kako se naj odločim?
Čutim, kot da sem pred veliko preizkušnjo v življenju.
S partnerjem živiva skupaj v izvenzakonski skupnosti 11 let, in še nekaj let več sva par. Stara sem 35 let.
Ne morem zanositi. Ta biološka ura se mi počasi izteka.
S partnerjem sva bila že nakajkrat na postopkih IVF, ki so vedno neuspešni. Čedalje pogosteje se dogaja, da mi očita, kako sem neuspešna na vseh področjih, čeprav imam službo in boljšo plačo kot on.
Ko pride iz službe odhaja pa ne pove kam, včasih pride domov zvečer pijan (2 do 3x na mesece) in takrat mi govori besede s katerimi me zelo prizadene. Kako sem nora, kakšna koza sem, govori kako bi ravnale vse normalne ženske, grdo govori o mojih sorodnikih …ali ne vidim da mi nič ne uspe, da ne vem nič, da so vse bolj pametne kot jaz(sam ima končano 5. stopjo izobrabe, jaz pa sem sedaj tik pred diplomo na fakulteti).
Zdi sem mi, da sem sedaj še toliko sposobna, da bi lahko šla na svoje in živela sama. TAko mi pravi razum.
Vendar pa se že sedaj jočem in ob premlevanju spominov, kako lepo je bilo, takoj pozabim na vse grdo kar se mi dogaja in bi vse pozabila, samo da bi bilo v prihodnje spet tako, kot je bilo včasih.
Tega kako me ima zadnje čase ne morem več prenašati, preveč se jočem, preveč sem črnogleda in včasih se mi zdi, da bi bilo najbolje, če bi bila nekje, kjer me nihče ne bi poznal.
Prosim vas za kakšno vašo priporočilo ali mnenje. Ne vem kaj bi bilo prav.
Zdi se mi, da bi bilo najbolje, da živim sama. Samo ne vem, če bom zmogla toliko poguma.
Postavi se na svoje noge, ozri se okoli sebe, začni življenje znova, ni še prepozno, da si ustvariš pravo družina s človekom, ki te bo res ljubil in cenil. Vse gre, povem ti iz lastnih izkušenj, samo malo poguma rabiš. Pametna in samostojna si, lahko živiš tudi sama, brez tega, da te nekdo ponižuje – mimogrede, taka poniževanja kot jih opisuješ se samo stopnjujejo. Potem pa postavi na tehtnico. so prednosti in slabosti da si v patrnerstvu, pravtako pa so prednosti in slabosti samostojnega življenja. Preprosto si naredi spisek za in proti. Česa je več?
Strinjam se z Anjo. Narediti spisek in pretehtati.
O dveh stvareh je potrebno razmisliti in si odgovoriti na vprašanje.
1. Ali ni beg najlažja rešitev?
2. Je potrebno prenašati in požreti prav vse “sranje”, ki nam ga nekdo zakuha v življenju?
Pojdi z veliko poguma in optimizma novemu življenju naproti.
Govorim iz lastne izkušnje, ki je zelo podobna tvoji. Par sva bila okrog 13 let, se tudi vmes poročila in zdaj se bova ločila. Otrok na srečo nisva imela, ker se nekje globoko v sebi nisem počutila varne. Ko sva začela, sva bila srednejšolca, že takrat me je po malem psihično podrejal in komandiral. Vmes sem diplomirala, on ima SŠ, ampak še vedno sem bila ta neumna. Enkrat mi je celo rekel: kdo te bo zdaj tako staro sploh še maral.
Pa se je vse obrnilo, že tri leta ne živiva več skupaj, šla sem stran. Na začetku sem samo jokala, ko sem se spomnila nanj.
Zdaj je bolje.
Zrem v prihodnost, ne preteklost, imam novega partnerja, ki me ceni.
Stara sem 32 let in zdaj končno RES živim.