Saj sploh ne vem kje naj začnem. Stara sem 30let in živim v zunajzakonski zvezi z partnerjem, ki ga ljubim in spoštujem. Najin odnos je res enkraten. Živiva pri mojih starših kjer imava stanovanje, vendar si sporeredno gradiva hišo. Jaz sem prvorojena in imam sestro mlajšo 7 let. Pa saj to ni tako pomembno. Pomembno je to, da se starši v prvi vrsti ne marajo mojega partnerja in zaradi tega so vspostavili sovražen odnos tudi do mene. Takšen odnos me zelo boli ker prej ni bilo tako. Že po tem kako se pogovarjajo z mojo sestro mi požene kri v glavo. Sedaj pa se je stvar še poslabšala. Sestra je namreč noseča in vse se vrti okrog nje, jaz pa otrok ne morem imeti . Za seboj imava 2 neuspela IVF – a.
Zaposlena sem v družinskem podjetju tako da imam očeta za vratom od 10 – 12 ur na dan. In ko pridem domov se zavlečem v sobo, da imam vsaj malo miru in časa zase in svojega partnerja. Tudi moj partner je bil do nedavnega zaposlen v našem podjetju, vendar je zaradi nenehnih pritiskov, poniževanja in nespoštovanja mojega očeta službo pustil. To je bila najbrž kaplja čez rob. Tega sem si želela tudi jaz saj sem kar naprej poslušala očitke kakšen je, da nič ne zna, da je lenuh, kljub temu, da je bil na delu v podjetju tudi 12 ur in več. Skratka najino delo ne in ni veljalo nič. Tudi sestra je zaposlena v družinskem podjetju vendar dela po 7 ur in manj in ji nihče ne očita ničesar, ne sedaj ko je noseča ne prej ko še ni bila. Pride in odide kdaj ji je volja.
Ko smo pri kosilu sedimo kot kipi, kot da se nimamo kaj za pogovarjat če pa že je to služba. Naše družinsko življenje je že davno zamrlo. Sama imam zelo stresno službo in kar naprej razvijamo nove projekte. Ker smo v lanskem letu z enim zelo velikim sem se celo odpovedala umetni oploditvi in vsem nadaljnjim preiskavam, samo zato da bo mir. Vendar to ni nič vredno. Ko kdaj pojamram za otroke, mi rečejo da so v življenju tudi druge stvari ki me lahko osrečijo naprimer biznis. Da če ne bom imela otrok se bom lahko bolj posvetila podjetju. Najbrž to mislijo tudi resno. Sedaj bodo dobili vnuka svoje ljubljene hčerkice in to jim je dovolj. Če bom jaz imela otroka z tem butcem, kot kličejo mojega partnerja otroci tako ne bodo kaj prida. Naj povem še to, da mojo sestro kličejo Mucika ali Mali mene pa Čuj ti! ali pa Ej. Če pa že po imenu je v njem vedno čutiti sovraštvo. Kaj naj naredim? Odseliti se ne morem saj ne morem plačevati najemnine in še gradit. Tako sem nesrečna, žalostna. V meni ja zamrla vsa tista radost in veselje. Izginilo je spoštovanje do staršev pa čeprav si tega nisem znala nikoli predstavljat, da jih ne bi spoštovala. Vem da je vse skupaj napisano zelo zmedeno. Tako kot v moji glavi. Izhoda iz tega pekla ne vidim več in pomislila sem celo na najhujše. Zato, da bi jih kaznovala, če bi se zgodilo najhujše vem da bi me potem imeli radi in bi me spoštovali. Potem bi znali ceniti mene in moje delo, ki ga vlagam v vse. Če bi se zgodilo najhujše bi me še kako radi poklicali po telefonu in me vprašali kako sem, pa me nebi imeli kam poklicat. Sedaj me mama nikoli ne pokliče in vpraša kako sem, kaj delam in… Sestro pa že ob pol osmih Mali kako si spančkal,? Kaj delaš? Kako se počutiš in in in… Vedno se imata kaj za pogovorit in ko pristopim jaz nastane molk.To ma tako ubija da sem najbolj žalosten človek na svetu. Pritiski so neznosni in tega ne zdržin več!

