LEPO POZDRAVLJENI,
Pišem vam zaradi problemov v družini in predvsem zaradi skrbi o moji mami. V družini je že odkar pomnim prisotno nasilje, pa ne toliko fizično, čeprav je oče tudi tepel mamo, kot bolj psihično ustrahovanje in poniževanje, predvsem mame, pa tudi mene in moje sestre iz strani, po večini pijanega, očeta. Oče pije že odkar pomnim, zadnjih 10 let pa je vse huje. Doživel je že dva srčna infarkta, pa ga še ni izučilo. Kljub svojim 70-im letom spije enormne količine alkohola, tudi po 1l žganja in 1l vina na dan. Zaradi maltretiranja, sem se že zelo zgodaj odpravila od doma, odšla študirat, brez podpore staršev, ki denarno moj in sestrin študij niso zmogli. Tako sva obe bili primorani cel čas študija delati. Psihična in fizična preobremenjenost je seveda pustila posledice, tako se jaz zdravim za depresijo, s katero sem trpela kar celih 10 let. Sestra pa tudi ni vredu, vendar še ni zbrala poguma, da bi stopila do psihiatra, verjamem pa, da bo morala, če bo hotela normalno zaživeti. S sestro greva počasi naprej v življenju, ona ima zelo uredu fanta, jaz pa tudi, saj je on ena redkih stvari, ki me v življenju osrečuje, tako da skupaj načrtujeva tudi družinico. Zadaj pa je ostala mama, ki ni več mlada, 59 let, z vsak dan pijanim očetom, ki ji grozi in jo maltretira, poleg tega se zadnje čase vrača k svoji bivši ženi, po drugi strani pa zganja ljubosumje na mamo po nepotrebnem. Mama je sicer še zelo agilna in veliko tudi dela, honorarno, saj s skromnima penzijama komaj preživita. Živita v hiši, ki se že nekaj let neuspešno prodaja (ne vem zakaj!!), s prodajo bi se situacija nekako rešila, ker sta lastnika oba polovice in mama, bi potem šla na svoje, oče pa verjetno k svoji bivši. Problem je, ker še ne vemo, kdaj se bo hiša prodala, če se bo…dnevi so pa kot v peklu in moja mama trpi tako zelo, jaz pa z njo, ker ji ne morem pomagati. Posledice se ji seveda kažejo tudi na zdravjo, saj nenormao hujša in ima v svojih 59 letih le 53 kg! Nikakor pa noče na pogovor k psihiatru, jaz pa vem, da ima globoko depresijo in rabi pomoč! Mama mora iz hiše stran, samo ne vemo kam! Pravi, da bi šla kam za gospodinjo, meni pa se srce trga ob misli na to, da v penziji, ki naj bi bila brezskrbna nima niti svojega doma!
Kako naj ji pomagam, z njenim trpljenjem tudi jaz ne morem normalno zaživeti svojega življenja.
Ne svetujte mi policije, ker je bila pri nas že neštetokrat, pa od tega ni bilo nič! Tudi sociala v našem mestu ne naredi ničesar, poleg tega sva s sestro že odrasli..no ona še študira.
Pomagajte!
Hvala.

Draga Liza!

Najpomembneje, kar morate vedeti je, da ste v odgovorni za svoje življenje, mama pa je odgovorna za svoje. Razumem vašo bolečino, ko nemočno gledate, kaj se dogaja, vendar dokler mama ne bo zmogla tega koraka, ki ga drugi pričakujejo, se ne bo spremenilo veliko.
Če sem prav razumela, vaša mama že razmišlja o odhodu.
Prodaja hiše je ena rešitev, vendar glede na to, da se hiša domnevno prodaja že toliko časa, rešitev pa je potrebna zdaj, bi bilo smiselno razmisliti o kakšni drugi poti. Mama ima nekaj možnosti, vse pa so nujno povezane s tem, da ona tako želi. Včasih najbližji z najboljšimi željami hočejo pomagati, pa drugi pomoči ne sprejme. Pomembno je, da mama definira svoj problem in išče možne poti.
Začasno se lahko odseli v podnajemniško stanovanje ali sobo, lahko se nastani pri svoji hčerki ali pa poišče pomoč v kakšni ustanovi, ki nudi začasno bivanje ženskam, ki so v stiski.
Obrne se lahko na Materinski dom Karitas Škofljica ali Solkan (www.Karitas.si).
Kot upokojenka lahko tudi odide v kakšno varovano stanovanje ali dom za starejše.
To so začasne rešitve, ki zahtevajo njen umik iz hiše. Z njimi bi se izognila maltretiranju, v miru bi lahko počakala na prodajo hiše in potem si kupila kakšno stanovanje.
Druga možnost pa je, da naredi korenito spremembo pri sebi in ne pusti, da jo mož še naprej maltretira. To lahko doseže z ignoranco njegovega vedenja in jasnim postavljanjem meja. Za to mora biti psihično zelo močna.
Kot ena izmed poti k rešitvi problema bi bila tudi vključitev v skupino žensk, ki imajo podobne težave, če morda obstaja v vašem kraju.
Možno pa je tudi, da mama nič od tega ne želi narediti in tudi nič drugega ne želi narediti. V tem primeru morate vi pri sebi sprejeti njeno odločitev, ker ona tako želi. Pomembno je, da ji stojite ob strani in da ima občutek, da se lahko na vas obrne, ko vas bo potrebovala, nikakor pa ne pričakujte od nje, da bi morala narediti tako, kot vi mislite, da je najbolje zanjo. Kot sem rekla, živite svoje življenje!

