Težave, ki jih imam, niso nič novega…prav zato so tako utrujajoče! Z možem sva skupaj 9 let, imava 3 leta starega otroka, še enega pričakujeva jeseni…Glede na zgodbe, ki sem jih na tem forumu prebrala, se nimam kaj pritoževati, a vseeno – tudi zadovoljna ne morem biti!
Mož je strašen kolerik – v dobrem in slabem pomenu besede. S svojimi brezzveznimi izpadi kvari otroka, npr. mu razlaga, da je uredu, če zbrca bankomat, če mu ne da denarja… Včasih se kasneje muli, včasih opravičuje; meni pa je dovolj!
Sama sem mirna in na videz močna in hladna oseba, in res dolgo sem se trudila krpati odnos, ki je začel razpadati po vseh šivih – lahko bi ga tudi zdaj, pa nimam več moči, in kar je še huje, mislim, da nimam niti interesa za neskončne debate…
Živimo v hiši njegovih staršev, tako bi se verjetno odselila jaz z otroci; sicer mi ni še jasno kam, a tudi to bi rešila…Ni mi jasno; verjetno sem tudi sama kriva; če teži meni sem komot mirna in se hitro umiri tudi on; kriza se začne, ko se spravi na dete…jasno je, da ga ne uboga, če ni sposoben striktne in stalne vzgoje (še pes ga ne uboga…), nato pa je užaljen in postane žaljiv…Name ni nikoli nihče kričal in tega ne prenesem – jasno je, da se postavim med niju in včasih imam slabo vest zaradi otrok, da sem še z njim. Fizično nasilen ni nikoli, psihično pa – sicer ne vem če obstaja definicija, ampak bojim se, da bi lahko rekli, da psihično zlorablja otroka. Včasih se zalotim, da nimam uredu občutka, ko skočim v trgovino in ju pustim sama doma – prihitim nazaj, onadva pa se lepo igrata na vrtu…
Zelo sem se razpisala, prosim pa vas za mnenja!
Hvala in lep pozdrav vsem!

Nič nismo odgovorili. Zato se sprašujem:
a.) nima nihče mnenja
b.) je situacija tako brezupna, da ne veste, kaj bi rekli
c.) smo se že izčrpali na to temo
d.) ste utrujene od lastnih težav
e.) drugo, (če želite napisati “kaj je tisto”)?

1.) Prosim, izpolnite “anketo” (a,b,c..). Glasujmo, da vidimo, kaj se nam dogaja!
2.) Po možnosti podajte kakšno vzpodbudno besedo!

Ja, ali s pogovorom nič ne dosežete?

Jaz se včasih počutim podobno. Sicer mož ni kolerik, ampak je njegovo obnašanje močno odvisno od počutja – sam pravi, da mora biti “spočit, sit in previt” (kot dojenčki), da normalno funkcionira.

Mene moti ta presneta moška kratkovidnost in iz tega sledeča nedoslednot pri vzgoji: da npr. ko njemu paše, nekaj dovoli, ko pa je slabe volje, za isto stvar znori. Ali pa da pri tem ne vidi dolgoročnih posledic, ki jih seveda, ko bodo nastopile, ne bo pripravljen tolerirati. Ampak kakor se pogovarjam s kolegicami, je pri večini tako (obnašanje v tem trenutku ne glede na posledice).

Drugo, kar je v našem primeru težko, je to, da mož kadar je slabe volje, ponori za vsako malenkost. In to na neprimeren način. Takrat tudi zmerja, ponižuje (otroke), ne govori z njimi, kar mene neskončno prizadene in oddalji od njega samega. Potem se pa jaz vmešavam, da ublažim negativizem, kar spet škodi otrokom v tem smislu, da vidijo najino neenotnost. Pa ne vem, kaj je manjše zlo.

Pa se pogovoriva (občasno…) – oh kako presneto je spet težko najti pravi trenutek, da je on v “primernem stanju” in je pripravljen sprejeti dobronamernost kritike, se pomeniti. Pa se kasneje zaveda napačnih reakcij in mu je žal, le da v ključnem trenutku tega sam sebi noče priznati. Ko je pa prepozno, pa nič ne pomaga. Razen meni, da ga spet nekoliko bolj sprejmem.

