Prosim vas za pomoč.
Sem namreč v zelo veliki krizi.
Z družino živim pri mojih starših v hiši. Imamo svoje nadstropje. Vendar na živce mi gre moja mama, ker je od nekdaj zelo dominantna oseba. Na začetku me to še ni toliko motilo, ko sva se preselila, sedaj, ko so otroci vse večji, pa vse bolj.
Včasih otroke maltretira naj se grejo igrati še drugam, ne samo pred našo hišo.
Ker je to sina razjezilo ji je rekel, da bodo šli se drugam igrat in to samo zaradi nje. Ona mu je pa rekla, da jo je razočaral, ker ji je tako rekel in da mu ne bo kupila nobene jopice več.
Jaz mislim, da ji je kar prav povedal.
Naj še povem, da se z mojo mamo že od mladosti nisva razumeli in ravno jaz sem si šla urediti stanovanje doma. Naj še povem, da imam 2 mlajše sestri, ki še nimata družine in še študirata. Z očetom se razumem in sem se poskušala tudi z njim pogovoriti, vendar on ji v vsem ustreže, samo da ni ogenj v strehi.
Naj še povem, da jemljem antidepresive, da me malo držijo pokonci. Želela bi oditi stran, vendar nimam moči. Mislim, da ko jo zagledam, se jo kar bojim, da mi bo povedala, katero rožco so otroci zopet zlomili. Naj povem, da ima rožic okrog in okrog hiše, da nekje še mimo ne moreš. Vse nas obremenjuje s tem. Samo oče ji nič ne reče.
Problem je pa naslednji. Jaz bi rada to čimprej končala. Zelo rada bi se odselila v stanovanje, ker mislim, da je to najlažja in najhitrejša rešitev. Vendar se po eni strani bojim, ker vseeno sem zelo navezana na okolje in dom in si ne predstavljam, da bi živela v drugem okolju.
Po drugi strani pa me to okolje obremenjuje, ker se ne počutim samostojno in se počutim kot v kletki. Mož si namreč ne želi iti v stanovanje, on bi rad hišo. Jaz se pa ne vidim, da bom še nekaj let tako životarila. Tudi otroci si ne želijo v stanovanje, saj imajo tukaj prijatelje.
To samo jaz hočem. Mož me ne razume, ker ni v moji koži. Naj še povem, da mož pravi, da bi v stanovanju pa ob trpel, saj imamo tukaj še delavnico kamor hodi delati, ker je zelo pridne narave. V stanovanju pa tega ne bo mogel, ker se bi odselili v drug kraj in pravi, da bi tam imeli samo stanovanje in nič drugega kot recimo v hiši. Kaj mi predlagate?
Ali naj počakam, da nekje dobiva parcelo, naj povem, da jo še nimava. Stanovanje bi pa lahko v tem trenutku že kupila. Sicer lokacija ni najboljša in tudi balkona nima, kot si ga vsi želimo Samo, dovolj velikih stanovanj pri nas ni. In tudi ves denar bi vložile v stanovanje. In priložnost zamujena, ne vrne se nobena, pravijo.
Kaj mi svetujete ali naj grem z glavo skozi zid, kot mi pravi mož? Pravi, da če bom rešila eno dušo, bom tri duše v nekaj prisilila, kar se jim ne zdi.

Kaj vi pravite?

Hvala za mnenje.

Spoštovana Jasna!

Za ohranitev mirnih živcev in dosego notranjega mira lahko poskušate na 2 načina. S postavitvijo meja: – 1. čustvena, umska meja
– 2. fizična meja.

Prvi je za vas nekoliko napornejši, zahteva od vas veliko vloženega napora in energije, vendar je učinek dolgotrajnejši. In to je, da dosežete čustveno in umsko mejo med vami in vašo mamo. Zaradi nerazčiščenih odnosov, ki vključujejo velik čustveni naboj, verjetno je v ozadju tudi veliko trpljenja, je odnos med vama nevzdržen. Kot pravite, je mama dominanten tip človeka. Boj z njo ni mogoč. Zato je možen le vaš umik.

Druga možnost je odselitev od doma. Na nek način je to najlažja pot, vendar, kot ste rekli, domači nasprotujejo. Poleg tega bi se morali odpovedati ugodju, ki vam ga nudi hiša. Otroci in mož čutijo, da bi bili prikrajšani. Mislim, da to ni najboljša rešitev, ker nimate podpore pri družinskih članih. Poleg tega, pa bi mama še vedno ohranila oblast nad vami, saj bi ob svojih obiskih, telefonskih pogovorih in podobnih srečanjih, tudi na daljavo, še vedno imela kontrolo nad vašim življenjem.

