prva zaposlitev, izhod
Prvič se oglašam na ta forum. Stara sem 25 let in sem lani junija diplomirala. Problem je v tem, ker ne morem dobit zaposlitve na Goriškem (iščem že skoraj 10 mesecev).
Pa finančno to zaenkrat ni še problem, ker ima moj bodoči mož dobro plačo, tako da preživiva iz meseca v mesec (s kreditom in najemnino). Problemov imam več. Ker so se starši ločili, ko sem bila majhna, sem se v šoli vedno trudla, da sem bila pridna, da ne bi povzročala dodatnih skrbi. Bila sem odličnjakinja. Pozneje sem se vpisala v gimnazijo, čeprav sem bi raje v drugo srednjo šolo, samo bi bilo potrebno veliko denarja za prevoz in bivanje… Sledil je vpis v študij. čeprav mi zdaj očitajo, da sem si ga sama izbrala (je zelo specifičen, zahteven študij), ni bilo ravno tako.Ko sem prvič omenla ta študij, so bili vsi domači navdušeni in če sem omenla katerega drugega, je bil oni že slabši, ni bilo take mpožnosti zaposlitve…Že po prvem letniku študija sem zaslutila, da to mogoče ni zame. Samo imela sem štipendijo(državno) in nisem mogla prekiniti študija. Hrati pa si nisem mogla privoščiti vzporednega študija, ker je bil moj študij zelo zahteven. Junija sem diplomirala, od takrat pa… Slišim samo besede: s tem poklicem boste težko našla zaposlitev, pojdite iskat v Ljubljano (sem 100km iz Ljubljane),… Precej kolegov študij nadaljuje, jst pa si ne želim tega, ker se v tem resnično ne najdem, pa sploh mi kar slabo nardi, če samo pomislim na faks (med diplomo sem zbolela, ker sem se preveč gnala, zdravljenje pa je potekalo več ko eno leto). Imam probleme, ker živim v bližini ene fakulteta in bi tam lahko delala podiplomca. Ampak v meni se vse upira…. Moja mama mi je rekla, da ona vidi zame samo tam prihodnost, drugje ne. Čeprav je mama zelo plemenita oseba, me je s to izjavo tako prizadela… Sploh noče poslušat mojih argumentov, da jst psihično tam ne zdržim. Popustila sem pri srednji šoli,pri izbiri faksa zdaj pa ne morem več. Mogoče se komu zdim razvajena, ma jst bi res rada delala kaj drugega-v kai vrtnariji, semenarni (mojo žlahto bi kar ubilo, če bi s svojo izobrazbo in dobrim študijskim povprečjem opravljala delo, ki npr. zahteva sam poklicno šolo). Na žalost sem prepozno ugotovila, kaj me zanima, trenutno si pa študija ob delu ne morem privoščit, ker pač nimam zaposlitve. Z gimnazijo me nikamor ne vzamejo- ker je vedno preveč bolj ustrezno kvalificiranih prosilcev. Ena kolegica pravi (vsaj pet z letnika, nas na različnih koncih naše domovine že lep čas išče službo), da smo pač visoko izobražene gospodinje. V tem trenutku ima popolnoma prav!
Draga, Pinea.
Ob branju posta so se mi porodile naslednje misli:
Stara si 25 let in ne 15 oziroma celo 5 let, ko bi bilo razumljivo misliti, da starši vedo, kaj je najbolje za tebe.
Nisi prepozno ugotovila, kaj te veseli. Nekateri do tega spoznanja ne pridejo nikoli in kot živi mrtveci hodijo po svetu, ali pa brezglavo letajo in iščejo nekaj, pa še vedo ne, kaj.
Prepozno je za pravilno izbiro šolanja, vendar, saj imaš toliko možnosti zaposlitve na drugih področjih, kot praviš.
Kaj pa si mislijo starši in žlahta, je pa še posebej nepomembno. Sploh ni važno! Kaj pa koga briga!
Imajo svoja življanja, za katera morajo poskrbeti in prepričana sem, da imajo tam dovolj dela.
Res ne vidim potrebe, da bi morala proti svojemu srcu in volji poslušati njihove, v celofan zavite ukaze. Saj veš, kaj mislim.
Malo samozavesti in odločnosti ti ne bi škodilo, zato delaj na tem.
