Odpiram temo o kateri se kaj dosti javno ne govori, se pa naklada. Ženska v vlogi ljubice je lahko zelo zaželena, a vse to se neha, ko spregovori. Poznam kar precej ljubic, ki imajo tako kot jaz otroka s poročenim moškim. Nimajo urejenega očetovstva, za otroke ne prejemajo preživnine, otroci ne poznajo očeta, o očetu se ne govori.
Status očeta mojega otroka se je v 16 letih spreminjal. Ko sva se spoznala je bil samski moški, ki se je kmalu nato poročil, po štirih letih najinega razmerja, sem rodila otroka, za katerega je podpisal očetovstvo, pred podpisom sem mu predlagala test DNK, otroka sva zaplodila, po najini takrat , pol letni prekinitvi razmerja in jaz sem imela drugega fanta, vendar je odklonil, češ, da mu je otrok podoben. Zame je bilo dejstvo, da sem imela spolni odnos s fantom in potem menstruacijo in čez 15 dni spolni odnos z ljubimcem, dovolj trdno dejstvo, da je otrok njegov – ljubimčev. Seveda pa je teoretično vse možno. Za otroka bolj ali manj redno plačuje preživnino. Ljubezensko razmerje sva se odločila prekiniti, ko je bil otrok star 6 let. Stiki z otrokom so bili po mojem mnenju, ne dovolj dobri in ker se midva nisva uspela dogovoriti, sem prosila CSD za posredovanje pri vzpostavljanju kvalitetnejših stikov za otroka.

Na vabilo CSD se je gospod odzval v obliki eseja o tem, kako nima časa se ukvarjati s tem, saj se on ločuje. Njegov idealen zakon je razpadal po njegovem mnenju, predvsem zaradi mene, ker sem se odločila (takrat že pred 7. leti) roditi otroka, ki si ga on ni želel. Poleg tega je v eseju povedal tudi, da dvomi, da je otrokov oče, da sem ga prisilila v podpis očetovstva. Socialnega delavca, ki je vodil to srečanje je prosil, za čas, da si najprej uredi svoje življenje, da se bo lahko potem posvetil reševanju tega hudega problema, ki mu je uničil idealno življenje.
Socialni delavec je ugodil njegovi prošnji in mu rekel naj se, ko se bo uredil, pokliče, da se dogovorimo naprej.
Sama sem na CSD poklicala po dveh mesecih in jih vprašala kako zdaj naprej, pa so povedali, da dokler se gospod ne javi oni ne morejo nič. Nikogar ne morejo prisiliti v stike z otrokom, če tega ne želi.
Tako je gospod izginil za dve leti in pol. Razmišljala sem kam naj se obrnem po podporo, s tem sem imela že čudne izkušnje.

