Avtor: TOKRAT NEIMENOVANA
Datum: 06-09-05 23:56

Lep pozdrav

Verjetno se zgodbe v globalu ne razlikujejo dosti med seboj. Zato bom le na kratko opisala situacijo moje mame.
Pred več kot desetimi leti se je ločila od nasilnega alkoholika. Ker pa ni imela možnosti samostojnega bivanja, je še do pred kratkim spala v isti zakonski postelji z bivšim možem. Preživnine in dodatek socialne znaša okrog 42.000sit in od tega zneska je morala bivšemu možu dati vsak mesec za stroške bivanja in ostalo ji je 18000 sit za preživetje in plačilo dodatnega zavarovanja.Tako jo preživljam jaz, saj je brat edini hranitelj družine s tremi odraščajočimi dekleti in ni zmožen sopomoči.
V zadnjih parih letih je mama po inekcijah Interferona postala spremenjena z občasnimi motnjami dementnosti.
PRED 14-TIMI DNEVI JE KONČNO ZAPUSTILA BIVŠEGA NASINEGA PARTNERJA IN SEDAJ PREBIVA V LESENI BARAKI BREZ VODE, ELEKTRIKE IN SANITARIJ.
Sama živim z možem in hčerko in njenim sinom na 49 kvadratih, Trikrat tedensko pa pri nas prespi tudi starejša hči z 4 leta staro deklico in leto dni starim sinom, ki se vozijo v službo in vrtec v Ljubljano. V teh dneh je pri nas kot pri “ciganih”. Mlajša hči v času bolezni čuva sestrine otroke, saj že več kot leto dni čaka na novo zaposlitev in je na zavodu.
Verjetno je odveč, če povem, da nimam fizičnih pogojev, da mamo vzamem k sebi.
Na CSD so me na hitro odpikali, še posebno, ker je njen bivši partner širil o skoraj sedemdeset leti stari in bolni ženski laži o menjavi partnerjev in uživanju pijače, kar je sramotna in ponižujoča laž.
Danes sva z mamo iskali možnosti namestitve, vendar ne vem več kam in kako.
Za dom je potrebno čakati skoraj leto dni, pa tudi finančno nisem zmožna pokriti teh stroškov. Zato tudi najem sobe ali garsonjere ne pride v poštev.
Lepo prosim, če mi lahko kako svetujete in pomagate saj bo mama lahko v tej baraki le še dokler bo vsaj malo toplo
Če potegnem pod vsem črto, je očitno, da bom morala dati svojo mamo v dom. Ne želim sedaj opisovati okoliščin, vendar sem v veliki stiski.

Ali mi lahko kdo pove iz lastnih izkušenj kje lahko zaprosim za doplačilo oskrbnine doma ostarelih. Moji in moževi dohodki “zadostujejo” za doplačilo, vendar zaradi dolgoročnih in kratkoročnih kreditov komaj shajamo. Mož ima le začasno delavno pogodbo. Hči je na zavodu in prejema socialno podporo.

Mama ima minimalno socialno podporo in je brez pokojnine in imetja.

Hvala za odgovore

Spoštovana!

Razmere, v katerih se nahaja vaša mama, so res kritične in res je potrebno hitro ukrepati. Predlagala bi vam, da poskusite iskati rešitev preko naslednjih možnosti:

– Pokličite v Materinski dom Postojna, kjer sprejemajo tudi starejše ženske in se pozanimajte o možnosti sprejema. Povejte, da je mama takorekoč brez strehe nad glavo: Talitakum zavod za pomoč materam in ostarelim Postojna, Ljubljanska 28, 6230 Postojna, tel:05 7203984, e-mail: [email protected]

– Pokličite v več različnih domov za stare in se pozanimajte o čakalni dobi. Morda bi npr. v domu na Črnem vrhu nad Idrijo ali Gornjem gradu hitreje dobili prostor. Seznam domov najdete na strani: . Doplačilo oskrbnine pa vam lahko preračunajo na CSD. Če pa vas bodo slučajno ponovno na hitro odpikali, se obrnite na direktorja/ico Centra in če bo potrebno naprej na MDDSZ ali Varuha človekovih pravic. Na CSD tudi oddate vlogo za oprostitev plačila.

– Če bi za mamo urejali pokojnino, obstaja možnost najema upokojenskega stanovanja, ki se pridobi preko Društva upokojencev ali Občine. Sklepam, da mama nima pogojev za starostno pokojnino, verjetno pa je upravičena do državne pokojnine: .

– Informacije lahko iščete tudi na forumu Pomoč starejšim in bolnim: ali Materialna pomoč: .

Želim vam, da bi čimprej našli rešitev za vašo mamo!

Najlepša hvala za pomoč

Tako vsaj vem , da nisem sama. Danes sem bila pri njej in je bila na začetku popolnoma “utrgana” pa prosim naj mi vsi oprostijo temu izrazu, ampak potem je bila pa popolnoma normalna. Odklonila je vse vrste pomoči. V Črnem v. pravi , da bi znorela, ker se spomni kolikokrat je kot otrok morala tam pešačiti in prodajati maslo in jajca. Saj vem, da je hudo in sem jo prosila, če bi šla za kratek čas v bolnico. Dobila sem pričakovan odgovor, da jo hočem spravit v norišnico in, da ona že ve kako se hočejo ta mladi rešit tastarih in……..

