Draga Ana!
Zelo sem vesela,da ste se odločili pomagati ljudem kot sem jaz. Za začetek bi rada povedala,da sem stara 17 let in že dve leti trpim za bulimijo,pravzaprav sploh ne trpim ker mi je to bruhanje že tako prišlo v navado da je postalo že del mene. Če pomislim nekaj let nazaj kar ne morem verjeti kaj je iz mene ratalo.Iz samozavestne deklice sm se spremenila v odvisnico od hrane.Priznati vam moram da ste prvi ki sem se vam to zaupala,saj to že dve leti tiščim v sebi ker se sramujem svojega početja!Pravzaprav sploh nisem obsedena z odvečno težo al pa svojo podobo,enostavno rada jem in potem to izbruham kar se preveč najem. Kako se to sliši enostavno,samo še zdeleč ni tako.Če pomislim kako se neodgovorno obnašam do svojega zdravja se kar zamislim nad sabo. Zelo rada bi sama to premagala,ker vem da sem toliko močna.Bojim se iti k zdravniku ali v kakšno posvetovalnico,zato bi zelo rada dobila kakšno dopisovalko ki jo pestijo podobni problemi kot mene.
Že v naprej se vam zahvaljujem za vašo pozornost.
Sabina

Draga Sabina,
praviš sicer da si dovolj močna, da bi se sama rešila bulimije, le da rabiš kakšno dopisovalko, ki gre čez podobne teežave kot ti.
Hm, glede na naše izkušnje pomoči pri motnjah hranjenja, bi rekla, da zna biti tak način okrevanja zelo tvegan in še dolgotrajnejši kot sicer. Zakaj?
Naj ti razložim: Strinjam se s teboj, da si pogumna – a predvsem zato, ker si nekomu povedala za svoje težave s hrano. Sicer pa bi rekla, da so se motnje hranjenja po nam znanih primerih izkazale za trd oreh, ki običajno zahteva neko strukturirano pomoč ali vsaj podporo bližnjih in trdo delo po kakšni dobri literaturi za samopomoč.
Del težav pri blulimiji in drugih motnjah hranjenja je tudi to, da se človek izolira od podpore drugih in za prijateljico vzame to svoje “početje s hrano”. Preokupiranost s hrano daje navidezen občutek topline, prežene druge probleme, ublaži jezo ali žalost ali praznino – poleg vsega tega pa človeka izmuči in nekako se človek vedno bolj zapira v svojih intimnih problemov stran od ljudi. Prav zato se mi zdi pomemben del okrevanja poiskati in sprejeti podporo bližnjih, začeti reševati skrite probleme za bulimijo – pri tem pa ponavadi človek rabi še podporo in pomoč strokovnjaka ali vsaj skupine za samopomoč.
Odločitev pa je seveda tvoja, želim ti predvsem uspešno okrevanje
Ana