Pozdravljeni!
Stara sem 26 let, imam 15-mesečnega sinka. S fantom sva prišla do stopnje ko ne znava več komunicirati med seboj. Vem da sta za to potrebna dva, ampak vseeno… Dejstvo je da mi od rojstva otroka ni stal ob strani, zelo malo mi je pomagal pri skrbi za sina, pri njem nisem več čutila spoštovanja in ljubezni do mene. Spal je tudi z drugimi ženskami. In še in še bi lahko naštevala. Po njegovem mišljenju naj bi bila jaz vesela da imam vse (materialne dobrine) in da nas bo kdaj peljal na družinski izlet, skuhal kaj dobrega itd. Njegovo osebno življenje pa je njegova stvar, ki mene nič ne briga. Poleg tega mi je natrosil še kup žaljivk in enkrat me je celo fizično napadel. Kot bi postal robot, človek brez najmanjših čustev. Do mene seveda, za vse ostale bi dal roko v ogenj.
Sedaj pa mi je zagrozil da bova podpisala papirje glede otroka ali pa kar na sodišče. Ima neke prijatelje ki so odvetniki in naj ponovim njegove besede:”Te bomo že zmleli!” Zadnja dva meseca se je začel zanimati za sina, se ukvarjati z njim, pa ne vem ali ga je šele sedaj zagrabil očetovski čut ali pa se dela lepega za njegove tožarske spletke.
Meni se je vse zasukalo iz svetlobe v temo. Ne razumem, kaj sem mu jaz naredila da je postal tako maščevalen. Ljubila sem ga in sem mati njegovega otroka. Sedaj se obnaša kot da sem njegova največja sovražnica. Preselil se je nazaj domov, občasno prihaja za par dni, ko ima kaksne opravke.
Sama sem tudi na prelomnici v svojem življenju, saj se pripravljam da dokončam faks, vendar me je vse to spravilo v depresijo, nimam ne volje ne moči za karkoli.
Prosim, povejte kako si lahko pomagam, zakaj je tako? Ali obstaja kje kakšna skupina za tovrstno pomoč ali naj se obrnem na psihiatra?
Hvala lepa za odgovor in lep pozdrav.

samo preverjam, če je vse ok z mojim računalnikom, ker sem ti poslala odgovor, pa še vedno ni objavljen

Spoštovana!

Glede na povedano sklepam, da ste nekako dolgo čakali in zdaj so se stvari nakopičile in iz njih ni več videti pravega izhoda. Vsekakor bi potrebovali pomoč, vendar nisem prepričana, da bi bila pomoč psihiatra najboljša. Potrebovali bi nekoga, ki bi vam pomagal razrešiti stvari preko pogovorov. Za vas bi si moral vzeti čas, vas poslušati in vam nazaj posredovati svoje mnenje, da bi vi lažje pogledeli na lastne težave.
Ne poznam skupine, ki bi reševala težave med partnerjema. Obstajajo “predavanja” pri frančiškanskem centru, sicer obstajajo “zakonske svetovalnice”, ki pa, kakokor opisujete, v tej fazi ne pridejo v poštev. Morda ima kdo že kakšne izkušnje?

Podobna zgodba, drugi akterji. Še kako te razumem. Če danes pogledam nazaj, vidim samo eno veliko vprašanje:” KAKO SEM LAHKO TO DOPUSTILA?”. Moje življenje je vodil nekdo, za katerega upravičeno lahko rečem, da je slabič. Svoje komplekse je “zdravil” na meni, vsega slabega sem bila jaz kriva, pa naj sem se še tako trudila, da bi veza obstala. Že zaradi otroka??? Na koncu sem ravno zaradi nje, najine hčerke, naredila vsej tej kalvariji konec. Ni bilo lahko. Hoditi po svetu razočarana, brezvoljna, osamljena… A kakor pravijo, za vsakim dežjem posije sonce. Koliko resnice je v tem. Samo odpreti moraš oči in ugotoviti, da nisi sama, da si zaslužiš vse kaj drugega, kot to, kar imaš.
Danes lahko rečem, da sem srečna. Imam partnerja, ki naju spoštuje in ima rad in ob katerem vsak dan znova spoznavam, kako lepo je lahko, če SE ima človek rad.

Pogumno naprej in oglasi se še kaj.