Sedaj imam samo polno dušo tesnobe in pred menoj je teden, ko bom morala prestopiti kar nekaj pragov, ko bom reševala situacijo.

pozdravljeni

Draga neimenovana!

Preženite tesnobo iz vaše duše. Iščite sogovornike za pogovor o tem problemu ter o vaši prizadetosti zaradi materinega obnašanja. Skrb in odgovornost za mamo pa delite tudi z bratom ter s svojimi otroki. Čeprav brat ne zmore prispevati k njenemu preživljanju, pa vam lahko pomaga pri urejanju bivališča za mamo.

Mamine odklonilnosti ne jemljite osebno. Sami veste, da ji pomagajte po svojih najboljših močeh. Preko svojih moči pa pač ne morete iti. Ko boste imeli vse informacije o tem, kaj je možno, ji te možnosti predstavite in naj izbere tisto, kar se ji bo zdelo še najboljše. Težko bo pa katera rešitev idealna za njo. Stari ljudje zelo težko sprejemajo spremembe, zato so takšne reakcije, kakršno ste doživela danes, razumljive. Mama je v zelo stresni situaciji, saj se je ravno preselila, pa tudi tu je le prehodno. Motnje dementnosti pa se na nek način gotovo tudi izražajo. Verjetno se počuti ogroženo, ko opaža, da ji miselne funkcije pešajo, da nima kje biti in se dojema nekoristno, odvečno, drugim v breme. Poleg tega ima verjetno tudi občutek, da izgublja nadzor nad svojim življenjem, sploh pa ko ji omenite bolnico, ki ima na žalost tak negativen in grozilen prizvok, če ima v mislih psihiatrično bolnišnico. Veliko se pogovarjajte z njo, da se bo počasi psihično pripravila na selitev. Glede tega, če bi bilo potrebno zdravljenje, pa se pogovorite z njenim osebnim zdravnikom.

Morda vam bo lažje, če si preberete, kakšno čtivo o demenci, da jo boste lažje razumeli.

Ostanite močni in ne pustite, da bi vas mamino nezadovoljstvo pretirano bremenilo, če se ne bo dalo urediti tako, da bi bila zadovoljna.

Želim vam uspešno reševanje situacije in tudi verjamem, da bo tako.

Gospa Jana lepo pozdravljena

Ko prebiram vzpodbude besede , v meni sije mavrica na črnem nebu. Spomini težkega otroštva bijejo boj med razumom in spomini, ki so mi v otroštvu neštetokrat prinesli solze. Danes pa je v meni ves ocean.

S skrajnimi napori dan za dnem potiskam te spomine in se prepričujem, da je moja mama vendarle moja mama in, da v življenju kljub vsemu nikoli nisem pomislila na kakroli slabega v zvezi z njo. Bojim se, ko jo več ne bo. Že tako vse življenje brez uspeha hrepenim po njej in resnica je, da se bojim bodočnosti in časa, ko v moji moči ne bo moč nič več storiti.

Oprostite mi za tale izliv. Mogoče moja mama ravno sedaj joče in misli name.Navsezadnje ji bom kljub vsemu samo jaz pomagala in to dobro ve.

Ponovno sem se povezala z gospo Jolando na CZSD Šiška in upam na najboljše.

srečno

Draga neimenovana!

Potiskanje spominov težkega otroštva vam ne koristi. Spomini bodo stalno silili na površje, dokler se ne boste z njimi soočili in jih predelali. Kakšna psihoterapija bi bila gotovo dobrodejna za vas. Priporočila pa bi vam tudi katero od knjig: Družine in kako v njih preživeti – Robin Skynner, Drama je biti otrok – Alice Miller in/ali Odločitev je vaša, vodnik za samoterapijo – Janette Rainwater. O pomanjkanju ljubezni od matere pa je bilo govora v eni prejšnjih tem, katere link navajam: (drugi odgovor).

Dovolite spominom in z njim povezanimi čustvi, da pridejo na površje. Šele po tem boste lahko začeli odpuščati mami vse kar je bilo. Dokler pa tega, kar je bilo, ne priznate, ubesedite in čustveno predelate, pa ji tega ne morete v resnici odpustiti, ker ne veste, kaj bi ji odpustili.

Srečno tudi vam!

Spoštovana gospa JanaMetelko
Lepo pozdravljeni in še enkrat hvala za dobre besede in nasvet.
Pred dnevi sem ponovno prebirala svoje poste in odgovore in po naklučju našla bilko, ki bo morda mami omogočila državno pokojnino in na osnovi te tudi upravičenost do dodatka za nego na domu.

Oglašam se pravzaprav , ker so vaše besede vsekakor dobronamerne, a v življenju včasih kljub lastnemu trudu ne uspemo pozdraviti notranjih brazgotin, ker nam to onemogoča prav povzročitelj.

Prepričana sem bila , da sem v sebi že predelala in odpustila, pa je v dani situaciji moja mama izjavila- da, da še premalo sem te, še premalo je kri špricnila, ko sem te s šibco

Ob tem ne moreš ostati ozdravljen- če bi bila alkoholik bi morda na dušek enega zvrnila vase
In ker nisem alkoholik, sem si dovolila, da se je rana odprla in krvavela

Življenske težke izkušnje človek ne more pozabiti in ob srečanju z trenutkom, ko te spomni nanjo se rana vedno odpre. Tu tudi psihoteraoija ne more nič, niti prebrane knjige

srečno