Sicer je res skrben in se veliko posveča otrokom, kolikor ima sploh časa. Ampak ravno zato, ker so zelo navezani nanj, se mi zdi, da jih njegove reakcije lahko še bolj ranijo. Opažam pa, da mu pojema energija in včasih tudi razmišlja že drugače, kot je nekoč – sedaj že pogosteje omenja načine vzgoje s silo, prej je bil bolj pripravljen na pogovore, dopovedovanje, kompromise.

Saj ne vem, kaj je bolje za otroke. Najbrž kar takoj “ukiniti očeta” tudi ni bolje, kot pretrpeti malo nasilja. A ker smo mame tako s srcem povezane z otrokom, nam je za vsako malenkost, ki škodi otroku in ga rani, zares zelo hudo.

Nič ne svetujem, le malo sem orisala našo izkušnjo. Mogoče sedaj v nosečnosti pri vas delujejo hormoni še bolj na črnogledost. Jaz sem po naravi bolj črnogleda in že za vsako malenkost razmišljam o najslabših možnih posledicah. V nosečnostih je to še bolj prišlo do izraza.
Sem pa poročena 7 let in imam 2 otroka (4 in 1.5 let).

Želim vam trezen razmislek in dober pogovor. Pri nas pogovor vsaj začasno izboljša stvari.

Vso srečo!

Bodi še naprej mirna in pusti koleriku, naj trpi sam v svoji bolni glavi. Mogoče bo prišel do uvida, kaj počne.

Otroci pa naj imajo v tebi steber pozitivne podobe in naj pač odprto sprejemajo svojega očeta. Toliko bolje za njih, saj bodo imeli zelo dobro izkušnjo za življenje. Veš, vse ni popolno na tem svetu. Samo mi želimo, da bi bilo.

Spoštovana gospa KAKO!
KAKO enostavno je iskati napake drugih. Še posebej, če smo sami tako zelo popolni!
Želel bi vam problem, katerega ste opisali, prikazati še z druge perspektive: Pravite, da ste z možem poročeni že devet let. Imate enega otroka, pričakujete pa še drugega. Kako je to možno, če pa ste v zakonu tako nezadovoljni. Ali pričakovani otrok ni sad ljubezni? Zelo je neodgovorno od vas, da z možem načrtujete novega družinskega člana, hkrati pa se čez zakon pritožujete!
Dejstvo je, da otrok za svoj normalen razvoj potrebuje očeta in mamo. Idealno zanj je, če odrašča v kolikor toliko »normalnem« zakonu. Takšni zakoni pa ne dežujejo z neba. Zanj morate tudi kaj storiti, ne samo čakati, da bo vse namesto vas opravil mož!
Predvidevam, da v času, ko pričakujete novega člana koristite bolniški stalež. Tako vam ostaja prostega časa, katerega koristite za pregledovanje forumov. Poizkusite raje iti malo v družbo, možu skuhajte dobro kosilo… V času nosečnosti ste čustveno bolj ranljivi, tako težave drugih sprejemate za svoje. Bojite se, da bi se vam zgodilo kaj podobnega, kot opisujejo ženske na tem forumu. Žal vas je tukaj ogromno vam podobnih, katere delujete po principu: Problemi morajo biti – če jih ni, jih bom pa naredila! Za vse težave, katere se vam v življenju pojavijo krivite druge: očete, mame, može, otroke. Same niste pripravljene prevzemati krivde za svoja dejanja!
Čas je, da začnete delati dobro, namesto da se pritožujete. Moža, ki prihaja utrujen s službe pričakajte s pristnim nasmeškom, pomenite se z njim o čim lepem, namesto da ga zbadate v njegove rane! Če se bo mož ob vas dobro počutil, koleričnih izpadov, katere opisujete gotovo ne bo. Nič niste pomislili, da lahko te napade jeze sprožate vi s svojim vedenjem?
Ljudje bi pogosto radi spreminjali druge okoli nas, a žal to ne gre. Spreminjamo lahko le sebe! Če želite vedeti, kako se obnašate, opazujte ljudi okoli vas! Če boste do soljudi dobri, vam bodo le ti dobroto vračali. Podobno bo, če boste s soljudmi slabo ravnali! To pravilo je splošno in velja v vseh medsebojnih odnosih: do moža, staršev, sodelavcev…
Žal je mnogo lažje okoli sebe sejati prepir kot pa dobroto! Vendar se to slabo obrestuje. Saj poznate pregovor: Kdor seje prepir, žanje vihar!
Če želite uničiti svoje življenje in ga oteževati ljudem okoli vas, ga vam nihče tega ne more preprečil!
Nimamo moči, da bi lahko spremenili svet. Z dobrim odnosom do soljudi pa si lahko ustvarimo prijetno okolje za bivanje.
Pomlad je pravi čas za pospravljanje »podstrešja«. Zavrzite najprej vse neprimerne misli, nato pa začnite s tehtanjem! Se morda splača vložiti nekaj energije za izboljšanje razmer v zakonu, ali je bolje zakon uničiti? Se splača še nerojenemu otroku odvzeti očeta in nase prevzeti krivdo, da ste po devetih letih zakona »pomotoma« spočeli otroka. Razmislite, kaj boste počeli po ločitvi! Kot ločena mati z dvema otrokoma boste po svetu iskali idealnega moža? Verjemite mi, ne boste ga našli! Tudi če bi obstajal, vas ne bi vzel!
Lep pozdrav!
MMmat.

