Prebiram Vaše odgovore vsem nam, ki sm se znašle v taki ali drugačni stiski. Oprostite mi, ker se mi zdijo večinoma preveč teoretično pravilni. Težko je namreč pridobiti samozavest samo ob branju knjig, pa najsi bodo še tako kvalitetne in poučne, če se zaradi pomanjkanja denarja že za samo osnovno preživetje ne moreš udeležiti seminarjev, delavnic, druženj, če si preponosna ali preplaha, da bi razgaljala svoje težave še tako dobrim prijateljicam, pač po načelu da ima vsak že itak preveč svojih težav, če poskušaš obvarovati najbližje pred včasih skoraj nerešljivimi življenskimi problemi, če se zaradi vsega tega zavedaš, da se lahko nasloniš samo sama nase, da te zaradi tega okolje vedno bolj stigmatizira in da boš vedno zaman pričakovala podpore od zunaj. Verjemite, Andreja, vse to prej ali slej zlomi tudi najbolj trdne in močne ženske. Istočasno jim ruši tudi tiste drobce samozavesti, ki si jih mukoma sproti ustvarjajo. Pišem iz lastne izkušnje. Pogrešam dejanski stik vseh nas, ki smo več ali manj v istem zosu. Vaše strokovno moderatorstvo je na višini, nemara pomaga na trenutke, a kaj ko nas večina potrebuje pomoč na daljše razdobje. Lep pozdrav.

Hvala za iskreno napisano mnenje. Vem, da je izredno težko. Da je skoraj nemogoče. Pa vendar: naj obupamo? Ne, ne in ne!

“Nikoli, nikoli, nikoli, nikoli, nikoli ne obupajte.” (citat)

Ja, vem, da je samozavest težko pridobiti, vendar tisto, kar si pridobimo s trudom, je najdragocenejše. To je naše delo, zato smo tu. Da živimo. Po svojih najboljših močeh. Da se učimo shajati tako, da nam bo lepo, da nam bo lažje.
Sama osebno sem skoraj nepoboljšljiv optimist. Tudi v filmu, ki ga gledam drugič, tretjič (skoraj) mislim, da se tisti neprijeten dogodek ne bo zgodil. Pa vem, da se bo, vendar kar upam. Tako vsakič mislim, da mamica v “Ledeni dobi” ne bo utonila, da “Nema” ne bo ujel potapljač, če morda poznate ta dva animirana filma, in tako naprej.

Pravite, knjige, teoretična izhodišča, dragi seminarji…
Greš v knjižnico, pogledaš naokoli po naslovih, pa ovojnice, pa tiste barve… Ena ti pade v oči, pa še ena… Nekaj jih nabereš-tiste, ki te nagovorijo. Pregledaš, vidiš, ali je vredno branja. Prebereš. Bogatejša za mnogo, mnogo več, ko jo končaš. Tako naprej. Izbereš avtorja “Og Mandino”. Ne moreš brcniti v temo.
Preizkusiti je potrebno. V akcijo. Zdaj. Ne čakati, da bo nam kaj padlo na glavo. Saj bo, vendar, ne samo čakat.

Vse dobro nas čaka v življenju. Če na to tako gledamo. Ali pa vse za en drek, če gledamo drugače. Oboje je resnica. Vendar ena moja, druga tvoja. Ne vem, komu je lažje in kaj ima kateri od tega.

Zelo dobro razumem, kaj ste mi želeli povedati Pinka. Ne ignoriram tega kar ste napisali in ne zanikam pravilnosti vaših trditev. Poskušam samo pokazati, da je lahko tudi drugače. Če se boste vi ali kdorkoli drug za to odločili.

Šola čustvene inteligence bo po večjih krajih Slovenije organizirala brezplačna predavanja o čustvih, komunikaciji, odnosih. Info na http://www.cdk.si/sci ali 01/433 93 03. Brezplačno. Velja poiskusiti.

Dajte nekaj na sebe. Saj ste edinstevno bitje. Eno samo tako na svetu. Eno in edino in edinstveno. Poslušajte. Edinstveno. Og Mandino pravi, največji čudež na svetu. Pa menda boste nekaj dali nase, če pa ste največji čudež na svetu. Ja, hudiča, no!?
Vredni ste vse samozavesti. In tudi imate jo. Sicer si ne bi dovolili napisati pismo moderatorki foruma. Ker si ne bi drznili, ker bi mislili, da se motite, ker ne bi verjeli, da imate prav, ker si ne bi upali povedati, kaj mislite… Samozavest imate. Morda bi jo le želeli imeti več. Ali pa, vam je dovolj to, da vam to povem. Res je.

Še enkrat hvala, Vam, prečudovitemu bitju, ki ste mi dali možnost, da razložim, kako sama gledam na svet.

Upam, da bo držalo za malo dlje. Lep pozdrav!

P.S. Kaj pa ideja, da se srečamo?