Od otrokovega 3 leta sem bila 3 leta vključena v terapevtsko skupino in individualno svetovanje. Iskala sem podporo, za odgovore, ki jih iščem v sebi. Spraševala sem se, kako naj kljub situaciji – ljubica poročenega moškega – in vlogi – mati samohranilka- bom dovolj dobra mati in kaj pomeni biti dovolj dober oče. Moje mnenje je, da ima otrok pravico imeti očeta in stike z njim. Moja dolžnost je, da stike otroku omogočim, prav tako pa je moja dolžnost, da opozarjam očeta, da stiki niso dovolj dobri. Že sam zakon govori o tem, da imajo izvenzakonski otroci enake pravice glede stikov kot zakonski. Tudi sama sem odraščala v “idealni družini” zato vem, da sem za marsikatero vedenje prikrajšana. Po mnenju takratnega terapevta, bi morala jaz poklicati ljubimčevo ženo in ji povedati, kaj njen mož »dela«. Tako naj bi gospodu pomagala, da reši svoje probleme. Zame je bilo to nesprejemljivo, saj na terapijo ni hodil poročeni gospod s svojimi problemi, še manj pa njegova žena, podporo sem iskala zase in za svojega otroka. Jaz sem doživljala stisko in to v vlogi matere samohranilke- tega sem se učila in ne v vlogi ljubice – to sem obvladovala.Terapevtu ni in ni “potegnilo”, kje želim podporo in mi je predlagal, da delava na tem, da raziščeva zakaj sem s poročenim moškim – da je to je motnja, ki marsikaj lahko pove o meni, če se že želim prepoznavati. Skratka opazila sem, da je gospod terapevt tipičen predstavnik naše družbene realnosti,(poročen, z nazivom, dobrim statusom….) jaz pa nekako štrlim iz konteksta družbene realnosti (neporočena, ljubica, mati samohranilka, občasno nezaposlena, večni študent…). Kar naenkrat nisem spadala v nobeno možno obliko podpore, ki bi mi jo lahko nudil. Sistemski terapevti, se ukvarjajo s celotnim sistemom in če to ne gre, če ves ostali sistem ne išče podpore, ni pripravljen sodelovati, je nemogoče sistemsko terapijo izvajati.
Kakorkoli že, terapijo ali karkoli je že to bilo sem zaključila živa in jezna z odporom do veleslovenskih družinskih terapevtov, ki očitno še niso dojeli, da sta mati -ljubica poročenega moškega- in otrok tudi oblika družine, da smo prav tako kot mati – ločena- in otrok, mati – vdova- in otrok družbena realnost.
Zato, da je otrok spet imel stike z očetom po dveh letih in pol sem najprej zaprosila na CSD za drugo svetovalno delavko, prosila za podporo družinsko terapevtko, ki vsaj na videz nima predsodkov do družinske oblike mati – bivša ljubica takrat že ločenega moškega – in otrok. Mislim, da mi je predvsem status bivša ljubica- zelo pripomogel k pridobitvi podpore in dejstvo, da sva z otrokom začela živeti v Materinskem domu – spadala sva v nek družbeno sprejemljiv kontekst. Družba se je odzvala. Hvala Družba, “kok” lepo!

Zdaj ima otrok že dve leti in pol ponovno stike z očetom. Stiki so kvalitetnejši, ker otroka še vedno ni predstavil svojim otrokom iz ex-zakonske zveze, sem ga prosila, da se pogovoriva o tem. Pet let je že ločen, sam tako trdi, bivša žena ve in otroci vedo za naju. Kar naenkrat sva si imela veliko za povedati, o vsem kar, v najinem dolgoletnem znanstvu ni bilo časa. Med drugim tudi to, da res dvomi o tem ali je otrokov oče. Predlagal je, da, če se odločim tudi jaz za test DNK, da bo, če pa je otrokov oče, poskrbel, da se otroci spoznajo. Midva pa sva se odločila, da zgradiva prijateljski odnos, kljub veliki spolni privlačnosti med nama. On pravi, da ima preveč svojih osebnih problemov, da bi zdaj imel čas za graditev partnerskega odnosa. Jaz pa sem mu tudi jasno povedala, da si z njim ne želim ničesar drugega kot prijateljski odnos, brez sexa.

Kakorkoli že, zdaj smo pri tem, da se odpravimo na DNK test. Svojemu otroku sem odkar je na svetu pripovedovala o očetu, tako kot je, da je bil še poročen, ko se je rodil, da ima po očetovi strani sorodnike. Ko je bil star 7 let in so se stiki prekinili, je želel vedeti zakaj. Povedala sem mu, vključno s tem, da oče tudi dvomi, da je njegov oče, mu povedala zakaj dvomi. Letos je otrok star 12 let in ga zanima več, več sprašuje in tudi očitki padajo. Veliko se pogovarjava, razumem ga, težko mu je, skrbi me ali mu lahko nudim dovolj podpore v teh trenutkih negotovosti? Vse dokler se vprašanja nanašajo name lahko odgovarjam. Ko pa se vprašanja nanašajo na njegovega očeta, ga prosim naj se obrne nanj. Noče in pravi, da se s človekom, ki ga skriva ne more pogovarjati. Predvsem mu zameri, da mu ni predstavil ostalih otrok, saj je zdaj že pet let ločen in bi bil že čas.
Tako sem zdaj poklicala njegovo bivšo ženo in ji predlagala, da se odrasli pogovorimo o tem, pa četudi je vse tako zapleteno. Čas je že.
Bila je popolnoma šokirana. Ona in njeni otroci ničesar ne vedo o naju, ločila pa sta se pred tremi leti.
Počasi se slika sestavlja v celoto, želim si, da bi vsi vzdržali te prehode, želim si, da bi se družba začela zavedati, da smo tudi me matere, ki imamo otroke s poročenimi moškimi del družbene danosti in da se tudi same predstavimo v takšni obliki kot smo, dokler se bomo skrivale za »za narodov blagor« nas nihče ne bo upošteval. Svojim staršem sem še danes v veliko sramoto in tako se tudi spodobi za »idealne starše«!