Pismo je napisano kritično, vendar je v njem nekaj dobrih stvari. Razmisliti moramo o tem, kar je MMat napisal, drugo pa vzemite za dobro, vendar z rezervo. Stvari niso nikoli črno-bele.

“> Želel bi vam problem, katerega ste opisali, prikazati še z druge perspektive: Pravite, da ste z možem poročeni že devet let. Imate enega otroka, pričakujete pa še drugega. Kako je to možno, če pa ste v zakonu tako nezadovoljni. Ali pričakovani otrok ni sad ljubezni?

> … zakoni pa ne dežujejo z neba. Zanj morate tudi kaj storiti …

> Če se bo mož ob vas dobro počutil, koleričnih izpadov, katere opisujete gotovo ne bo.

> Ljudje bi pogosto radi spreminjali druge okoli nas, a žal to ne gre. Spreminjamo lahko le sebe! Če želite vedeti, kako se obnašate, opazujte ljudi okoli vas! Če boste do soljudi dobri, vam bodo le ti dobroto vračali. Podobno bo, če boste s soljudmi slabo ravnali! To pravilo je splošno in velja v vseh medsebojnih odnosih: do moža, staršev, sodelavcev

> Žal je mnogo lažje okoli sebe sejati prepir kot pa dobroto! Vendar se to slabo obrestuje.

> Z dobrim odnosom do soljudi pa si lahko ustvarimo prijetno okolje za bivanje.

> Pomlad je pravi čas za pospravljanje podstrešja. Zavrzite najprej vse neprimerne misli, nato pa začnite s tehtanjem! Se morda splača vložiti nekaj energije za izboljšanje razmer v zakonu, ali je bolje zakon uničiti?

MMat”

Popolnoma se strinjam z gospo Andrejo Verovšek, da stvari niso nikoli črno-bele!

Ravno s tem namenom sem se v pismu postavil malo bolj skrajno, da sem lažje prikazal tudi drugo perspektivo, iz katere se da na isti problem pogledati.

Spoštovana KAKO! Le glavo pokonci! Malo več optimizma, pa več dobre volje, pa bo vse v redu!

Pozdrav!
MMat

MMat zal ocita enostranskost, hkrati pa ne more biti bolj enostranski kot
je.
Zakon je skupnost dveh ODRASLIH ljudi. In dobri odnosi morajo biti
MEDSEBOJNI. Mmat seveda se vedno zivi v casih, ko je bila za dobro
domace vzdusje odgovorna zena. Lepo pospravi, skuhaj, otroke poslji se
igrat, potem se pa uredi, nalispaj in s sirokim nasmehom sprejmi mozicka,
pa ‘njegovo visocanstvo’ mogoce ne bo slabe volje?
Aja?
Zakaj ze?
A ce njemu bankomat ne da denarja, avto ne vge, ali pa ga je nahrulil sef,
ima pa vso pravico stresati svojo slabo voljo na zeno in otroke?
Sploh ne pomisli, da bi se poskusil obvladati?
Tukaj zena (KAKO) vsaj poskusa nekaj resiti, in ce se kdo ukvarja s
problemi v zakonu je to ona. Sama pa tega pac ne more resiti, se najmanj z
uklanjanjem njegovim muham. To, da ji potem ocitajo, kako nic ne
naredi za zakon, je pa res zgreseno.
Pa se nekaj…vsako mater prizadane, ce se moz znasa nad otroki. To je
izredno tezko odpustiti, saj se otroku dela skoda za vse zivljenje. Eno je,
ce se mozu ne zdi vredno obvladati pred zeno (je pac nima dovolj rad),
povsem drugo pa je, ce je tako sebicen, da svojo ihto postavlja tudi
pred potrebe lastnih otrok.

