kolegica
Spoštovani Tine!
Sami boste težko kaj naredili oziroma spremenili. Kolegica bo morala sama priti do uvida da:
– se je njena zveza končala
– je njen partner odšel iz njenega življenja
– on očitno na novo gradi partnerski odnos in
– da nje ni več v njegovi glavi, pač pa le otrok, katerega ona je samo mati.
Pomaga se ji lahko le s tem, da jo življenje (beri mnogo neprijetnih in trpečih dogodkov) pripelje do spoznanja, da je neko obdobje zaključeno in da življenje gre naprej. Mislim, da je v tem primeru celo bolje, da jo pustite nekoliko trpeti ob tem, kar doživlja, pa naj se sliši še tako kruto. Ljudje smo pač narejeni tako, da nas stiska in trpljenje pripeljeta do tega, da delamo nove in drugačne korake.
Ko bo prišla do tega uvida, pa bo morala priti še do tega:
– da sta oba starša
– da bosta vse življenje ostala starša skupnemu otroku
– kot starša, čeprav ne živita skupaj, bosta morala vzpostaviti nek pameten dialog.
Stojite ji ob strani, vendar nase ne prevzemajte odgovornosti za njeno življnjenje. Pa srečno!