Menim, da preveč krivde zavračate na druge. Očeta bi morali (v imenu otroka!) tožiti za priznanje očetovstva, iz česar bi izhajal tudi DNA test (ali očetovo legalno priznanje) in posledično tudi obveznost plačevanja preživnine za otroka. Tako bi otroka izenačili s polbrati ali polsestrami. Tega niste storili na podlagi nekih očetovih obljub, ki se jih ni držal. V filmu Skrivnosti in laži si lahko nazorno ogledate, kaj pomeni 15 zaračunanih dni v menstrualnem ciklusu in kako je lahko otrokov oče lahko nekdo čisto drug. Ne zdi se mi prav, da zgodbo nerešenega očetovstva pripovedujete 12 let staremu otroku, ki še ni sposoben vsega razumeti in ga to obremenjuje, hkrati pa mu ruši samozavest in identiteto. Prav je, da otrok izve določene okoliščine, a le tiste, o katerih ste si sami na jasnem. Za zdaj pa očetovstvo ni jasno. To, da ste se z nekim bivšim ljubimcem dogovorili, da je oče, očitno še nič ne pomeni. Ne pravno ne genetsko. Iz vašega pisanja čutim tudi (verjetno čisto upravičen) posmeh določenim inštitucijam, ki bi vam morale priskočiti na pomoč. Toda to je samo pomoč. Temeljne korake morate tako ali tako napraviti vi sami. In ugotovitev pravega očeta sodi med takšen temeljni korak in tudi v osnovno otrokovo pravico. Priporočam vam, da manj obsojate druge (inštitucije, domnevnega očeta itd.) in začnete stvar reševati pri sebi.

Lep dan,

tole je pa kar prava tema. Bom pa še jaz povedala, kako je pa na drugi strani te zgodbe, ko se ljubica odloči imeti otroka.

Bili smo družina, z dvema otrokoma, v srednji šoli. Gospod, sedaj že dolga leta moj bivši je zahajal kar redno še kam drugam, med drugim tudi k neki
postarani samki, ki mu je zatrjevala, da ne more imeti otrok. Za hrbtom pa se je menda celo zdravila in ga ujela. Tik pred meno je bila noseča. Kakor je pridobivala na teži, toliko hujše je bilo pri nas doma. Neznosno, nakar sem
izvedela, da se je otrok rodil.
In potem smo bili kar nekaj časa v troje, ona kar naprej na telefonu, ker tudi ni obvladovala nove situacije. Celo življenje lepo komot, potem pa kar naenkrat otroški jok sredi noči. On pa na gospodinjskem servisu še doma. Dokler se jaz nisem odločila, da se tega ne grem več. Ni me brigalo, ali bo šel k njej ali bo sam, skratka, jaz sem določila, da se te igre v troje plus otrok ne grem več. In sem plačala. Začuda tudi meni center za socialno delo ni pomagal, da z mojo družino ni nič narobe, kajti bila sem še formalno poročena, le odselil se je, pa pobral denar, avto in še kaj. Meni pa so ostale neplačane položnice za več mesecev nazaj, zajamčeni OD v nesigurni službi, mrtvi starši. Skratka morala sem se osamosvojiti fizično, finančno, pa tudi očeta, kar so ga otroci sploh imeli, nadomestiti. Verjetno smo bili prizadeti vsi, tudi on. Meni je sesulo življenje, otrokom je vzelo sanje. Minilo je že zelo veliko časa, pa smo še vedno udarjeni, poškodovani. Jaz recimo še vedno zelo pogrešam družino.

Takole bom povedala, da naj se razne gospodične ne podstopijo takole komplicirati življenja sebi in vsem, ki jih srečajo, če razmeram niso kos. Najprej hočejo tujega moža, potem naj vse inštitutcije skočijo in jim pomagajo, nato še nekaj tujega premoženja. Skratka svet naj se prične vrteti okrog njih, mi vsi ostali, ki smo pa šli s poštenimi nameni in iskreno v doživljenjski projekt družina, pa naj se znajdemo, kakor se hočemo.
Naj se gospodične in gospe v senci zavedajo, da ravno tolikokrat kot so one varale ženo, ravno tolikokrat so bile v zakonu varane tudi one. Naj si ne domišljajo. Običajno ti moški, ki si jih vede ali nevede delimo, niti niso sposobni nekega dobrega partnerstva. Da o iskrenosti niti ne govorim.

