Prebiram in prebiram te žalostne zgodbe… grozaaaaaa… , čeprav tudi sama že leta in leta trpim in trpim in ne vidim izhoda… ampak sreča je , da sem trdna… upam da bom zdržala.

Naj vam na hitro opišem:

Rodila sem se primitivnima staršema… No oče je sedaj pok., ostala je mama, katera je sedaj v starejših letih še hujša.

Kot punca sem bila tepena… še pri 18 letih sem bila črna po nogah… bežala sem od doma k fantu.. pa nazaj domov… v glavnem sem se zgubljala…

Dvoletno šolo sem komi dokončala, saj kot danes razmišljam, niti nisem mogla, saj sem bila čustveno na tleh.

Nakar sem hodila s fantom 8let, razšla sva se ko mi je bilo 24 let, kar hitro sem spoznala drugega fanta, zanosila ( s prejšnjim nikakor nisem mogla, bila sva na pregledih itd.). No ko sem zanosila, me je očka otroka zpustil… Ostala sem sama z otročkom pod srcem, živela doma (maltretirana od očeta… da sem kurba, svinja… itd. naj odpravim otroka). Jaz sem bila pa tako vesela in ponosna, da sem rekla, rodila ga bom pa bo kar bo.. In res se mi je rodil sine 1986 leta. Nato sem doma živela v peklu z otrokom 2,5, in bivši fant me je obiskoval cele 2,5 vsaki dan v mojem mestu in mi prigovarjal, če bi prišla nazaj skup. Nakar sem se odločila, pa ne iz ljubeznid o njega, spet zato, da bežim od doma, ker nisem mogla več živeti doma(vem da ni bilo prav, ampak,,,,,). Nakar sva se po letu dni poročila, zakonska zveza je bila eno leto krasna, v drugem letu, je moj mož našel veliko mlajšo deklico od sebe.. In seveda razveza… No, nato sem se z otrokom preselila v podnajemniško stanovanje in kar kmalu spoznala krasnega moškega s katerim sem zaživela popolnoma tako življenje, kot sem si vedno želela. Seveda, ker on tudi ni imel stanovanja smo šli vsi trije živet v podnajemniško stanovanje.. Leta 1994 sem se z njim poročila in rodila hčerkico… Čez dobri dve leti mi je mož umrl… Grozno je bilo… Naj povem, da so me lastniki iz stanovanja ven na cesto metali, niti dobrih 14 dni po pogrebu moža.. Odšla sem na cesto v svojem kraju oz. ulico in od hiše do hiše iskala stanovanje zase in otroka, saj domov nikakor nisem hotela… Da ne bom predolga, po smrti moža sem se v 5 letih 4 x selila, nakar sem le pristala doma z otrokoma, saj nisem zmogla več finančno. Zapadla sem v brezno… glede financ. Glede stanovanja sem se 3 x zglasila pri županiji, v svoji službi, na CSD… NOBENGA NI NITI ZA MILIMIETER PRETRESLO, tak občutek sem dobila. Sramota!!!!!!!! No lahko komot povem, da je to mesto Izola in vsi tej organi so v Izoli.

Doma je bilo in je seveda še vedno nevzdržno.. vendar leto dni hodim k psihologu in psihatru.. saj je mojo dušo načelo.. kar ni čudno,,, in ravno ti dve sta mi pomagali,,, da vsaj drugače gledam,,, in se ne več toliko sekiram,,,,

Vsaki dan imam doma očitke,,, kaj so mi vse dali,,, zaenkrat samo finančno pomagali…. to je vse kar sem od njih dobila ( je pa res, da sem za njih tudi sama veliko veliko naredila,,, karkoli je bilo za pomagat in to še vedno počnem). Ti očitki se vrstijo kar pred otrokoma, zeloooo me bolijo, vendar vidim da z mojo mamo… ni pomoči.. Pač trpim… in kot sem že rekla ne vem do kdaj bo to trajalo…

Kar ni čudno, je tudi sine zbolel psihično… hči začela odklanjat hrano.. oz. dobila je določene znake anoreksije… v glavnem.. vse gre narobe , leta in leta… da ne govorim, kolk sem bila okol zdravnikov s tamalo, saj je 3 leta vsak mesec bil bolna in prepričana sem da je polovica teh bolezni bila psihičnega izvora….

No tko mal sem se potožla,, pa mogoče kaki mamici dala vedeti,,, da nas je še takih,,, ki nam življenje ni in ni naklonjeno….

Lep pozdrav