Nekaj mesecev je že od takrat ko mi je mož predlagal, da bi se ločila. Res je, da je pri nama bilo kar nekaj narobe in je v razmerju škripalo. Vendar ni bilo tako zelo hudo, da bi mislila na ločitev, vsaj govorila nisva o tem.
Sem pa opažala in čutila, da je nekaj narobe, da ni vse tako kot bi moralo biti. Velikokrat sem ga vprašala ali je posredi tretja oseba in vedno je bil odgovor Ne.Pa nisem verjela, mož pa se je oddaljeval, nisva se več pogovarjala, skratka bil je zamišljen, držal se je zase. Veliko sem jokala, ga prosila naj se ne loči, spraševala zakaj in se poniževala. Potem pa mi je povedal, da je tretja oseba, da je ženskega spola, da pa ni ljubica. Pravi, da je le prijateljica, da se samo pogovarjata. Ni veliko povedal o njej, le toliko, da ga ona razume, da imata enake poglede, nazore in prepričanja. Da si zaupata( midva si ne), da mu ona verjame (jaz mu ne), skratka z njo se lahko pogovarja o vsem, celo ostvareh za katere jaz niti ne vem in mi jih ne more povedati in deliti z mano. Pravi, da mu topomeni zelo veliko, da mu ona iz tega vidika pomeni veliko, istočasno pa, da nista spolna partnerja, ni pa želel povedati ali ga spolno privlači. Rekel je še, da ne izključuje možnosti, da bo zadeva prerasla v kaj več kot je trenutno, vendar šele ko bova ločena. In na koncu je povedal še to, da je ona stara znanka, da sta pred leti ko še midva nisva bila skupaj že prijateljevala.
Ne bom razlagala kako me je to prizadelo, ponižalo, da me je potegnilo na dno, ker vsi , ki ste kdaj to okusili veste kako vse to boli in kako se počutiš.
Ne vem pa kaj mi je storiti. Ne niti ali naj vsemu temu verjamem. Vem pa to, da sem prevarana četudi ni posredi spolnost, kajti čustvena prevara je lahko še hujša. Ko veš da tvojemu partnerju nekdo pomeni po čustveni plati več kot ti, da se ob njej počuti bolje kot ob tebi, da z mislimi in čutenji pri njej – sam pa si brez moči, bolečena pa razjeda.
Mož si želi ločitve v isti sapi pa mi da vedeti, da tudi njemu ni vseeno, le da ne vidi rešitve. Bojim se da je padel pod njej vpliv.
Kaj mi je storiti, vem, da je le še vprašanje časa kdaj gremo narazen. Vem kdo je ta ženska ( tudi že ločena) in vsak dan sproti se borim, da je ne obiščem. Po eni strani vem, da ne morem nič proti njegovi odločitvi, da bi morala to sprejeti in da ne bi smela tekmovati z njo. Po drugi strani pa si želim odgovore na vprašanja, ki mi jih mož ne da. Če je tako zelo razumna in pametna in celo postavlja moralne vrednote na prvo mesto, potem bi morala moj obisk razumeti. Ne verjamem v naključja in mislim, da tudi srečanje moža s njo ni bilo naključno in za vsak odnos ki ga vspostavimo je delo dveh, torej je ona enako odgovorna kot on.

Nič mi ni jasno, če je res samo prijateljica, zakaj potem možu ne svetuje, da naj se raje skoncentrira na družino in vlaga energijo v to smer saj je prevara, varanje in druženje med njima potem takem kršitev teh tako opevanih moralnih vrednot.
Kaj mi svetujete?
Patricija

Draga Patricija!

V svojem pismu ste postavili bistvena vprašanja in tudi odgovorili ste nanje. Žal je tako, da sta se z možem čustveno oddaljila, da on išče toplino in zaupanje drugje, da ste pritisnjeni ob dno, razočarani, prizadeti in še kaj. Boleča resnica je, da vama zakon razpada.
Možu je za to praktično vseeno, saj ima človeka, ki mu stoji ob strani – to je njegova prijateljica. Vi pa boste morali prav tako najti nekoga ali nekaj, ki (kar) vam bo pomagal(o) skozi te težke trenutke.
Pred kratkim je bilo na forumu že nekja napisanega in tudi želje po povezovanju. Oglasite se tistim obiskovalkam foruma.