Menim, da se morate lotiti prve možnost. Drugače povedano, gre za osebno rast, skrb za osebnostni razvoj, delo na sebi ali kakorkoli že rečete. Poskrbeti boste morali za sebe v tolikšni meri, da vam ena taka mamina pripomba ne bo šla do srca in boste na njene izbruhe gledali v duhu “uh me piš, ti se kar repenči”. To bo zahtevalo vašo vztrajnost in moč, vendar uspeh ne bo izostal.

Če še nakej rečem o drugi možnosti: Iskanje stanovanja in preselitev ni stvar odločitve od danes do jutri, zato morda le razmislite o nakupu parcele, postavitvi hiše, lahko je montažna, in fizičnem umiku. Zagotovo pa delajte na osebnostni osvoboditvi.

Tisto o reku pa mislim takole. Če vam je namenjeno in če je prava rešitev, vas že počaka. Vsaj meni se tako dogaja.

Dobro bi bilo, če bi imeli nekoga, ki bi vas razumel v vaši stiski. Veliko ljudi je v podobni situaciji. Odnos med starši in otroki je pogosto takšen. Saj poznate tisto: “Moja tašča pa….. groza!”

Lep vas pozdravljam!

Hvala ga. Andreja

Mislim, da ste mi dala kar misliti. Bom poskusila kar se da.
Osebe pa, s katero bi se lahko pogovorila nimam razen moža.
Imam namreč 2 sestri. Ena sestra je po karakterju zelo podobna maminemu
in se z njo ne morem pogovoriti. Ene pa trenutno ni doma ij je službeno
za 2 leti odsotna.
Veste, sedaj ko jemljem te tablete je še kar, se ne sekiram toliko
kot prej. Vendar rada bi bila na svojem. A tu so še otroci so v osnovni šoli in
tukaj imajo tudi zelo dobre prijatelje. Kaj pomeni za otroke, recimo selitev tam kjerse jim ne zdi.
Pa še nekaj vas bi vprašala. Zraven naše hiše je tudi parcela, kjer bi lhko
naredila hišo. Jaz vztrajam, da tako blizu ne morem biti, ker me to okolje zelo obremenjuje.
Hvala za nasvet.

LP

Jasna

Pozdravček Jasna!
Rada bi ti povedala da prav dobro vem kako se počutiš. Tudi moja družina živi v nevzdržnih odnosih. Razlika je le ta da sem jaz priseljena k možu. Že od prvega dne sem vedela da me doma ne bojo sprejeli. V bistvu je doma le oče …mamica (tašča) je umrla 10 let nazaj. Oče ima veliko kmetijo in že od malega dela le na kmetiji..tako da ..o odnosih..ali razgledanosti nima pojma. Pričakoval je da bom poleg vsega skrbela še zanj..pa saj ni problema..ampak pričakoval je preveč. Obroki ob točno določeni uri…skupno gospodinjstvo..nič prostega časa…in ko to tako ni bilo…se je začel držati. Tudi pogledal me ni. Tudi mož(fant) ima že od nekdaj probleme z njim. Je izredno gospodovalen in ukazovalen. Če ni po njegovo …so spet na vidiku tihi dnevi in grdi pogledi. Tudi po tem ko sva dobila otročka se ni nič spremenilo. V bistvu se sploh ne pogovarjamo več. Vendar nimava finančnih možnosti se kam preseliti. Živiva v svojem nadstropju vendar nimava svojega vhoda ker oče ne pusti da bi ga zgradili. To nadstropje je..uradno od moža..saj so ga po mamini smrti …prepisali nanj. Ko bi lahko vsaj prodala…kdo pa bo šel živet..tja?? Torej sva prisiljena živeti tam. Pa si mislim da se bo že kako uredilo. Zakaj bi mož zapuščal svoj rodni kraj. Mislim si ..da ima palica dva konca. Nikomur ne privoščim slabo..vendar nekje se mora vse poravnati..mar ni tako??? Nikomur nisem želela slabo…vedno le dobro. Hodim mimo očeta ponosno…on me itak ignorira..kljub mojim 1000000 pozdravom. Sedaj pa….ga igoriram tudi jaz. Je tako bolje.
nekje pa res mora biti pravica na tem svetu mar ne?

Drži se pa javi se kako se bodo stvari odvijale..mislim nate

Ika

Tudi jaz mislim, da je preblizu.