Pozdravljena Paris

Zelo mi je žal, da se ti dogajaji stvari, ki si jih napisala. Vsekakor menim, da te ta tvoj “gospod” niti slučajno ni vreden, kaj šele otročička. Res ti ni lahk, zato poskušaj pomisliti, če imaš kje kakšno prijateljico, ki je res prava prijateljica, ji zaupaj svoje probleme in se dolgo, dolgo z njo pogovarjaj. Morda ti ona lahko svetuje kaj in kako storiti. Vsak problem, pa če je še tako velik in zopern ima nekje svojo rešitev, samo do nje je treba priti. Prepričana sem, da bi z dobrim pogovorom in dobrimi nasveti ti lahko rešila težave. Bodi močna, trdna, samozavestna in ne se pustit moškemu, da te uničuje. za vsakim dežjem posije sonce, prepričana sem, da bo tudi zate in tvojega sinka kmalu sončka na pretek. Veliko uspeha in srečno prihodnost ti želim.

Tvoj partner se je odločil očitno ločiti od tebe in želi imeti starševsko pravico, da bi otrok bival pri njem za stalno (ti bi po njegovem scenariju verjetno otroka samo obiskovala). Premisli o tem. Verjetno boš morala tudi sama do neke pravne pomoči, pozanimaj se, kje jo lahko dobiš, kdo ti lahko svetuje (obstaja tudi pravna pomoč študentom). Premisli o tem, kje bosta z otrokom živela, če bo otrok dodeljen tebi. Imaš stanovanjsko pravico ti, si lastnica stanovanja, si preskrbljena, od kod imaš za preživetje? Kdo bi vzgajal otroka, če bi bil dodeljen očetu (predvidevam, da tvoja tašča)? Vse to so racionalne stvari, ki jih moraš premisliti, obenem pa je ranjena tvoja duša. Skušaj se zaupati kakšni prijateljici, gotovo te bo vzpodbudila na tvoji poti k samostojnosti. Partnerja moraš zapustiti, saj te nikoli ni ljubil (in ga tudi otrok ni niti malo vzpodbudil k temu). Vendar so to zate novi začetki. Ne boš več deležna prezira, žaljivk in napadov. Življeje brez takšnega partnerja bo olajšanje, ko si ga boš uredila, verjemi. Toda dobra osnova za to neodvisno življenje bo tvoja izobrazba – končana fakulteta. Zato se potrudi končati študij! Prej boš končala, prej boš neodvisna in zaposlena. Ne podpisuj nobenih papirjev, ki ti jih da. Vzemi jih v premislek in poišči pravno pomoč. Če si študentka, se lahko oglasiš tudi pri psihiatru za študente na Aškerčevi, prej se napoveš po telefonu. Psihiater bo ugotovil, ali gre pri tebi le za potrtost glede na okoliščine, ali pravo depresijo, ki jo je treba zdraviti.

Potrtost in depresija se mi zdita v dani situaciji nekaj čisto normalnega. Slabše bi po mojem bilo če bi ti bilo “vseeno” kaj se dogaja. Depresija je po mojem strah pred novo nastalo situacijo. Nima pomena partnerja obtoževati in obsojati, ker si s tem le še kradeš energijo, ki pa jo sedaj nujno potrebuješ, da urediš stvari. Jaz bi se v tej situaciji poskusila z njim pogovoriti kako čim enostavneje speljati stvari, da bi vsi čim manj trpeli in imeli čim maj stroškov. Že ugotovitev, da nista več za skupaj je ogromen korak v življenju, le še slediti moraš cilju. Moram te pohvaliti, da se izjemno pogumna, ljubeča mama… le strahu, ki ti ga oz. ti ga je vcepljal se moraš izogniti. Dejstvo, da je spal z drugo žensko, kaže, da je nezrel človek za življenje, ker se za ugodje, ki mu ga je prinašalo družinsko življenje ni mogel odreči drugim ženskam in s takšnim človem je sigurno najbolje prekiniti odnos, kar pa lahko zaradi čustev, strahov, navezanosti,.. boli, vendar verjami, splača se! Si edinstvena, neponovljiva, super mama, uspešna študentka in zato si tudi zaslužiš ljubezni polno življenje. Je pa res, da nismo vsi za skupaj. Moja starša sta vztrajala v zakonu 20 let, zaradi otrok, premoženja,.. vendar nikoli nista bila srečna. Ker nista bila srečna, jima je šlo tudi na ostalih življenjskih področjih vse narobe oče je doživel bankrot pri poslu, mama je zelo zbolela in se zapila,… Sedaj sta končno ugotovila, da najbolje, ker pač očitno skupaj ne moreta biti srečna, da gresta narazen in stvari se čudežno popravljajo. Sta boljša prijatelja kot sta bila kdaj koli in tudi odnos s tremi otroci imata zelo lep. Prej sploh nista bila sposobna ukvarjati se z otroci, ker sta se ukvarjala le sama s seboj. Ce nimas prave prijateljice ali staršev, ki bi te brezpogojno sprejeli z vsemi tvojimi odlocitvami in tezavami, potem sigurno potrebujes psihično podporo, poleg pravne, ki pa jo lahko najdes pri odvetniku, centru za socialno delo, nevladnih organizacijah za pomoč ženskam,.. Najhuje je po mojem v dani situaciji, ker si v glavi stvari le premlevas in nimaš nobene konkretne informacije, da bi stvari premaknila sama, temveč le v strahu pričakuješ, kaj bo spet pogruntal “on”. Zavzemi se zase in otroka. Ko se bojo začele stavri dogajati, bo sigurno lažje. Skrb, kje bo otrok je po mojem sigurno odvec, ker se otrok se ne more sam odločiti, nas sistem pa sigurno zagovarja resitev, da je otrok pri materi. Le pogumno. Jaz sem iz Novega mesta in enkrat tedensko pridem v Ljubljano, kjer studiram, če si želiš s kom pogovarjati , te bom z veseljem poslusala v tej čustveno težki situaciji. Javi se mi na mail.

