Spoštovani!
Všeč so mi vaši odgovori,zato upam,da boste lahko svetovali tudi meni.Do marsi
katerih spoznanj sem prišla že sama,vendar so dolgoletni vzorci obnašanja pre
globoki,da bi jih spremenila sama.Kje naj začnem?Mogoče kar v otroštvu…Bila
sem vsestransko nadarjen in ambiciozen otrok.Do pubertete…Takrat se je začelo moje umiranje na obroke,ki praktično traja še danes.Dovzetna sem postala za igre
med materjo žrtvijo in vedno bolj z alkoholom zasvojenim očetom.Opustila sem aktivni šport,postala manj uspešna v šoli.Navezala sem se na fanta,ki ga oče ni prenesel.Logična posledica vsega tega,je bila tudi prekinitev komaj začetega študija.Toda drugače kot v svojo škodo sploh nisem znala reagirati.Z istim partner
jem sva po nekaj burnih slovesih in ponovnih zbližanjih osnovala družino.Ko sem dobila prvega otroka, je moj oče zaradi posledic alkoholizma umrl.Najin nerešen odnos sem nadaljevala s partnerjem,ki mi je s svojo nezrelostjo in neodgovornostjo
nudil prav to,kar sem rabila.Vsa ta leta sem ga želela spremeniti,prevzela sem nase vse obveznosti za družino.Zapletava se v medsebojne igrice in mučiva drug drugega.Vedno pogosteje zapadam v depresije,pri katerih je večkrat prisotna tudi bulimija.Vse se stopnjuje zadnje leto,ko so prisotni tudi finančni problemi.K moji negativni samopodobi(nikoli tudi ni bila pozitivna), je pripomoglo tudi to,da sem lani pri prvi oviri spet pustila ponovno začet študij. Poskušam igrati pred otroci,toda
posledice vsega se že kažejo na starejšem sinu, ki se zapira vase in je neuspe
šen v šoli.Rada bi zaživela drugače,velikokrat imam občutek, da mi manjka le še
malo,spet drugič se mi zdi,da sem v breznu.Pogosto se zalotim,da praznino in ne
mir v sebi nadomestim s hrano.Upam,da sem vam povedala toliko o sebi, da mi boste znali svetovati ,kakšna pomoč bi bila zame primerna.Tako ne morem več naprej,saj imam včasih občutek, da bom popolnoma odpovedala.
V pričakovanju odgovora vas lepo pozdravljam!
vas lepo pozdravljam

Draga Katja,
Tale rubrika naj bi bila bolj namenjena vprašanjem glede motenj hranjenja, pa v tvojem pismu nisem zasledila nič o tem. Mogoče si pri vsem opisovanju ozadja tvojih težav sedaj, pozabila napisati da te muči tudi hrana.
Kakorkoli že, precej poglobljeno razmišljaš in povezuješ sedanjo situacijo tudi z življenjem v zgodnejših letih. Doživljanja iz otroštva in dobe odraščanja tudi v kasnejših letih puščajo na nas “neke sledi” – pa naj bodo prijetne ali manj prijetne.

Kar bi ti pa rada napisala v odgovor, je to, da poišči neko podporo – ttako strokovno (neko svetovalno ali psihoterapevtsko pomoč) kot tudi v krogu tvojih bližnjih, če se le da. Ko nam je težko, je podpora pomembna.
Lep pozdrav
Ana

Katja,

mislim, da pravilno razmišljaš. Nerešeni odnosi iz preteklosti potiskajo čustva na rob in tako postajamo “avtomati” za opravljanje vsakodnevnih opravil. Tudi to delamo avtomatsko,…pozabljamo da smo ljudje, in prav tako pozabljamo nase tudi kadar se bašemo. Namesto tebe ne more nihče narediti ničesar. Lahko pa ti pomagamo s pogovorom. Piši, kaj bi ti rada počela, kako bi rada zaživela,… zelo prijazno vsem odgovori tudi gospa Jagoda in druge, prepričana sem, da boš na teh straneh našla oporo za svoj nov način življenja.
LP Nena