Predvsem pa vam polagam na srce, da si vzamite uro ali dve časa, pojdite na sprehod, odmislite svoje strahove in poskušajte začutiti, kaj za vas pomeni nova situacija, v kateri ste se znašli. Kaj za vas pomeni, da vas je partner ponižal? Zakaj se tako počutite? Kaj bo, če pride do ločitve? Kdaj boste pripravljeni na to? Kakšna bi bila idealna rešitev situacije, v kateri ste se znašli? Kaj lahko naredite za to? …
Osredotočite svoje misli na eno samo vprašanje in poskusite najti mir, da boste lahko prišli do odgovora.
Naj vam bo v tolažbo dejstvo, da več kot ena tretjina žensk, več kot vsaka tretja ženska doživi podobno izkušnjo.
Prej ko boste lahko dojeli da:
– ste pomebni samo vi
– ste sami sebi največji zaklad
– ni vredno izgubljati dragocenih minut in ur in mesecev in let, da bi vam nekdo grenil življenje in vas puščal v negotovosti, toliko bolje za vas.

Primite odgovornost za svoje življenje v svoje roke in ne pustite, da bodo vaša ravnanja le medel odgovor na moževo vedenje, besede in dejanja. Razmislite o tem, koliko ste sami sebi vredni, koliko se spoštujete in koliko si zaslužite, da bi vas on spoštoval.
Z besedami o tem kaj ona je in kaj vi niste, se je spustil po mojem mnenju prenizko in lahko bi se vsaj opravičil. Toda bojim se, da je mislil resno.

Še vedno pa obstaja pot nazaj, toda najprej morate vedeti, kdo ste in kaj želite. Po tem lahko poiščete svetovalno pomoč za sebe ali za oba skupaj. Drugo samo v primeru, da si tudi on želeti ohraniti odnos in to, da zakonsko zvezo gradita naprej.
Želim vam predvsem notranji mir. Tako bodo tudi odgovori prišli.

Draga Patricija ne veš kako te razumem. Sama sem v enaki situaciji, zraven pa še v sedmem mesecu nosečnosti. Poročena sedem let, še vedno se imava rada ampak nekaj ni v redu. Vse to je izbruhnilo na površje sedaj, ko sem noseča. Ne more se pogovarjati z mano. Našel si je sogovornico, ki ga razume, ki mu je neverjetno podobna. Nimata fizičnih kontaktov, ampak mislim da ti v takem primeru niso potrebni. Kako se počutiš, ko najdeš sorodno dušo. Vsak dan sva bolj oddaljena. Začela sva se pogovarjati o tem, tudi o tem da bi se ločila, pa o tem da bi on živel z njo. Mislim da se oba zavedava kam vodi takšno razmerje. Govori mi o odgovornosti do mene in otrok, da zato ne more iti stran. Ampak ali naj bo z menoj samo zaradi občutka odgovornosti? Tega nočem. V meni se vse trga, ko imava take pogovore. Govori mi da me ima še vedno rad, da ne ve kaj naj naredi. Puščam mu, da se sam odloči. Ne morem in nočem ga prisiliti da ostane z mano. Odločiti se mora sam. Čisto na koncu sem z močmi. Ponoči ne spim, stalno samo jokam, v službi ne morem delat, ne morem jest…
Nikogar nimam na katerega bi se naslonila, vsa ta leta mi je bil on vse. Počutim se tako samo na tem svetu. Razmišljala sem že da bi poiskala kakšno strokovno pomoč, saj me resno skrbi da mi bo enkrat samo “počil film”.
Če si za to, ti pustim naslov in se mi oglasi preko e pošte.
Irina
([email protected])