmaknila objemu smrti, ki je bil le korak stran od moje ogrozujoce nizke teze. Dan za dnem sem povecevala vnos kalorij…zlicko za zlicko…Bilo je tako zelo naporno, tako bolece, veckrat sem ob hranjenju dobila panicne napade… Vem, kako boli, ko je hrana tvoje vse, ko se misli vrtincijo le okoli nje, ko ni prostora za racionalno razmisljanje, resevanje izvornih tezav, ko ni prostora za blizino socloveka, pozitivna custva. In vem, kako s casom postanes brezcuten robot tik pred propadom. Ko ne mores vec hoditi, ko komaj dihas, ko ti izpadejo skoraj vsi lasje, ko ti pocasi zacno odpovedovati organi… Vem tudi kako je, ko ti srce preneha biti. Vse to sem izkusila na lastni kozi… A vendar me neprestano vlece spet nazaj…v stradanje. Trenutno sem spet v anoreksicni fazi, vendar moja teza ni tako ogrozujoca. Vse navidezne dobrobiti anoreksije sem iznicila…ostaja pa le se en razlog, ki zdaj vneto poganja to kolesje motnje hranjenja. Navkljub obilici truda, ki sem ga vlozila v terapijo (poleg AN/BU imam se psihiatricno bolezen) ostaja zakoreninjen v meni. Zato se mi poraja vprasanje, ali bom kdaj izstopila iz tega drvecega vlaka. Vem, da se moram posvetiti tistemu “razlogu”, ga razresiti, eliminirati iz mojega zivljenja, vem, da bo potem lazje… pa vendar me v tem trenutku zanima, KOLIKO LAZJE…

Ali je od motnje hranjenja sploh mogoce povsem okrevati? Ali morebiti v cloveku ne ostaja vedno nek moten odnos do svojega telesa in nagnjenost k nadzoru nad njim?Je mogoce eliminirati custven odnos do hrane, prezreti njeno simboliko? Kako obsezno je morebitno okrevanje? Kaj zajema?

Morda se vam zdi moje vprasanje absurdno, nepomembno, pa vendar bi vam bila izredno hvalezna, ce bi mi skusali podati odgovor. Tezko se je namrec boriti, ce na koncu tunela ne vidis luci. Nekaj casa lahko prezivis tudi brez nje-kadar pa se okrevanje vlece in vlece, zacne obup pocasi parazitirati tvoje misli in paralizirati tvojo voljo. Tezko mi je, ker je moja druga psihiatricna tezava neozdravljiva, zatorej dozivljenjska. Torej vem, da ne bo nikoli boljse, da pa bodo obstajala obdobja, ko se simptomi umaknejo v ozadje zavesti. S tem sem se sicer sprijaznila, rada pa bi se vsaj resila motnje hranjenja.

Hkrati bi rada izkoristila to priloznost, da se vam zahvalim za vse, kar ste do danes storili za nas, ki trpimo z motnjo hranjenja. Res iskrena hvala!

Prav lepo vas pozdravljam v upanju, da mi boste podali sporocilo z optimisticno noto.

Erika

Draga Erika, ki že več let skušaš okrevati za motnjo hranjenja:
Žal mi je, da ti kljub prizadevanju in strokovni pomoči okrevanje uspeva bolj slabo. Menim, da če si želiš okrevati, potem je dobro da zdaj, ko upam vsaj, da nisi v življenjski nevarnosti, poiščeš znova pomoč, ali pa se vsaj v miru vsedeš in pogledaš, kaj te po tvojem mnenju ovira, da okrevanja “ne izpelješ” toliko kot bi rada? Kaj te zaustavi, da ko začneš okrevati, na eni točki odnehaš oz. se zaustavi?
Je to občutek, da je pretežko? Ali “zaspiš na lovorikah” trenutnih uspehov – v smislu, da “zdaj pa že veš, kako si pomagati” in potem nehaš obiskovati skupino, svetovanja, zapustiš bolnico? Izgubiš smisel, zakaj se sploh toliko truditi, ko so pa uspehi tako počasni? Te je preveč strah določenega problema, ki se skriva za motnjami hranjenja, ob katerega trčiš?
To je le nekaj možnosti, zakaj se okrevanje ustavi. Včasih se lahko zgodi tudi to, da je potrebno zamenjati obliko pomoči – nekdo ti je lahko pomagal do neke točke, naprej pa ne najdeta več skupnega jezika…

Naj ti pa rečem nekaj za vzpodbudo: okrevanje je možno, in to toliko, da hrana ni več problem, ni središče misli in bojev, ni preokupiranost, ampak postane nuja, pa tudi užitek – kakor za koga. A zelo v grobem lahko rečem, da je to možno predvsem, če se oseba loti reševanja problemov, ki se skrivajo za motnjo hranjenja, če poišče in sprejema podporo, se uči drugačnega načina reševanja stisk, ravnanja s čustvi in potrebami…
Torej: ni za obupati, četudi se je že nekajkrat ustavilo oz. zapletlo.
Ana