Še eno vprašanje imam, kolikokrat si temu svojemu izvoljencu zlikala srajco.
Odgovor vem, zato sedaj ne računaj, da ti bo še bivša žena stala ob strani in pomagala prenašati tvoje komplikacije. Mislim, da ima ona dvakrat več težav, med drugim ima dva otroka, ki sta tudi brez očeta in brez dobrega zgleda. Pa te je mogoče ona kdaj poklicala, pa te prosila, da ga pusti na miru. Iz pisma je razvidno, da ne, kajti ohranila je dostojanstvo in ponos.
Na koncu običajno vedno požanješ tisto, kar si sejal.

Kljub vsemu se imejte dobro. Še vedno je čas, da od sedaj naprej ne gre več narobe.

.

Pozdravljeni!

Šele včeraj sem prebrala vaše pismo, pa mi nekaj ni dalo, da nanj ne bi odgovorila.

Rada bi vas opozorila na nekaj, po mojem osebnem mnenju, napak v vašem mišljenju in ravnanju. Sama sem otrok, ki je gor zrasel brez očeta. Nisem ga nikoli poznala oz. videla sem ga nazadnje, ko sem bila čisto majhna in se ga sploh ne spominjam. Nimam tudi nobene slike in nikoli nisva imela kakšnih stikov. Odšel jev drugo državo, ko sem bila čisto majhna in sploh ne poznam njegovega naslova (tisti izpred 2.. let je napačen). Gre za to, da ga jaz pravzaprav sploh nisem pogrešala. Mami ga je v veliki meri nadomestila z veliko ljubezni in pozornosti, čeprav je taka samohranilska vloga zahtevala veliko več napora kot bi sicer. Nikoli mi ni skrivala mojega “izvora”, vedno mi je vse povedala, vendar pa mislim, da je bila količina informacij prilagojena moji starosti. Ni mi lagala, povedala mi je tudi, da ne ve, zakaj se mi on nič ne oglasi, ni mi tudi skrivala, kako težko finančno pridemo skozi, ker sama skrbi za vse. Jaz sem danes zelo ponosna nanjo, ni mi pa nič žal za očetom (razen morda glede financ, tu mi je res žal, da se je mami morala toliko odpovedovati, da smo finančno zmogle).

Mislim, da ni prav, da hočete tako “na silo” vzpostaviti stike otroka z njegovim očetom, če očetu ni do tega. To, da sin ima slabe stike z očetom, je po moje slabše za vašega sina, kot če bi mu bila situacija, da oče noče imeti stikov z njim, pač dana že od nekdaj in bi se z njo lažje sprijaznil. Še posebej se mi pa zdi slabo, da niste razčistili z bivšim partnerjem, ali je res on oče otroka (že ob rojstvu sina!!!) in da ste šli o tem celo razlagati otroku, preden se eno ali drugo potrdi! Pomislite, kako mora biti vašemu sinu, ki je v obdobju, ko se išče – kdo je, njegov izvor, identiteto… Že jaz sem imela v tem obdobju kar nekaj kriz glede mojega očeta, pa sem imela “trdno oporo” oz. vsaj zanesljive informacije. Vaš sin pa stoji na zelo majavih tleh – ničesar več ne ve, niti, ali je tisti človek, ki nima kakšnega velikega interesa do njega, ampak s katerim naj bi se potrudil imeti dober odnos, res njegov oče ali ne. Poleg tega pa so tu še vaši nerazčiščeni odnosi s tem bivšim partnerjem, ki prav nič ne prispevajo k njegovemu “dušnemu miru”.

