Moj dedek je star 73 let. Moja babica-njegova žena, pa 64 let.
Dedek je bil vedno glava družine in vedno se je ubogalo njega, delalo tako kot je on hotel…vse to je veljalo tudi za njegovo ženo.
Do lanskega poletja je bilo vse o.k., kljub temu, da je babica bila celo živ. z njegove strani zapostavljena, vendar se ni nikoli pritoževala.Lani pa se je dedek po 30 letih odločil, da ne gre več v toplice (tja sta hodila že 30. let vsako leto 2x)- ker mu ne pomagajo, zato je šla babica sama (smo ji tudi mi tako svetovali, pa tudi dedek je rekel naj kar gre…).
Takrat pa se je vse začelo…ko je prišla po enem tednu iz toplic, jo je začel napadat da je kurba, prasica…jo obtoževal nečednosti, se nanjo celo fizično spravil (začel jo je daviti)…in od takrat ni miru!!
Se vsake toliko začne normalno obnašati, pa spet pride dan, ko je totalno”nor”.
Grozi babici, jo žali…največji problem pa je to da se ga babica boji.
Še vedno mu kjub vsemu streže 5 krat na dan, mu pere lika….vse dela tako kot hoče, samo da se ne bo razburja…
Do tedna nazaj je bil kar znosen, ta teden pa ponovne vse enako kot do pred pol let-žali, laže kam hodi(danes naj bi šel v cerkev, pa je šel na primorsko po vino), se grdo drži, brunda namesto govori………RES JE NEZNOSEN.
Mi pa ne vemo kaj storiti…sprva smo mislili da je le ljubosumen in nagaja ker je šla sama v toplice, toda vse to je po letu (se nam zdi) preraslo v bolezen…Babica se nam smili ker joka, se trese, boji…

Dedek se noče zdraviti in za vse krivi njo-da mu slabo kuha, ga draži…On pa z njo ne spregovori besede, razen ko jo nadira???

LEPO PROSIM SVETUJTE NAM, KAJ NAJ STORIMO??

Pogovarjamo se o tem, da bi babica za nekaj časa prišla k nam “živet”, da bo vsaj spala normalno (mislim da ni že leto dni), pa se bojimo da bi si on kaj naredil, se zapustil, začel piti…???

KAJ NAJ STORIMO??

p.s. ima tudi močno sladkorno bolezen)

lep pozdrav….Pancy

Pancy, napisali ste:

…ko je prišla po enem tednu iz toplic, jo je začel napadat da je kurba, prasica…jo obtoževal nečednosti, se nanjo celo fizično spravil (začel jo je
daviti)…in od takrat ni miru!!
… pride dan, ko je totalno”nor”. Grozi babici, jo žali…največji problem pa je to da se ga babica boji.
…RES JE NEZNOSEN.
…Babica se nam smili ker joka, se trese, boji…

Potem pa rečete, da se bojite, da bi si on kaj naredil, se zapustil, začel
piti…???

Oprostite, ampak, ali se slišite?

S takšnim razmišljanjem pridemo do tega, kar se je zgodilo babici.
Naj razložim, kaj mislim s tem:
Ženska si misli: potrpi, da bo mir, bodi tiho in naredi vse, kar on zahteva, klečeplazi, da jih ne boš dobila…
Na tak način žrtev podpira nasilje. In to ne smemo delati, če ne želimo biti žrtve.
Obstajajo situacije, kjer je potrebno biti diplomat. Potrpeti, zamižati, vendar ne vsak dan in ne tedne in mesece in leta.

Svetujem vam, da razmislite o tem, kar sem rekla. Ko boste naredili to, se vam bo odgovor jasneje izoblikoval. Kaj točno narediti vam ne morem povedati. To se boste morali odločiti sami. Vi, vaša družina, predvsem pa babica. Ona bo morala potegniti odločitev in mejo, kje se nasilje (to kar doživlja je nasilje), konča.
Poznam ženske, ki niso za nobeno ceno hotele slišati, da imajo možnost zapustiti nasilnega moža. In poznam one druge (ki so po naših ocenah, če to sploh lahko rečem, saj vsak čovek za sebe najbolje ve) prekmalu vrgle “puško v koruzo”. Razlika med njimi je, grobo rečeno, razlika v duševnem zdravlju, ki so ga uspele obdržati.

Najprej se pogovorite z babico in naj ona pove, kaj pričakuje od vas in kakšno pomoč bi želela. Brez tega ukrepanje ni smiselno.

Evo še moje mnenje!

Gre za vprašanje morale in etike. Dedek je očitno zbolel. Z njim bo šlo samo še na slabše. Na koncu vas bo vse nadiral in vam želel, da vas nikoli ne bi spoznal. Zaprl se bo v svoj svet iz katerega bo vedno redkeje pogledal.

Vi ste na drugi strani. Najprej morate dojeti da je bolan. Vsako žaljivko vzemite, kot da vas je pohvalil (da boste vi ohranili svoje duševno zdravje).

Vi ste pomembni in ne on, ki se vedno manj zaveda realnosti. Ali vas bo odnos z njim prizadel in pohabil ali pa ste tako sposobni in prisebni, da boste po njegovi smrti boljša, srečnejša in bolj ljubeča oseba.

V primeru pa, če tega bremena ne morete nositi, moralna in etična dejanja zgubijo tisto pozitivno plat, saj boste uničili svoje življenje in mogoče še življenje moža in otrok – zato dobro premislite kaj delate in kakšne bodo posledice. Pustite si pomagati – to je prvi korak, ki ste ga že storili.

Jurij

NEMUDOMA VZEMITE BABICO K SEBI, NE GLEDE NANJ.

S takim obnasanjem vas ne sme vseh skupaj manipulirati.
Kaj si bo naredil?!?!?! Groza me je, ko to berem. Res da nam ni vseeno zanj. Pa vendar. Resite njo, dokler se le se da.

Kaj bo postalo iz babice (ostalo), zivcna razvalina. Resnicno mu ne smete popuscati. Naj pri vas spi babica, z njo hodite ven, ukvarjajte se z njo.

Skrbite za babico.
Naj vam ne propade (oprostite izrazu) se ona.

Sploh si pa ona (revica) tega ne zasluzi.
…

pozdrav z upanjem na vsem lepse zivljenje

Ana***

Oglašam se s podobno izkušnjo, vendar je v našem primeru žrtev tašča in ne babica. Pri njiju je bila med drugim vzrok tudi pijača. Tast je grozil, zganjal ljubosmje, kuhal mulo, se znašal nad ženo…, dokler ji ni prekipelo in je prišla k nam. V začetku je bilo hudo, vendar se je pobrala in je sedaj spet ok. Če ne bi odšla, bi bila danes že psihična razvalina – veliko ji sploh ni več manjkalo. Kljub temu moram povedati, da je svojemu možu dala še eno priložnost, ki pa je ni hotel izkoristiti.
Zato babico čim prej vzamite k sebi in rešite vsaj njo!

lep pozdrav,
ajla