Lep pozdrav!
Pred 2 letoma sva z partnerjem šla narazen in z menoj je ostal 3 letni sin. Problem je v tem, da bi morala čutiti v svojem otroku uteho, čutim pa do njega jezo, čeprav ni nič kriv. Jezna sem na njega že zaradi tega, ker je otrok od mojega bivšega partnerja. Poskušam se spremeniti, poskušam mu dajati ljubezen, ki jo sedaj potrebuje ampak to mi le težko uspeva. Vedno si najdem različne dejavnosti, samo da ne rabim biti doma. Živiva pri mojih starših in tudi oni vidijo, kaj se dogaja ampak mi ne znajo pomagati. Kaj naj naredim, da bi bilo drugače?

Draga Klara!

Spoštujem vaš pogum, da sebi in svetu priznate, da niste popolna mati. Današnja družba od nas zahteva, da smo najbolj delavne v službi, dobre prijateljice, ustrežljive hčerke, prijazne sosede, ljubeče matere, drzne ljubimke, perfektne kuharice, zanesljive voznice, s postavo Claudie Schiffer in oh in sploh na vseh področjih. Ne vem, ali je nora ta družba, ali pa smo nori vsi, ki to ideologijo peljemo naprej.

Veliko mamic je odtujenih od svojih otrok in nasploh veliko staršev ne čuti več svojih otrok. Nihče pa se o tem ne sprašuje, saj nima časa, da bi se o tem spraševal. Nič posebnega niste v tem in ni razloga, da bi se obtoževali. Zelo pozitivno pri vas pa je, da se zavedate, da svojega otroka težko sprejemate, da se nanj neupravičeno jezite in da se izmikate preživljanju časa z njim. Glede na to, da so vaša čustva še vedno zelo prizadeta in da vam zdrava pamet še dela, “obstaja upanje za vas”. Prepričana sem, da boste s tako močno željo, kot jo je čutiti in vašega pisanja in prepoznati iz koraka, ki ste ga naredili s tem, ko poiskušate poiskati izhod, premagali svoj čustveni del.
Mislim, da bi morali bolj kot na odnosu s sinom delati na odnosu s seboj. Raziskati pri sebi, kaj vas je prizadelo, zakaj je prišlo do tega, kateri vzorec vedenja ponavljate in vas pripelje v težave, kdo ste, kaj želite, ali se imate dovolj radi, morda trpite za občutki krivde… Več podatkov bi bilo potrebno, da bi vedeli, v katero smer morate raziskovati. Vsekakor pa se vse začne pri meni, pri tem kdo sem in kako se odzivam na svet.
Začnite z raziskovanjem pri sebi, sprejmite sebe in svojo situacijo. Drugo se bo potem rešilo samo. V pomoč vam bo kakšna knjiga. Pojdite v knjižnico, preglejte področja psihologije in etike. Nekaj vam bo kar prišlo pod roke. Prelistajte in če se vam zdi zanimivo, bo dobra stvar za začetek. Obstaja mnogo drobnih knjižic, ki nagovorijo naš notranji jaz in ki nam začno odpirati vrata. Pomembno je le, da jih začnete odpirati.
Knjiga, ki mi zdajle pride na misel pa je iz področja odnosa do otroka: Čustvena inteligenca. Naslov se mi sicer ne zdi najbolj posrečen, vendar na preprost način in zelo konkretno govori o ravnanjih, odnosu z otrokom in postopkih vzgoje.

Če menite, da potrebujete še kakšno strokovno pomoč, pa se oglasite.

Želim vam, da bi čimprej razčistili stvari pri sebi in s polno ljubezni zaživeli s sinom, kot pravite (in to drži), to tudi potrebuje. Srečno!