Mislim, da se morate za dobro vašega sina čimprej vzeti v roke. To, da sta z bivšim partnerjem sklenila, da ostaneta samo prijatelja, je OK. Mislim pa, da je nujno, da čimprej naredite DNK teste očetovstva, potem pa naj se glede na izvide vaš bivši odloči, ali in kakšne stike bo imel z vašim sinom. Ne silite vanj, če jih noče, mislim, da je bolje, da se sam odloči. Njegova bivša žena in otroci nimajo s tem nič. Mislim, da je to odločitev vašega partnerja, ali mu jih bo predstavil ali ne, pred sinom naj se “zagovarja” sam. Če se bo izkazalo, da vaš sin ni njegov, ali pa da je, je po moje najboljše, da se on in sin sama odločita, ali še želita sploh imeti stike. S sinom pa karte na mizo, zdaj ste mu itak že povedali vse. In predvsem mu nudite veliko opore, čeprav vam povem, da bo hudo (tudi jaz sem v tistem obdobju mami marsikaj očitala). Ampak to morate zdržati, ne sprašujte se o svoji moči. Z veliko ljubezni z vaše strani bo sin imel trdno oporo vsaj v vas in bosta kasneje lahko imela dober odnos.

Naj tole ne zveni samo kot kritika, prosim, ampak kot nasveti. Jaz vam iz lastnih izkušenj povem, da je bolje brez očeta kot s slabim očetom.

Lenča

Pozdravljena!

No vidiš zdaj kako se pocuti prevarana zenska!
Razdrla si vezo, ki bi lahko lepo uspela! Dobro si vedela v kaj se spuščaš! Že takrat si vedela , da tvoj sin nebo imel očeta! Na silo ne moreš nič. Drugič pa pamet v glavo!
Vse ima svojo ceno!!!

ANAIS in Lejdi,

Lejdi, razumem vas, da je bila za vas izkusnja zelo boleca, vendar v nekaj sem pripricana: zakona nobena ljubica ne more razdreti. Zakonca sta tista, ki se odlocita, ali bosta varala ali ne. Le zakonec lahko razdre zakon, tretja oseba lahko pride vmes samo v zakon, ki je ze krepko nacet. Moza ni mogoce vzeti, on vendar ni predmet, da ga vzames, sam se odloci, ali bo sel ali ne. Lazje je sicer, ce lahko krivdo prevalis na trejo osebo, ampak vzroke za razpad zakona je treba iskati tam, kjer so, v zakonu samem.

Amore, poskrbeti morate za otroka in za njegove interese. Nikoli pa ga ne smete obremenjevati s svojim problemom v razmerju z njegovim ocetom! Za to je sicer ze pozno, ampak vsaj nadaljno skodo otroku se lahko preprecite. Lencin post na to temo je bil zelo dober. Svoje otroku ste dolzni biti v oporo. Z njegovim ocetom pa se potrudite vzpostaviti odnos oce-sin, ce je to v otrokovem interesu, sicer ne. Ne mesajte pa v to vajinega razmerja oziroma nerazmerja, to so vasi problemi in ne otrokovi.

Pozdravljena!

Kako lahko pritiskate na “očeta”, če še sami niste pripričani o tem. Zakaj iščete dežurne krivce zanastalo situacijo nase ste pa pozabili? Mislim, da se morate pogovoriti sami s seboj.

Pozdrav!

Živjo!

Po mojem mnenju si si to nekoliko neugodno situacijo, v kateri si skupaj s svojim otrokom, zakuhala sama. Tvoj ljubimec oziroma njegov oče se ne bi mogel tako neodgovorno obnašati, če mu ti tega ne bi dopuščala. Pripravljena si bila pobirati ostanke in drobtinice z njegove mize, njemu pa je to seveda zelo ustrezalo. Vendar je razlika: eno je tvoja odločitev, da boš ljubica in imela skrivno razmerje in tudi neprijetne posledice tega (poleg tega lahko razmerje kadarkoli prekineš), druga stvar pa je otrok in očetovstvo, tega se ne more skrivati, to je odnos, ki ne preneha, otrok ima pravico do očeta in tu je tvoja odgovornost do njega, da ustvarjaš okoliščine, da mu bo to dostopno.

Ne moreš kriviti družbe za situacijo, v kateri si. Kajti izbirala si sama. Kdove zakaj si rabila takšno izkušnjo. Te pa tudi nič ne obsojam. Ljudje smo različni in vsak ima svoj življenski stil. Na srečo!!! Vendar se vzemi v roke in se nehaj počutiti kot žrtev in nekdo, ki izstopa iz poprečja. Si pač samo ti, navaden človek in veliko srečo imaš, da imaš otroka, človeka ki živi s tabo in ti je blizu. Marsikdo nima te sreče.