Podobno je pri meni.Ko se začneva kaj pogovarjati,me začne poniževati,in se dere.Bolj mu jaz kaj govorim,bolj se dere in me ponižuje.Do mene je tudi agresiven.Včasih mu niti ne upam nič rečtmker dobesedno zgubi živce in se ne nadzoruje.Tudi do otrok je grob,včasih se tako zadere da sta prestrašena,in jima kar solze grejo.Pa tud uprablja grde izraze če takoj ne ubogata,npr.Tak te bom vžgal za uho,tak te bom pokno,kaj te ti misliš kdo si…Skratka to mene tako prizadene.Tudi ko grem od doma sama,me tako skrbi za otroke,prvič zato ker je tako neodgovoren,drugič pa me je strah da jih nebi natepel.Skratka sedaj vidim,da jaz takega življenja ne želim živet,in si zaslužim z otroki,vsaj mir,in ne stresnega okolja.Saj tudi drugače non stop sitnari,kaj nisem naredla to,kdaj bom nredila ono,kje ima on to in to….potem pa še kup ponižanj…Samo ne vem kako naj odidem,strah me je da mi bo potem še bolj nagajal.Tak mi je že grozil če ga bom kdaj pustila…Ali lahko še meni kaj svetujete?

Seveda vam je grozil. Tipično značilno za nasilnega moškega. V kolikor ne grozi s samomorom, potem grozi, kako bo koga ubil in zaklal, pa da nikoli ne boste imele mir pred njem, da vas bo povsod našel…

V kolikor ste odločeni, da ga zapustite imate nekaj možnosti:
1. podnajmeništvo
2. umik k prijateljem, sorodnikom
3. varna hiša
4. materinski dom;

Če obstaja nevarnost, da vam bi res kaj naredil, bi vam sledil in grozil, potem je najboljši umik v eno izmed varnih hiš. Je na tajni lokaciji s sistemom varovanja.
Pri znancih in sorodnikih vas lahko najde, vendar vi se boste morda bolje počutili v poznanem okolju. V kolikor ne boste imeli občutka, da ste jim v breme.
V kolikor vas zanimajo telefonske številke in regijska razporeditev po Sloveniji, se še oglasite.

Ker je nasilen do otrok, ste jih kot mati dolžni zaščititi. Poiščite pomoč na centru za socialno delo, ki je dolžen poskrbeti za varno odraščanje otrok.
Za otroke ni dobro, da odraščajo v neurejenem in nasilnem okolju. S tem morate prekiniti!! To ne pomeni nujno razveze. Morda bo čez čas drugače, morda se bo on vključil terapijo, poiskal pomoč (npr. Društvo za nenasilno komunikacijo), vendar v tem trenutku morate zaščititi otroke, v kolikor že sebe ne mislite.

Ostaniva na zvezi. Bilo bi dobro zaradi vas in otrok.

Živjo!

To, kar opisuješ, ni nič novega. Veliko moških poznam, ki funkcionirajo na tak način, z enim sem bila tudi poročena. To so čustveno nestabilne osebe, ki nihajo sem in tja, enkrat so dobre volje in je vse lepo in prav, drugič pa norijo, zmerjajo ali celo pretepajo druge brez vzroka. Nič jih ne obsojam, razmere v njihovi primarni družini so jih naredile take in to je edini (bedni) način, ki so ga osvojili za preživetje.

Lahko pa ti povem, da takšno obnašanje na njihove bližnje ljudi, zlasti na partnerje in otroke, vpliva pogubno. Ker na svoje obnašanje ne dobivaš normalnih reakcij, po desetih letih življenja s tako čustveno nestabilno osebo sploh več ne veš, kdaj si nekaj naredil v redu in kdaj ne – ker so povratne informacije s strani partnerja oz. očeta popolnoma nepredvidljive in sploh niso povezane s tem, kaj ti počneš.

