Pozdravljeni!

Me veseli, da se je končno pojavil forum o motnjah hranjenja, saj se mi zdi, da je število obolelih v zadnjih letih precej naraslo. Moje osebno mnanje o tem je, da to posledica prevelikih obremenitev in pritiskov okolice iz vseh strani, strmenje v popolnost in vpliv materializma. Tudi sama se soočam s tem in spoznavam bolezen, saj se mi je predkratkim zaupala prijatelica, ki je (kot pravi ) prebolela bulimijo za katero je trpela 3 leta in pol. To niti malo ni njej podobno in moram povedati, da sem bila nekaj časa kar v šoku, saj enostavno nisem mogla tega dojeti. Problem pa je v tem, da sedaj dvomim o vsaki njeni izjavi, vklučno z to, da že eno leto ni bruhala. Močno me skrbi, saj se je od dneva ko mi je povedala zelo odtujila, čeprav še vseeno slišiva skoraj vsak dan. Predvsem se mi zdi najin dialog čisto brez konteksta in se mi zdi, da včasih govoriva po telefonu same formalnosti. Jaz osebno ji nudim vso oporo in jo niti za sekundo nisem obsojala. Skušam ji pomagati, po drugi strani pa nočem pretiravati z nasveti, ker je prav, da se odloči po svoji volji in vesti in jo zato včasih podprem v stvareh, ki se mi ne zdijo najbolj pravilne. Tudi ona je kljub vsem težavam vedno pripravljena pomagati in vedno najde lepo besedo za vsakega. Težava je v tem, da se malo manj zaupa in me močno skrbi, če je resnično vse vredu z njo. Močno upam, da je njena odvisnost resnično ozdravljena, tako kot zatrjuje sama. Je možno to pozdravit, kar sam, doma, brez zdravnika? Naj povem, da ni šla niti enkrat na pregled k zdravniku, le enkrat je bila v lab. in so ji vzeli kri, pa so ji samo rekli, da je malo slabokrvna, nič drugega. K zdravniku pravi, da ne gre, ker noče imeti take zaznamve v kartoteki, predvesm zaradi službe. Skrbi me tudi , če je fizično vse vredu z njo.

Zanima me vaše mnenje o tem, kako zaupati prijateljici, kako ji pomagati, kakšne nasvete ji dati. Hvala za odgovore in Lp.

Draga Tanita,
našim bližnjim, ki trpijo, želimo nekako pomagati, pri tem pa se včasih srečamo z odpori, zmedo ali pa kar lastno nemočjo.
Glede tvoje prijateljice bi ti svetovala naslednje: Pogovori se z njo odkrito, kolikor le moreš. Povej ji, kaj te skrbi oz. moti v vajinem odnosu in jo vprašaj kaj ona misli o tem. lahko se pomenita tudi, kako bi lahko vajin odnos izboljšali – to glede vajinega odnosa v sedanjosti, neodvisno od bulimije.
Sicer pa je nekaj malega možnosti, da si je prijateljica sama pomagal pri reševanju svoje bulimije, čeprav je to redko. Lahko jo vprašaš kako si je pomagala, saj ni dovolj le odločitev: od jutri naprej ne bom več bruhala, če je bulimija prej trajala kar 3 leta. A če ti zatrdi, da je z njeno bulimijo konec, potem je najbolje, da v to ne drezaš več s svojimi dvomi – razen da seveda spregovoriš o tem, kaj te skrbi glede vajinega odnosa, glede bližine… Ali pa glede sprememb, ki jih opaziš pri njej.
Lahko pa si prebereš tudi več informacij za bližnje pri motnjah hranjenja na strani med.over.net ali domači strani Ženske svetovalnice

Draga Tanita,
našim bližnjim, ki trpijo, želimo nekako pomagati, pri tem pa se včasih srečamo z odpori, zmedo ali pa kar lastno nemočjo.
Glede tvoje prijateljice bi ti svetovala naslednje: Pogovori se z njo odkrito, kolikor le moreš. Povej ji, kaj te skrbi oz. moti v vajinem odnosu in jo vprašaj kaj ona misli o tem. lahko se pomenita tudi, kako bi lahko vajin odnos izboljšali – to glede vajinega odnosa v sedanjosti, neodvisno od bulimije.
Sicer pa je nekaj malega možnosti, da si je prijateljica sama pomagal pri reševanju svoje bulimije, čeprav je to redko. Lahko jo vprašaš kako si je pomagala, saj ni dovolj le odločitev: od jutri naprej ne bom več bruhala, če je bulimija prej trajala kar 3 leta. A če ti zatrdi, da je z njeno bulimijo konec, potem je najbolje, da v to ne drezaš več s svojimi dvomi – razen da seveda spregovoriš o tem, kaj te skrbi glede vajinega odnosa, glede bližine… Ali pa glede sprememb, ki jih opaziš pri njej.
Lahko pa si prebereš tudi več informacij za bližnje pri motnjah hranjenja na strani med.over.net ali domači strani Ženske svetovalnice

Draga Tanita,

takole bom zacela, tudi sama sem imela bulimijo in zdelo se je nemogoce toda ozdravila sem na koncu sama in s pomocjo druzine ter dobrih prijateljev, čeprav vem, da me bodo obcutki spremljali celo zivljenje. Mnogi zatrjujejo, da to ni mogoce, da to ne gre tako brez zdravniske pomoci, ampak dejstvo je da kakorkoli hocejo drugi iskati v tebi neke vzroke, ki seveda obstajajo je tu dejstvo, da to pocnes ti in to pocnes sebi-in da rabis ob sebi ljudi, ki te poznajo in vedo kaj preneses in kaj ne-ne vem jaz lahko recem, da sem bila med drugim tudi hospitalizirana, da pa je bilo tam vse le se slabse.

Poglej nikar naj te ne skrbi, ker verjetno je prijateljici še tezje kot tebi, zaupala ti je nek mracen del sebe in verjetno je zmedena – poskusaj jo razumeti, pogovori se z njo, ker verjetno jo dobro poznas in znas ravnati z njo. Odkrito ji reci, da imas neke dvome ( verjemi ne bo ti zamerila) – da ne ves ali je to strah ali pa ti ima ona mogoce se vseeno kaj za povedati – ves mogoce je skozi to ko ti je zaupala tezavo hotela tvojo pomoc, mogoce je skozi to hotela kaj nakazati, pa ji ti ne znas prisluhniti. Draga moja jaz sem s prijateljico pretrpela marsikaj, ampak verjemi – res sem ji dolgo lagala in prikrivala in to je znacilno za bulimike, da tajijo, toda ko sem ji enkrat povedala resnico nisem nikoli vec lagala. vem kaj te pesti, tudi moja prijateljica mi je takoj rekla, kako bom pa sedaj vedela ce govoris resnico. Ne bos sem rekla,…lahko pa mi verjames, in verjela mi je, zaupala vame, kljub temu, da sem ji prej 5 let lagala o mojih problemih.

To kar ti hocem povedati je, da se še enkrat pogovori z njo, ker po moje je prestrasena in se odkrito pogovorita in če si taksen clovek, ki se zna poprijeti s temi problemi ji stoj ob strani, toda zavedaj se, da bos morala cez pekel, ker ta bolezen kolikor se slisi enostavno je eno grozno trplenje, ki ga mnogi ne razumejo.
Se pa LAHKO , ceprav kakor je rekla gospa Ana REDKO tudi s svojo pomocjo,..oz. pomocjo bliznjih.

Lep pozdrav ALySA.