Zase lahko prav tako rečem, da se že celo življenje dokazujem pri svojih starših. Vedno sem bila otrok, ki jima ni povzročal nobenih problemov. Šola ok, služba ok. Kar sta rekla sem naredila in ju upoštevala. Vse dokler sem bila doma sem prispevala k gospodinjstvu denar. Spomnim se, da celo 1/2 občinske štipendije, ki tako ni bila nič kaj velika. Pa mi sploh ni bilo težko. Enostavno sta me tako vzgajala, da se mi je to zdelo edino prav. Še do nedavnega, ko sem že sama s fantom in otrokoma v svoji hiši, sem jima finančno pomagala, če sta si kupila kakšen kavč, popravila kaj po hiši … Od brata ali od sestre to nista nikoli zahtevala niti pričakovala – češ saj nimata. Moraš si mislit, da sem šla v minus za njiju.

Tako je bilo do nedavnega. Samo trenutek je bil dovolj, da sem uvidela, da tega nista vredna.

Ta maladva sta se mi zaklenila v stanovanje in namesto, da bi mi ata pomagal vdreti v stanovanje, me je nadrl z izrazi, zaradi katerih sem samo osupnila. Dve minuti – in povedal mi je za celih 30 let nazaj in čutila sem takšen prezir, da ti nemorem opisati. Zakaj me je nadr? Najmanj petkrat me je vprašal, če imam kje odprto okno in ko me je vprašal že šestič, sem mu rekla, da naj me več ne gnjavi s temi okni. To je bilo to, kar mu je dvignilo adrenalin. Kako sem prišla potem do svojih otrok – poklicala sem gasilce. Domov pa dolgo po tistem nisem več šla.

Dolgo sem razmišljala od kod ta prezir, sovraštvo? Odgovor sem našla samo eden. Ker je bilo preveč problemov z bratom in sestro sta me vedno pustila ob strani. Jaz sem živela svoje življenje, utirala sem si svojo pot – in postala sem jima ena velika neznanka. Ne poznajo me. In potem je logično, da so mnenja, da sem domišljava, bogata, brez problemov, brez sivih las ….

Pa veš kaj. Naj si mislijo kar hočejo. Prijatelji, ki jih imam, fant in otroci so zdaj prvi, ki jim bom vračala svojo ljubezen brez pričakovanj. Family pa se bo morala potruditi, da bom spremenila mnenje.

Vnukov ne skrivam ali pa da jima ne bi dovolila obiskov. Jasno pa sem jima povedala, da sama se bom potrudila, da bom dobra mama, onadva sta pa dedek in babica in če bosta dobra dedek in babica je pa na njiju.

Tebi zapostavljena – ne izgubljaj energijo pri ljudeh, pri katerih si jo do sedaj dobesedno le izgubljala. Potrudi se za svoje življenje in za vajino skupno življenje. Skušajta ignorirati in si mislita svoje. Zakaj skupna kosila, če ti ne pašejo? Zakaj se družiš z njimi, če ti ne paše? Zakaj tudi ti ne delaš 8 ur?

Razmisli. Izmisli si kaj. Najdi si nove obveznosti. Po tvoji zgodbi sem prepičana, da si vaši firmi kar potrebna in odpustil te ziher ne bo. Nove službe se pa tudi ne brani, izkušenj in samostojnosti imaš veliko – kar je velika prednost. Tega se zavedaj.

Držim pesti.

Če smem najprej povedati, kaj se mi zdi najpomembnejše- NIKOL IIN NIKDAR se ne odpovej najmanjši možnosti in priložnosti, ki se ti lahko ponudi, da prideš do svojega otročička-pa če je za to treba žrtvovati službo v družinskem podjetju ali pa dobre odnose s svojimi starši.
Na tvojem mestu bi zagrizla, in postavila hišo čimprej v fazo, ko se bosta lahko vselila.
Naslednja faza je – poišči si novo službo.
Sigurna sem, da lahko s svojim znanjem in delom, ki ga opravljaš do 12 ur na dan, zadovoljiš še tako zahtevnega delodajalca še kakšnega drugega podjetja.
Vmes pa ne pozabi- ne izgubi upanja za svojega otroka in ne pusti se maltretirati , še posebej staršem.
Nimajo pravice določati, kaj, kdo in kako je boljši. Če pa delajo tako, požri cmok, opri se na svojega fanta in ponosno skozi življenje.
NIKAR RAZMIŠLJATI NA NAJHUJŠE!!!
Upam, da sem ti lahko na kakršenkoli način pomagala
STAND UP FOR YOUR RIGHTS!!!

Maxi