Pri očetovih stikih z otrokom ti uradne inštitucije ne bodo veliko pomagale, ampak največ lahko storiš sama. Kako? S premikom v tvojem razmišljanju. Nehaj obsojati otrokovega očeta za vse tisto, česar ni naredil in naredi inventuro (spisek na papir), kaj pa je naredil za otroka – če sem prav razumela je plačeval preživnino in ga obiskoval. Pa gotovo se boš še česa domislila. Potem pa naprej hvali tisto, kar je za otroka sposoben narediti in malo pozabi na tisto, česar ne more ali noče. In vse, kar naredi, pohvali, velikokrat, naj slišita oba, otrok in oče, da nekaj je pa le dobrega. Išči dobre plati svojega življenja (lahko se malo primerjaš z zgaranimi zakonskimi ženami – ki so menda srečno poročene). Lahko, da gre tebi bistveno bolje!!!

Morda bi navezala stike z bivšo ženo in če bo strinjanje na obeh straneh, se lahko otroci srečajo brez očeta. Veliko je možnosti. Ne odnehaj in jih išči!!

Skratka, če povzamem, si iz SL, stranke ljubic, odločila si se za otroka s poročenim, ki si tega ni nikoli zaželel, zaželel si je seks s tabo, s tabo se še pogovarjal ni kaj prida med tem početjem, katerega status se je vseskozi spreminjal, samski, pa poročen in sedaj spet samski, itd.., ki te je zagotovo varal, če lahko poročena varalica vara ljubico /moram preveriti, kaj pravi zakonodaja/, ti njega tudi /enako prejšnjemu/, ki ti je vseskozi lagal, ki je vseskozi lagal ženi doma in je zato sedaj bivši, ker se je celo zares ločil, verjetno ne na svojo lastno željo, a se ni odločil zate ne prej, ne potem, ko je bil spet prost, ker nima časa se ukvarjati ne s tabo, ne z otrokom, kar pove vse o njegovemu mnenju o tebi in odnosu do tebe in na tej osnovi se ukvarjaš s problemi, ki si si jih nakopala sama na svojo lastno željo nad glavo že pred 16-timi let, medtem, ko sedaj prav počasi sestavlješ neko godljo od slike v celoto in se ukvarjaš z obrobnimi zadevami, kot so posiljeni stiki nekoga z otrokom, katerega ni nikoli hotel, niti mu ni bilo do prijateljstava s tabo – bilo mu je zgolj in samo in izrecno do seksa, kapiraš po 16 letih? In to vlogo ti menda dobro obvladaš, tvoja izjava od zgoraj. E, terapija, pametna poteza, ena redkih tvojih pametnih potez. Ko ti vmes nek terapevt pove, da je nemara nekaj hudo narobe s tabo in da zagotovo štrliš ven iz povprečja, te to zgolj močno razjezi, zato terapijo prekineš. Na, pa je šlapriložnost po gobe.

Skratka, vsi vpleteni naj po tvoje vzdržijo te prehode, preostali pa naj se začnemo zavedati, da ste SL naravna danost in družba naj vse to tvoje početje začne počasi že vendarle odobravati in tvoji starši naj postanejo nad tabo naravnost navdušeni?

Men se zdi v redu, daj kar na glasovanje.

Sedaj pa zares.
Terapevt je imel PRAV, jbtflrj!!!!!!
Podčrtani stavki v tvojem tekstu, le par jih je, pa povedo o tebi vse, predvsem, kaj ti štrli ven.
Ni krivda drugje, kot zakopana globoko v tebi.
Odkoplji jo in si jo oglej od blizu.
Še to, tvoja družina ni bila “idealna”.

Začni kopati po sebi, najbolje, še danes.

Spregledal datum, tema že zdavnaj zastarala.

Se opravičujem.

Stara tema, ampak hudo poučna.

Se strinjam. Prav tako se strinjam z marincem, točno to sem si jaz mislila ob branju.

