Moj fant je biseksualec, oz. čutti spolno nagnjenje tudi do istega spola, čeprav spolnega nagnjenja do moških v fizičnem smislu ni nikoli uresničeval (in ga tudi ne misli). Naj še dodam, da je imel pred mano že dve romanci (z ženskama, seveda), doživljal je prave zaljubljenosti, preko tega je tudi še bolj utrdil svoje prepričanje, da si lahko normalno ustvari družino.

Želi si torej ustvariti ‘normalno’ družino z mano, imeti otroke. Vendar se nekoliko boji, da bi tudi otroci podedovali njegovo istospolno nagnjenje. O kakšnih verjetnostih podedovanja sploh lahko govorimo, kaj pravi znanost na to? Koliko večjo preddispozicije bi imel najin otrok za istospolno usmerjenost (če izkjučimo vpliv okolja)?

Ali je neodgovorno imeti otroka, če veš, da obstaja nekoliko večja verjetnost, da ta podeduje kakšna istospolna nagnjenja? Ali sploh lahko govorimo o (ne)odgovornosti? Mar ni potemtakem neodgovorno imeti otroka tudi v poznih tridesetih (ženske), ko je toliko večja verjetnost kromosonmskih napak pri otroku?

Spoštovana Karksenija,

moje mnenje je, da takšno dejanje ni neodgovorno.
Glede dedovanja bi vam moral odgovoriti strokovnjak medicinske stroke, vendar kolikor smo lahko prebrali, ni dokazov o dedovanju spolne nagnjenosti. Vendar saj veste, kaj vse eni dokažejo kot dobro, drugi kot slabo.

Bi pa želela reči nekaj drugega. Recimo, da bi potencialni sin bil biseksualec. Zdaj pa vprašanje: A potem zaradi tega nima pravice živeti? Je potem bolje, da ga ni?

Pa kaj potem, če je biseksualec. Eni so pa hetero eni pa homoseksualci. Je vaš partner kaj drugačen od moških? Je slabši zaradi svoje nagnjenosti?
Po mojem mnenju mora posameznik to le sprejeti pri sebi, družba in okolica pa tako ima vedno nekaj za povedati; čez suhe, pa debele, pa “male ljudi”, žrtve spolnih zlorab, pa priseljence, pa tiste, ki so se odselili…in tako naprej. Teh kategorij je veliko. Lahko bi jih naštevali še naprej, pa nima pomena se ubadati s tem.

Želim vam reči, da izstopite iz sveta popolnost v ta realni svet. Kjer smo vsi drugačni in vsakemu kaj fali. Razlika je le, da si eni pred tem zatiskajo oči. Tistim “najbolj popolnim” pa ponavadi najbolj fali. Če ne že pamet, potem zagotovo srce.