Upam da si fizično ločena od staršev. Nujno pa je, da narediš tudi čustveni preskok, drugače povedano, da se od staršev ločiš v psihičnem smislu, da prerežeš popkovino, da zaživiš svoje življenje, skupaj z bodočim možem. Razumeš, kaj želim povedati? Nič več nisi nebogljeno dete, zdaj si samostojna ženska. Če te oni ne vidijo tako, potem jim moraš ti to povedati. Seveda to ne pomeni, da greš zdaj na vrata, začneš glasno vpiti, da jih imaš dovolj, da naj se brigajo za sebe, da si dovolj stara in podobno.
Tvoji starši so. Za vedno. Zaslužijo si spoštovanje, vendar pravico imaš, da ne posegajo v tvoje intimne zadeve. Kakšen bo tvoj poklic, kdo bo tvoj izbranec, kako boš vzgajala otroke in s kom se boš družila, so tvoje stvari. Lahko ti povedo svoje mnenje, vendar z nobeno pravico ne smejo pričakovati, da boš še naprej izpolnjevala njihove nasvete.
Mislim, da so v tebe vgradili preveč svojih potreb in na tebi zdaj postavljajo svoje lastne podobe. Tu moraš potegniti mejo, če jo oni niso sposobni spoštovati.
S hvaležnostjo glej na njih, vendar ne preko sebe!!
Tudi jaz sem se izšolala za poklic, ki me je veselil a žal sem kmalu po šolanju “padla” na realna tla, ko sem sprevidela, da službe zlepa ne bo. In je tudi ni bilo. Delala sem vse mogoče, dokler se nisem pred 10.leti zaposlila pri svojem možu v računovodstvu. To je delo, ki nima niti najmanjše veze z mojim poklicem. Sprejela sem ga misleč, da se ga lahko naučim in pač počnem nekaj koristnega. Naj povem, da naše podjetje dobro dela in finančno gledano nimamo težav. Delam v svoji pisarni, po svojem urniku in kadarkoli si lahko vzamem prost dan. Skratka, na zunaj mi nič ne manjka. Svoje delo dobro opravljam, a me žal ne zadovoljuje. Pred časom sem zapadla v depresijo in iskala vse mogoče vzroke za to. Šele pogovor s psihiatrom mi je odprl oči. Depresija je bila v večini posledica nezadovoljstva v svojem delu. Začela sem iskati rešitve in ker svojih zadolžitev trenutno ne morem popolnoma opustiti sem naredila kompromis. Vsporedno sem začela delati stvari, ki me res veselijo. Vse skupaj mi vzame več časa, a sem zelo zadovoljna. Čutim, da se nekako notranje izpoplnjujem. Srečna sem!!!
Zato ti, drago dekle polagam na dušo- poslušaj samo in res samo svoje srce. Dejanja tvoje matere se mi ne zdijo preveč plemenita in, če hočeš svojo srečo je ne poslušaj niti miutko več. Že tako te je preveč komandirala. Si svoj in edinstven človek, imaš pravico živeti po svoji volji in prav nihče na tem svetu nima pravice diktirati načina tvojega življenja.
Srečno…
Pozdravček.Tudi jaz sem stara 26 let,sicer imam končano srednjo zdravstveno šolo,ter opravljeno pripravništvo in strokovni izpit.Ko sem delala pripravništvo v bolnici,sem morala podpisati da delam brezplačno in da ko končam sem brez zaposlitve.No,sedaj je minilo več kot 3 leta odkar sem prijavljena na Zavodu,in službe nimam ker pač nimam vez.V bolnici potrebujejo kader,a vendar..Imam pa tudi 2 otroka,šolarja že,smo najemniki,selimo se skoraj vsako leto,finančno smo vsak dan na slabše,za moje prošnje so gluhi vsi,vseeno upam da bo tudi zame enkrat služba,enako želim tudi tebi!
Lp,Saška
Najlepša hvala za odgovor. Na srečo živim v lastnem gospodinjstvu z bodočim možem (imam veliko srečo). Priznam pa, da me res premočno prizadene mamino mnenje- ker se mi zdi, ko da nikoli ne naredim dovolj (matura-diploma, zdej pa je v zraku že doktorat!). Sej vse še kar dobro prenašam, edino kar me boli, da nimam službe (kljub vsem mogočim poskusom) in mi tako lahko žlahta to meče gor in mi stalno daje pod nos, da bi lahko šla naprej v šolo… Se bom že znašla, saj sem še mlada. Lep pozdrav!