Draga Liza

Podobno kot ti, sem tudi sama odraščala v domu, kjer je vladal alkoholizem. Zelo dobro te razumem, koliko gorja je prizadejal vsem v družini.

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da sem močno trpela ob mami alkoholičarki in nehote prevzela marsikatero njeno, tako zelo osovraženo, lastnost. Žal se je temu skoraj nemogoče izogniti, če vse življenje gledaš nekoga, ki se uničuje. Najhujša posledica, ki sem jo utrpela pa je bila, da sem postala skrbnica za vse ljudi okoli sebe, še posebej pa za mojo mamo. Popolnoma sem zanemarila svoje potrebe in se skoraj ves čas ukvarjala z drugimi. Sama pa sem bila neprestano v depresiji in nisem videla pravega smisla v življenju. Grozno me je bolelo, da mame nisem mogla zaustaviti v pitju – jo rešiti – obenem pa se nisem zavedala, da tonem tudi jaz in da tudi sama potrebujem rešitev. Ampak za to ni bilo časa, ker je bilo vedno kaj bolj nujnega kot pa moje potrebe. V življenju z alkoholikom se vedno dogaja kakšna ‘kriza’ in ni časa, da bi se človek posvetil sebi.

‘K sreči’ se je moje stanje tako poslabšalo, da trpljenja nisem več prenesla in sem si poiskala pomoč – prvič v življenju ZASE. V Sloveniji k sreči obstaja skupina za pomoč nam, ki smo živeli ali živimo s to neusmiljeno boleznijo – alkoholizmom. Ta skupina se imenuje Al-Anon in meni pomaga, da se učim živeti normalno, kajti dolgoletno življenje z alkoholizmom pusti težke posledice na vseh, ki živijo ob alkoholiku.

Tako sem pred tremi leti prišla v Al-Anon in od takrat se moje življenje izboljšuje. Tu sem ugotovila, da moram, če hočem pomagati drugim, biti najprej sama v ‘dobri formi’, drugače je to tako kot če bi slepi slepega vodil. V Al-Anonu sem dobila praktične nasvete o tem, kako naj preživim vsak dan posebej in končno postanem zadovoljna s svojim življenjem – za kar sem včasih mislila da je zame nemogoče. Mislila sem, da sem zato, ker sem hči alkoholika označena za vse življenje in da ne bom nikoli srečna. Pa to ni res Liza. Tudi za nas obstaja upanje. Tudi mi smo vredni lepega in srečnega življenja.

Predlagam ti, da poskusiš z Al-Anonom, kajti meni je bil v neskončno pomoč. Tu se lahko naučiš veliko o tem, zakaj tvoj oče ne more nehati piti in zakaj mama kot začarana ostaja ob njem kljub vsemu trpljenju, ki ga je že prestala in ga najbrž še bo. Za vse to obstaja razlaga, kot tudi za tvoje slabo počutje. Žal ti vsega ne morem tule razložiti, če pa želiš me lahko dobiš na naslovu [email protected] ali pa poiščeš v Naši ženi ali imeniku telefonski odzivnik za Al-Anon in prideš na srečanja, ki so po vsej Sloveniji.

Poskrbi zase Liza in bodi blaga do sebe.

Pozdrav

Barbara