Tvoje zivljenje je ze pravljica in vsaka pravljica ima srečen konec, le verjeti moras in tudi sama marsikdaj kaj storiti in potrpeti, vazno je le, da ves, da je to zate najbolje.

Pogumo in srecno

Najlepša hvala za vzpodbudne besede. Nekako so mi vlile upanje. Zase vem, da se bom pobrala, samo čas rabim. Vendar mi je žal za malega. Ne morem si predstavljati da bo mogel moj otročiček, tako nedolžen in ljubek, občutiti že v rani mladosti realnost tega sveta. Globoko upam, da mu to ne bo zgled kako se imata očka in mamica “rada” in da bo kasneje razumel situacijo bolj globalno. Vendar me je strah “nagajanja” z otrokom, saj vemo da na koncu nasrka detece. Vendar gremo naprej s pozitivnimi mislimi, kajne? Lep pozdrav vsem.

Draga Paris,

res mi je hudo, ko berem taksne stvari, hkrati pa se sprasujem, mar smo res naivne, da ne opazimo, da ne vidimo, kaksen je v resnici nas partner. Si zaradi brezpogojne ljubezni res prevec zatiskamo oci pred resnico? Tudi pri postu od INE so mi prisle solze v oci, saj sem se pri vsaki prebrani vrstici vprasala, ce pise morda o meni… Sama sem v tisti fazi, ko me je fant pustil noseco v petem mesecu in priznati moram, da sem zelo jezna. Sploh pa, ker mi vnaprej grozi z neki pravnimi variantami, kako bo prisel do otrocka…tudi sama sem studentka, zato ti lahko svetujem, da cimprej dokoncas faks, si najdes primerno zaposlitev. To je tudi moj kratkorocni plan, ceprav bo vmes tudi mesec maj, ko bo soncek prisel na ta svet. Mislim, da v taki situaciji so otrocki tisti, ki nam dajejo moc in veselje. Konec koncev te imajo brezpogojno radi, ti vracajo vso ljubezen. Bos videla, tudi zate bo posijalo sonce, ko bos lahko z dvignjeno glavo in ponosom v oceh lahko dokazala cesa vsega si sposobna. Mogoce sem malce prevec zafilozofirala, ampak tako nekako si tudi jaz predstavljam prihodnost. Vem pa, da bom/bos naredila vse kar je v moji/tvoji moci, da mojemu/tvojemu malcku ne bo manjkalo nicesar.

cim bolj pozitivne misli,

lp teja

Kot da bi poslušala svojo zgodbo, le da sva midava poročena.
Tudi on se je začel zanimati za otroka, ko je prišla tema o ločitvi. Prej pa ga ni nič zanimalo. Da ga je zagrabil starševski čut – ne verjamem. Na žalost ti ne vem pomagati, ker sem ravno tako v stiski. Želim ti, da bi zadevo čimprej uredila! Predvsem pa: mislim, da se da prebroditi vse finančne težave, tudi če otroka obdržiš. Lažje bo pogrešal udobje, kot pa svojo lastno mamo!!!
To je moje laično mnenje – nisem strokovnjak na tem področju.
LP
Anja