Samo en nasvet ti lahko dam: pojdi stran, dokler so tvoji živci še v redu. Kajti čez deset let boš čustvena razvalina tudi ti in tvoji otroci tudi. Svojim otrokom boš naredila neprecenljivo uslugo, ko bodo lahko živeli v normalnih razmerah in od svoje okolice dobivali normalne povratne informacije. Mi smo se dobesedno oddahnili, ko smo zaživeli sami in tudi uspeh otrok v šoli se je izboljšal. Zdaj imajo možnost, da razvijejo zdravo osebnost.

Veliko poguma in odločnosti želim! Zastavi vse sile za lepšo bodočnost!

Spoštovana!

Zame je psihično nasilje hujše od fizičnega zato pazi, da se ne boš sama znašla pri psihiatru, tako kot sem se jaz. Potem ne boš imela problemov z njim ampak s seboj, ker ti bo popolnoma uničil samopodobo. Ne vztrajaj, če se le da pojdi stran čim prej že zaradi otroka, ker zelo slabo vplivan na njegov psihični razvoj.

Želim Ti srečo!

POZDRAVLJENA !

Kako sem bila besna, ko sem prebrala mnenje MMATa.Tudi jaz sem verjela, da bo moja ljubezen, potrpežljivost, odpuščanje, dobra volja , ustrežljivost vsem in vsemu prinesla mir v hišo in mir v dušo mojemu možu. In končni rezultat po 15 ih letih je, da smo ostali družinski člani ranjeni da je groza, on pa poln volje, zdrav in še vedno eksploziven, ko ga kaj moti, pa ne samo doma, kjerkoli in s komerkoli.Taki ljudje dobesedno pijejo energijo kot vampirji in najdejo prave ljudi zase, ki jim to dovolimo. ČESTITKE VSEM, KI SO SE JIH USPELI REŠITI ŠE KOLIKORTOLIKO PSIHIČNO ZDRAVI.Največja bolečina matere je, ko vidi posledice takega nezdravega življenja na otrocih, zato bežite od takih ljudi zavoljo otrok,če že ne zaradi sebe.

Težave, le kje jih ni. Dodam še cigarete in alkohol in zadeva je popolna. Funkcionira pa le s ponižnostjo. Želja po družini je večkrat močnejša od ponosa in DA ženske smo sposobne marsikaj prenesti le zaradi tega, da smo matere in del tako čudovitega stvarstva kot je otrok. Ni pa vsak oče JOŽEF in tudi mi nismo sveta družina. Kako naprej…recept je …iz dneva v dan. Ni lahko je pa mogoče.

Tudi jaz se ne strinjam z mnenjem MMATa. Nismo žene terapevtke možem. Za dober odnos se morata truditi oba. Leta se trudimo, vlagamo, mirimo, da bi družina normalno funkcionirala in potem z leti postaja vedno slabše in slabše. Konfliktne situacije vzniknejo iz niča. (pri takih osebah, ki se ne zmorejo kontrolirati) Blagor tistim, ki ste sposobne narediti konec. Na koncu smo čustvene razvaline
z uničeno samopodobo. To so sebični ljudje brez sposobnosti empatije.

Se podpišem pod Metko in Ksenijo sosedo: pojdi stran, če zmoreš. Jaz in otroci smo danes popolnoma nesamozavestni, pa še očitajo mi. Stari 20+ in 17.

Tudi jaz tehtam – ostati ali kaj. Trenutno pa sem tako izčrpana in nesamozavestna, da niti moči nimam, da bi kaj konkretnega storila.