Mojemu možu je tudi ljubica rodila otroka.Kaj si vse znate ve privoščiti,bi pa jaz lahko knjigo pisala.Mi gre vse to na kozlanje,to tvoje nakladanje.Tvoj terapevt ima pa zelo,zelo prav!Vse to pove o tebi,kaj si,kdo si….
Moralo imaš pa na psu!
Nisi drugega,kot nekdo ne bodi ga treba!Zaradi takšnih potuhnjenk kot si ti razpadajo družine.zdaj bi pa rada bila v zvezde kovana,mal morgen!Nekatere niso sposobne ustvariti svoje lastne družine,znajo pa druge družine podirat kot domine.Zdaj bi pa rada še nagrado zato,al kako?Vedi,da si leta in leta vlekla vse za seboj pri polni zavesti in da ni bil to samo trenutek slabosti ali slab vzgib.Otrok ni kriv,si pa ti in verjemi,da se te otrok tudi sramuje,samo morda pove ti ne.Naj družba gleda kakor hoče,zakaj si pa šele sedaj stopila iz svoje sence,če je vse tako normalno in prav….Ne zagovarjam njega kot očeta,niti najmanj,samo imela si možnost sprejeti ali odkloniti ga.Tukaj je ženska moč,zato se ženske med sabo razlikujemo!Če bi rekla takrat ne,bi ne imela zdaj teh problemov in morda bi imela urejeno družinsko življenje,tako si pa sejala same zdrahe in jih še kar naprej.
Vse se plača,vse se vrača,brez izjeme!Usmiljenja vredna,kot še mnogo drugih,ki potem kalkulirajo in se mnogokrat zakalkulirajo.Prej je on vse na svetu,skoraj bog,potem pa vse najslabše,kar je možno.
Vidim pa,da ti je tolažba tebi enake.S tem se tolažiš.Še enkrat usmiljenja si vredna in tisti terapevt,se ni zmotil za vse kar ti je povedal.
Jaz bi isto govorila,če tudi ne bi imela enake izkušnje s takšno trišo kot si ti!

Verjamem, da imaš za seboj hudo izkušnjo.

Zakuhal jo je pa tvoj mož in nihče drug!

Če bi se dobro zavedal,da je družinski mož in oče in bi mu bila družina sveta,do tega ne bi prišlo.

Ali pa bi uporabil kondom.

Prodajajo jih za vsakim vogalom.

Vse so ti povedali drugi, jaz dodajam samo to, da

bi te, če bi te srečala pošteno stresla. JA KAJ SE PA GREŠ??!!!! Smili se mi tvoj otrok, ki je v tvojih rokah le sredstvo za manipuliranje. Ubogi otrok!
Sicer privoščim tvojemu bivšemu, oziroma zaploditvenemu žrebcu, da mu ne daš miriu in ima tako zver na grbi vse življenje, ampak njegova žena, njegovi otroci in tvoj otrok pa PREŽIVLJAJO PEKLENSKE MUKE SAMO ZARADI TEBE!!!

In da ti bo jasno: Moj otrok je bil rojen v ZAKONU, oče se je zapil in noče stikov, tako da je že od vekomaj tako, in tudi sedaj, ko je polnoleten. Sin pravi, da je blažen ker ima mir, meni pa ne pade na pamet da bi ga iskala in fehtarila za bogvekaj in to še PREK OTROKA!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Sram te bodi in naj se ti vrne zavoljo tolikih življenj, ki jih uničuješ in ne daš miru!!!!!!

Bogi, bogi možeki, ljubice jih dobesedno prisilijo v odnose z njimi. Oni pa nič krivi, res pravi bojžčki.

kako je to patetično, da ženske obtožujemo ljubice…bolano…
sama sem bila prevarana….pa mi na kraj pameti ni padlo, da bi njo obtoževala…Problem je bil med mano in njem. In če bi štimalo med nama, mu na kraj pameti nebi padlo, da bi to storil.tako preprosto je to… Pač tipi drugače funkcionirajo. Za razliko od žensk, ki požrejo use čsljadfćajć na tem svetu, oni potegnejo ta krajšo =) in če doma dobi polni penzion, pri drugi pa small talk in sex….ja lej pač bo šel. In ne obtožuj ljubic. Če je tip na mestu in če med vama štima, do varanja ne bo prišlo.

Če pa ne, potem imamo to kar imamo…tako preprosto je…=) ampak ne…ženske bojo vedno druge obtoževale in še vedno kovale varalico v nebo….

še bolj smešno pa je, ko žene kličejo ljubice, naj pustijo njenga moža na miru….red ima za nardit izključno mož (po pogovoru s wannabe užaljeno ženo) in ne prevarana žena….