Z otrokom, ki gre jeseni v prvi razred, živiva poleg moževih staršev – na njihovi zemlji, v njihovi stavbi – nekakšna manjša hiška, ki je bila sprva mišljena za kaščo ali nekaj takega, preurejena v bivalni prostor. Sem smo šli začasno, ker me je mož, takrat poln energije in delovnega elana, pregovoril, da je čas, da nehava plačevati najemnino v bloku, ker si bova tako lažje zgradila svojo hišo. Prišla sem z nekajmesečnim otrokom v okolje, ki je zame intelektualno in socialno praktično mrtvo. Sama sem visoko izobražena in sem imela tudi temu primerno službo, a žal le nekaj let. Nato smo s sodelavci ostali na cesti. Zdaj opravljam priložnostna dela, za katera nikoli nisem mislila, da bi poprijela. Mož opravlja svojo dejavnost, ampak to tako ”na izi”, po par uric dnevno. V službo noče, čeprav bi jo verjetno lahko dobil, saj ima poklic, ki je trenutno še vedno iskan. Za moj profil služb tu ni.
Životarimo iz dneva v dan, mož si nabira tudi dolgove, saj ne zasluži toliko, da bi plačeval prispevke. In obljublja, da bo, da zdaj pa res bo… sama sem razočarana nad njim in sabo. Želela sem si, da bi otroku nudila dobro življenje, zdaj pa imam tudi sama precej nižji standard, kot sem ga imela pri starših. Naj omenim še, da živimo precej stran od moje družine, tako da mi težko kdo od njih še kaj pomaga.
Sama sem enkrat že dala možu svoje prihranke, da je plačal dolg določenim institucijam. A še vedno mu ostajata dva blokirana računa… in bogve, kaj še… vsega niti ne vem, ker mi ne pove, tudi zelo veliko mi laže – npr. o tem, koliko je za neko delo dobil plačano. Samo, da bi dala mir. Bojim se, da bo nekoč te dolgove moral odplačevati otrok. To me preganja, da včasin po več noči skupaj ne spim.

Trenutno se še vedno trudim najti službo, s katero bi nas bolje preživljala, tako kot nas enkrat že sem. A sem že vsa izčrpana. Pred kratkim sem imela za nekaj mesecev delo, ki sem ga z muko opravljala in ni bilo v moji stroki, bilo mi je zelo težko, a sem se trudila zaradi otroka. Pa sem tudi to izgubila. Občutek imam, da se na momente nisem mogla koncentrirati tudi zaradi nenehnih prepirov doma in neprespanih noči. Vozila pa sem se nato daleč in delala 9 ur. Peša mi spomin. Ne morem se koncentrirati.

Tu mojih želja moževa družina in okoliški prebivalci ne razumejo, saj sami celo življenje živijo tako. Lagodno z nujnimi sredstvi. Nihče ni študiral, nihče si ni želel otrokom več materialno ustvariti. Jaz pa trpim, ko gledam prazen hladilnik in kup neplačanih položnic. In tudi, ker otroka ne morem nikamor peljati.
Tudi v vrtcu so mi rekli, da sicer otrok izstopa po znanju in sposobnostih, a da bi ga treba vključiti še v kakšno drugo okolje, da je preveč okupiran samo s tem ruralnim svetom. Kar je sicer krasno, a moral bi spoznati še kaj drugega.
Srce se mi trga. Včasih nimam denarja niti za bencin do vrtca, kaj šele, da bi ga peljala v mesto.

Mama, ki edina od mojih sorodnikov o tem razpravlja z mano, mi svetuje, da bi bilo najbolje oditi in se postaviti na lastne noge s svojo izobrazbo ob strani. V večjem mestu bi dobila službo in lahko bi skrbela za otroka.

Jaz do moža ne čutim drugega, kot skoraj že sovraštvo. Čutim se prevarano – da me je zvlekel sem, v to divjino, pod pretvezo, da nam bo nekaj ustvaril, zdaj pa živimo tako, da si še prijateljev ne upam povabiti. Ker se mi je zgodilo, da je prišla sorodnica in vsem razbobnala, kje da sem in kako bedno da živim.

Nisem več sama sebi gospodar. Mož mi grozi, da mi bo vzel otroka, če grem. Da otrok BO odraščal tu, ker je to zanj najbolje. Da je tudi sam tako odraščal. In njegovi sorojenci tudi. Ti so se komaj tolkli skozi sistem šolanja in zdaj zadovoljno živijo, ker so imeli voljo, da so se preselili k staršem svojih žena in dobili od njih hiše ter vse potrebno za preživetje.

Vzela bi otroka in šla. A skrbi me, kako bi to vplivalo nanj, ki je na to okolje že navezan. Vpisan je tudi v šolo in se, skupaj z otroci iz vrtca, veseli jeseni. Tako in tako bodo šli vsi iz njegove skupine v isti razred, saj tu ni otrok za dva prva razreda ali več. Nimam moči, da bi prenašala agonijo, ko bi mi mož, skupaj s svojo mamo, ki mu ves čas stoji ob strani, saj je ves čas doma in se pusti preživljati svojemu možu ter meni, da njen sin počne vse prav, skušal vzeti otroka.

Nase ne mislim več. Čutim se mrtvo. Hočem samo še pomagati otroku. Pa ne vem, ali bi ga odhod še bolj prizadel ali bi bilo bolje, da greva. Poleg tega ima on to okolje rad, saj tu odrašča. Ne vem, če bi sploh šel z voljo z mano.
Bojim se, da me bo nekega dne psihično tako uničilo, da potem pa res ne bom več mogla pomagati otroku. Kako naj začnem razmotavati ta klopčič?

Spoštovana!

Kar razumljivo je, da se čutite prevarani s strani moža, če je bilo dogovorjeno, da se preselite k moževim staršem le začasno, sedaj pa mož noče več iti od tam. To, da se prvotni načrti niso izšli, možu ni za zameriti. Marsikdaj je tako. Vendar če se vi tako slabo počutite v tistem okolju, bi bilo prav, da bi vaš mož to spoštoval in upošteval. A očitno pa njemu obratno tako veliko pomeni, da lahko živite tam, v podeželskem okolju, saj je zanj to vrednota. Z možem imata, kot je razbrati, zelo različne poglede na življenje. Možu odgovarja preprosto, ležerno življenje, takorekoč iz danes na jutri, vi pa mislim, da si želite materialno varnost ter intelektualno in kulturno bolj bogato življenje. Sedaj se postavlja vprašanje, ali bi bilo možno poiskati nek kompromis med vajinimi nazori, npr. da bi še vedno živeli v ruralnem okolju, a bi bili “na svojem”.

Pravite, da vas vsa situacija psihično uničuje. Čutiti je, da tega ne zmorete več prenašati in tudi nima smisla vztrajati v položaju, v katerem trpite. A na drugi strani, pravite, da bo šel sin v jeseni v 1. razred in da se veseli, da bo šel v šolo s svojimi sovrtičkarji. Ali obstaja kakšna možnost, da bi s sinom živela kje v bližini, tako, da bi lahko obiskoval šolo s svojimi vrstniki ter vzdrževal stike z očetom in starimi starši?

Verjamem, da se nahajate v hudi dilemi, kaj storiti. Vprašajte se, kaj je za sina manjše zlo, to da ima mamo v takšnem položaju in stanju, kot ste vi sedaj ali pa da bi moral zamenjati okolje. Druga možnost pa je tudi, da sin ostane pri možu, vi pa se lahko z njim redno srečujete ter ste z njim za vikende, a tukaj je zopet pomembna oddaljenost. Nekaj boste verjetno morali vzeti v zakup. Vedno je lažje vztrajati na istem in nič storiti, kot pa narediti spremembo. In tudi verjamem, da boste naleteli na marsikatere očitke s strani okolice in na “grožnje” s strani moža. A tudi mož bo moral pristati na določene kompromise glede sina, saj ne bo mogla obveljati njegova volja, ampak bo otrok tam, kjer bo zanj dejansko najboljše. Kje pa to je, pa bo moralo presoditi Sodišče, če se ne bosta mogla sama dogovoriti.

Za začetek bi bilo najboljše, če se obrnete na CSD ter se z njimi posvetujete o tem, kako postopati.

Ne vdajte se, pa oglasite se še kaj. Srečno!

Jana Metelko, dipl.soc.del.

pozdravljene

v vasem primeru bi blo najboljse da to okracite cim hitreje ce ne boste scagali in bli nemozni da reagirate potem za vaso prihodnost .ce vam je mogoce se zmeniti z vaso mamo da vas sprejme abadva ter obenem
pa dajte locilno naprej na sodisce ..cimhitreje pa si delo ihcite bilo kaj samo da v zacetku lahko prezivita in vasi mami tudi placate vas prispevek ker drugace ona ne bo uspela da vas cuva zadosti casa ..V drugem casu ko se bo vse to stabiliziralo pa tudi lahko ihcete delo ki gre z vaso kvalifikacijo obenem pa tudi zrihtate kar se pa socialnih pomoci zadeva da bi kaj pomoci pridobila obadva …pa bos takole pocasi uspela da se na noge das in zacnes novo zivljenje –pa kaj vedi mogoce bos fajn fanta spoznala ki bo tudi
roke odprl tvojemu otroku ..Upaj pojdi naprej ne ostoni tam kjer ti se slabo pocutis — jas sem se enako kot ti slabo pocutil in sem emigriral v Francijo cetudi sem stanovanje in delo imel upajte si boste uspeli
zivijo lovro iz Francije